[SlovLit] Konferenca o morali in literaturi

[Miran Hladnik]

List:    SlovLit na ijs.si
From:    aleksander.bjelcevic na guest.arnes.si
Subject: konferenca o morali in literaturi
Sent: Friday, December 03, 2004 11:36 AM

Ko sem se pred tedni prvi oglasil na Menuetovo temo, sem rekel, da bi 
koristila manjša konferenca, s starši kot glavnimi "referenti". Ta 
hip ne mislim več tako, saj bi privatni ideološki ugovor ene ali 
dveh družin postal javni problem. Ta konkretni problem je treba 
reševati na štiri oči (pri čemer bodimo strokovnjaki manj 
arogantni; tu se strinjam z Denisom Ponižem). 

Potrebna je drugačna konferenca, konferenca na dve temi: a) literatura 
in morala ter b) literatura in pravo.

ad 1) Vsi naši pouki književnosti se premalo ukvarjajo z moralnim 
učinkovanjem literature. Ukvarjamo se z a) obliko, ki povzroča 
estetski učinek in b) s tisto vsebino, ki prinaša objektivno 
spoznanje o svetu (= s tistim delom literature, kjer literatura 
slikovito posreduje predvsem tista znanja, do katerih lahko pridemo tudi

po drugi poti; k vprašanju, ali je literatura tudi avtonomna spoznavna 
dejavnost, se v šolah pristopa nepremišljeno). Dijaki in študentje 
pa literaturo v veliki meri berejo zato, da se iz nje naučijo, kako 
ravnati v določenih življenjskih položajih, situacijah. V 
literaturi iščejo dodatne ali alternativne moralne ideje oz. 
vrednote in vrline. To je prva tema morebitne konference - kako 
literatura moralno učinkuje na beročega in kakšna je vloga oz. 
naloga oz. odgovornost pouka književnosti pri moralni vzgoji dijakov 
in študentov. Danes, ko ni jasno, kje je meja med skupno/univerzalno 
moralo in specialno moralo različnih družbenih skupin, ki jim 
posamezniki pripadamo, je to zelo važno vprašanje.

ad 2) Druga tema bi govorila o nekem drugem moralnem učinku 
literature; gre za probleme tipa Smolnikar in Pikalo. Tu je bila stroka 
še bolj arogantna kot v gornjem primeru - brez dobrih argumentov je 
podprla oba pisatelja. Gre za tole: romani (novele ...) prikazujejo 
osebe tako, da prikažejo tudi njihove slabosti (kaj je slabost, je 
seveda stvar posameznikove moralne presoje, moralna presoja izhaja iz 
vrednot, vrednote pa NAJBRŽ ne izhajajo iz dejstev; vrednote so v tem 
smislu NAJBRŽ neutemeljene, apriorne). Kadar roman beremo kot 
alegorijo (morda celo kot kot roman s ključem), nas zanima, ali je v 
romanu opisana kaka realna oseba in katera je ta oseba. Če obstajajo 
dobri razlogi, da osebo prepoznamo (enako ime, enaki dogodki, enaka 
imena ostalih oseb v romanu - vse to najdemo v sicer odličnem romanu 
Ko gori olistajo breze), se zastavi nekaj  vprašanj. Prvo (oz. nulto): 
Kateri znaki kažejo, da roman alegorično opisuje realne osebe (da 
gre npr. za roman s ključem)? Dalje: Ali je opis resničen? Ali je 
pisatelj dolžen priskrbeti argumente za resničnost svojih trditev 
(čeprav gre za alegorični opis realnih oseb)? In če jih nima, ali 
gre za obrekovanje?

Aleš Bjelčevič