[SlovLit] Fw: o literaturi na maturi

[Miran]

----- Original Message -----
From: "Boza Krakar" <boza.krakar na guest.arnes.si>
To: "Miran Hladnik" <miran.hladnik na guest.arnes.si>
Sent: Monday, November 29, 2004 12:43 PM
Subject: o literaturi na maturi -- slovlit


O literaturi pri maturi

Čeprav od letošnje pomladi nisem več članica Predmetne maturitetne komisije
za slovenščino, me javni odzivi na letošnji maturitetni izbor spodbujajo, da
o njih kaj javno rečem tudi sama. Letošnji odzivi namreč niso prvi, ki so
kritični do literarnega dela maturitetnega izpita iz materinščine --
spominjamo se podobnih očitkov o "pornografiji" v romanu Ljubezen Marjana
Rožanca , o odobravanjih in zavračanjih ponovitve Bartolovega Alamuta, o
"prepovedovanju" uporništva mladim generacijam(slednje ob Samorastnikih pri
poklicni maturi), o "prepovedovanju" nekaterih priročnikov, pa o šolskem
eseju nasploh, ki da zatira "spontano ustvarjalnost" in se ga ne da oceniti
itd. Večletnemu pozornemu spremljevalcu je edini prepoznavni skupni
imenovalec  takih očitkov, da pravzaprav nimajo (konstruktivnega) skupnega
imenovalca. Razen morda tega, da literatura vsaj v šoli Slovencem ni obrobna
zadeva, oziroma, da je to dosti manj, kakor bi mogli soditi po številu
kupljenih ali prebranih knjig.

Našteti pomisleki javnosti pa so vendarle vsaj toliko kot javna tudi
strokovna zadeva, čeprav se to dejstvo v debatah pogosto minimalizira.
Strokovni plati, tako kot je to nasploh, naključni opazovalci ne morejo do
potankosti slediti, zato je včasih težko videti, da imajo odločitve
maturitetne komisije  tako literarno kakor pedagoško strokovno podlago. Zato
niso, kakor bi nekateri radi prikazali, sprejete na pamet, brez skrbnega
tehtanja in sklepnega konsenza celotne komisije, sestavljene iz nazorsko
raznordnih strokovnjakov z univerze in učiteljev praktikov, med katerimi
s(m)o tudi starši. Naj torej s svojega zornega kota skiciram nekaj mogočih
strokovnih odgovorov na letošnje dileme v zvezi z Zupanovim Menuetom za
kitaro.

1. Zakaj Zupanov roman? Zato, ker po tematiki ustreza naslovnemu problemu
letošnjega maturitetnega sklopa o posamezniku v mejni situaciji/vojni(vsako
leto so izbrane kombinacije literarnih del, ki na umetniški in v literarni
vedi priznan način ter s predvidljivo dostopnostjo dijakom obravnavajo
temeljna človeška vprašanja). Zupanov roman prikazuje mladega človeka, ki ga
v vojno vodi pravzaprav avanturizem in samodokazovanje. Vendar mu politično
discipliniranje nadrejenih po eni in vojne razmere po drugi strani dokažejo,
da je bil poln napuha in napačne samopodobe  ter ga oblikujejo v zrelo
osebnost, ki ceni življenje in prijateljstvo, in je hkrati grenko kritičen
ob spoznanjih o puhlosti vsiljenih črno-belih ideologij. Ta roman drugače
kot tradicija pred njim prikazuje partizanstvo in herojstvo, pisec drugače
gleda na domače in tuje nasprotnike in soborce in še marsikaj. Izbran je bil
tudi zato, ker je po karakterizaciji osrednjega junaka in prikazu vojnih
razmer ter medčloveških odnosov in deloma celo dogajalnega prostora
primerljiv s Hemingwayevim romanom Komu zvoni. Oba skupaj sta se zaradi
vsega tega in dokajšnje berljivosti zdela dobra kombinacija za skrbno šolsko
branje, pogovor o odprtih vprašanjih in načinu njihove ubeseditve ter za
opredeljevanje do njih. Če je ob Zupanu že bil kak pomislek o
sprejemljivosti za dijake, se je nanašal na formalne značilnosti romana --
veliko je dijakom težje dojemljivega notranjega monologa in retrospektive,
meditativen,  ne pa všečno zgodben je tudi začetek romana, kar je za bralca
pogosto manj zanimivo, in kar vse zahteva pozornejše branje in sodelovanje
pri razčlenjevanju. A učiteljem in bralni izkušenosti dijakov pred maturo
zaupamo, da bodo "strli" te literarne orehe, prav tako pa znali prepoznati
tudi aktualnost same tematike.

2. Kaj je s "pornografijo"? Na možnost, da bi roman utegnil biti sporen bolj
za starše kakor za (polnoletne) dijake na razvojnopsihološki stopnji
kritičnih bralcev, in to zaradi "pornografije", ni nihče pomislil. Prvič
zato, ker je količinski delež teh prizorov zanemarljivo majhen, drugič zato,
ker ti erotični prizori (najbrž je najbolj verističen tisti na kmečki peči)
niso v romanu s primarno "pornografskimi", t.j. nagone dražečimi nameni,
ampak jih je potrebno razumeti v kontekstu romana, kot del karakterizacije
vitalnega in samozadostnega glavnega junaka , ki se mu tovrstni podvigi v
njegovi življenjski rasti  v luči pomemnejših in skozi hude preizkušnje
pridobljenih vrednot (prijateljstvo, vrednost življenja) postopoma kažejo v
drugačni perspektivi. (Pornografskih ali drugače spornih romanov iz
trivialne produkcije maturitetna komisija kljub svoji profesionalni
"liberalnosti" ne bi podpirala!). --- Vse to, in tudi morebitno končno
bralčevo
zavrnitev takega opisovanja erotike v literaturi, omogoča šele kompleksni
naravi literanih besedil ustrezno večplastno, odprto, vsebino in obliko
upoštevajoče branje, ne pa zavračanje pred to, skozi pogovore s sošolci in
učiteljem pridobljeno bralno izkušnjo. Izkušnje dobrih profesorjev, izražene
tudi v debatah o tem "problemu", so, da dijaki angažirano sodelujejo pri
pogovorih ob takem branju. In da jih taka dejavnost nikakor ne spodbuja k
temu, da bi sami sledili problematičnim junakovim dejanjem, pač pa, da
cenijo možnost, da o takih rečeh sploh govorijo, saj jih kot problematične
občutijo, možnosti za pogovor pa je v šoli in doma premalo!

3. Zakaj predpisovanje, ne pa izbirnost? Dva razloga sta. Prvi je ta, da
morajo imeti za maturitetni izpit vsi dijaki enake pogoje, torej enako snov.
Torej ne more nekdo "izbrati" knjig po sto, drugi pa takih po tristo strani,
ki so enkrat po volji enega učitelja (staršev?) ves čas iste in
predvidljive, drugič pa po volji drugega pa vsako leto drugačne in za branje
zahtevnejše ... (Le ugibamo lahko, kako bi na maturitetne priprave
učinkovala možnost izbire med npr. 10 naslovi -- bi bila panika udeleženih,
internetna reprodukcija in spremljajoče komercialne dejavnosti večje ali
manjše? Kako se v taki izbirnosti odločajo tisti, ki jo imajo? Berejo, v
strahu pred izpitom, vse ali, zanašajoč se na "ustvarjalnost", nič?). Res je
v tem tudi nekaj "prisile" na začetku, tako kot se ji pri izpitni oz. šolski
snovi tudi sicer ne da izogniti (podobno pri likovni vzgoji, glasbi ipd.), a
da bi branje umetniške literature spodbujalo ugovore vesti, je malo
nenevadno po mojem tudi v mednarodni areni.

Drugi razlog pa je način priprave na maturitetni esej, ki je obenem (ali
predvsem) sklepno dejanje pri spodbujanju komunikacije z literaturo pri
dijakih. Namen obravnave maturitetnega sklopa je namreč ta, da se pri pouku
v zadnjem letu šolanja bodoči izobraženci na poglobljen način, ob branju v
nadaljevanjih, pogovoru, opredeljevanju, primerjanju literarnih obravnav
določenega problema, srečajo s književnostjo kot s posebnim področjem
človekove ustvarjalnosti. Da v procesu take obravnave dobijo izkušnjo z
odprim branjem, da izostrijo zmožnost zaznavanja in načine prepoznavanja
umetniških lastnosti prebranega. Ker je cilj take obravnave pogovor in
izmenjava mnenj (to vodi k razvoju kritičnega mišljenja, kar deklarativno
vsi podpiramo), je pač potrebno, da vsi sodelujoči vedo, o čem govorijo. To
pa je tedaj, kadar ob določenem času berejo isto (po merilih literarnega
vrednotenja kakovostno in bralnemu razumevanju dijakov dostopno) knjigo.

4. Učinki: Učinki takega pouka, ki ga je  sistematično spodbudilo šele tako
zunanje preverjanje, so kljub takemu (ciljem prilagojenemu) predpisanemu
načinu izbiranja po naših izkušnjah čedalje bolj pozitivni. Dijaki se namreč
čedalje pogosteje zavedajo,da na ta način pred maturo ob pomoči strokovnjaka
temeljito preberejo in spoznajo nekaj kakovostnih literarnih del. Mnogi sami
priznavajo, da jim to zelo koristi, ker se "naučijo brati knjigo", nekateri
takih pogovorov in pisanja pogrešajo tudi kasneje, med študijem. Ob branju
konkretnih predpisanih knjig torej hkrati "trenirajo" zmožnosti za
občutljivo in odprto literarno branje sploh, tako, pri katerem je bralec s
knjigo v dejavnem dialogu, razume in sprejema njeno večpomensko naravo in si
bolj zavestno razlaga njene posebnosti. Ob tem pa razume dejstvo, da njegova
interpretacija ni edina, pač pa ena od mnogih enako legitimnih, ki jih sicer
lahko zavrača, ne more pa jim zanikati pravice do obstajanja in izrekanja.
Vsa tovrstna spoznanja so posledica osmišljenega bralnega usposabljanja, ki
so ga sistematično deležne šele generacije od uvedbe mature in prenove (v
praksi  še ne povsod enako intenzivno, ponekod pa prav presenetljivo dobro).
To usposabljanje ima svoje notranje (mednarodno primerljive) didaktično
strokovne značilnosti in temelji na pedagoško literarnem načelu, da vzgojni
cilj literarnega pouka ni v "kazanju edino prave poti", t.j. v dajanju
avtoritativnih in edino mogočih sodb in interpretacij, pač pa v spodbujanju
strpnega dialoga različnih
načinov mišljenja in izražanja o  določeni umetniški temi. Kot sledi iz
povedanega, te možnosti ponuja tudi Zupanov roman, v katerem ozaveščeni in
razmišljujoči bralec najde vse kaj drugega kakor "pornografijo". Želeti bi
bilo, da bi razvijanje sposobnosti tolerance ob vseh spoznanjih, ki jih tudi
sicer ponuja besedna umetnost, želeli pri maturantih ("zrelih") tudi
razvojni
psihologi in starši. In da bi, kar se literarne vzgoje tiče, vendarle bolj
zaupali tudi strokovnjakom, tako kot jim npr.pri šolski matematiki ali
psihologiji.

Boža Krakar Vogel