[SlovLit] Ad: Ali imajo naši vedno prav? (tretjič) in eno vabilo

[Miran Hladnik]

1. Ad: Ali imajo naši vedno prav? (tretjič)
2. Vabilo

=======

1. Ad: Ali imajo naši vedno prav? (tretjič)

Igorjev komentar mojega prispevka Ali imajo naši vedno prav? me je opozoril
na potrebo, da nekatere izjave natančneje pojasnim, sicer bi se kdo utegnil
vprašati, kaj počnem na humanistični fakulteti, ko pa bi bil očitno bolj
primeren za tečnega državnega uradnika. V tako službo me nič ne mika, zato
razlagam dalje, omejujoč se na najbolj občutljivo točko zadnjjičnega
razmišljanja (razmišljanja od zadnjič), to je na habilitacijska pravila. Ker
egoistično uživam srečo privilegija, da mi ni več treba plezati po akademski
lestvici in si razbijati zob ob členih habilitacijskega pravilnika, sem
spregledal, da so v preštevilnih primerih osebne izkušnje prijateljev in
kolegov s habilitacijskimi postopki zelo zoprne in postavljajo pod vprašaj
mojo izhodiščno domnevo, da so propozicije v grobem v redu in krivične le v
posameznostih. Dopuščam možnost, da sem do obstoječih pravil preveč
prostodušno razpoložen in da so v praksi slabša, kot se mi kažejo. Kljub
temu vztrajam pri načelnem razmišljanju in trdim, da so tudi slabe
propozicije boljše od nikakršnih. V nasprotnem primeru bi obveljalo, da je
vsakršno merjenje naše primernosti in učinkovitosti nepotrebno, saj je vse,
kar naredimo, enako dobro, to je odlično, torej lahko počnemo vse, kar se
nam kot najbolj kompetentnim v našem segmentu stroke zdi prav. Anarhistični
plati moje narave bi tako rezoniranje celo ustrezalo, pa kaj, ko je svet
hierarhično urejen in na vsakem koraku zahteva od nas vaganje in
primerjanje.

Da so pravila oblikovali tehniki in naravoslovci, se očituje v vsaki njihovi
točki, ne morem pa pritrditi, da vedno v našo škodo. Če kdo, potem humanisti
zelo hitro dosežemo minimalne znanstvene točke, neredko pa zahtevano število
točk dvakrat ali trikrat presežemo. Prav nam pride praksa individualnega
avtorstva. V drugih disciplinah se število točk na objavo razdeli med
številne soavtorje in ti se potem zlepa ne prekobalijo preko zahtevanega pra
ga.

Samo strinjam se lahko s kritiko, ki jo je Igor izrekel na račun AHCI-ja in
drugih anglocentričnih citatnih indeksov. Od slavističnih publikacij so v
Arts & Humanities Citation Index vključene revije Slavic and East European
Journal, Wiener slavistisches Jahrbuch, Welt der Slaven, Zeitschrift für
slavische Philologie, Slavonic and East European Review, Russkaja
Literatura, občasno se kaj slovenskega pojavi tudi v World Literature Today.
Od slovenskih revij je notri samo Filozofski vestnik. Ni opaziti, da bi se
na članke o slovenski književnosti, registrirane v AHCI, kdo kdaj skliceval.
So dokazano neodmevni, pa vendar štejejo več kot tisti v domačih
publikacijah. V sveži izdaji Praktičnega spisovnika, ki sem ga dobil iz
tiskarne včeraj, sem si privoščil na račun AHCI-ja tele stavke: "Komur od
slavistov gre za globalno slavo ali vsaj za točke, ki mu bodo pomagale
plezati po akademski lestvici, bo objavljal v naštetih revijah. Za
slovenskega literarnega zgodovinarja sta indeksa [mišljen je poleg AHCI še
SSCI] zaradi svoje anglocentričnosti komaj uporabna: v AHCI je med skupno
1100 upoštevanimi revijami 63 % iz severne Amerike, 24 % iz zahodne Evrope
in le 3 % iz vzhodne Evrope. Razprav o slovanskih literaturah posebej ne
ponuja nobena od zbirk." Kdaj že je mednarodni slavistični komite sklenil
postaviti svoj lastni citatni indeks, pa iz načrtov ni bilo nič. Ne zato ker
bi nam ameriška konkurenca metala polena pod noge, ampak ker se ne znamo
organizirati in ker po takih indeksih očitno nimamo dovolj velike potrebe.
(Kaj pa če slovenisti in slavisti res kvalitativno preraščamo okvire t. i.
"normalne znanosti", ki jemlje citatne točke zares in tako demonstrira svojo
omejenost? :-)

Z angleščino in mednarodnostjo je na Slovenskem tako: načeloma zavračamo
samoumevnost, s katero so v tujem jeziku ali v tujini objavljene reči več
vredne kot domače, v praksi pa vedno zelo naglas kažemo na vsako mednarodno
referenco in tujce a priori jemljemo kot ustreznejše razsodnike. Ljudje, ki
prihajajo od zunaj, so ponavadi res lahko ustreznejši razsodniki. Primer:
pred dvema dnevoma sem po televiziji poslušal pogovor avstrijskih sodnikov z
razvpitim deželnim glavarjem Haiderjem: edini med diskutanti, ki je od zunaj
neobremenjeno in objektivno presodil nezdrave domače koroške razmere, je bil
povabljeni švicarski publicist. --- Nič drugačen ni odnos do tujega jezika v
umetnosti, celo v tisti umetnosti, ki zunaj domačih meja in domačih
konzumentov pravzaprav nima pravih možnosti za preživetje in ki bi se brez
težav lahko poudarjeno sklicevala na svojo nacionalno ekskluzivnost. Zelo
zrasteta ugled in cena vsakemu, ki si je znal najti prevajalca v angleščino.
Poudarja se, da je umetnik dobil nagrado v Benetkah, pomislite, v Benetkah,
zelo lepo se sliši, če je zapisano, da je nekdo študiral v Pragi ali v
Moskvi ali na Dunaju ali v Rimu namesto v Ljubljani. Ni čudno, da si avtorji
tako prizadevajo za mednarodno priznanje, saj kar je tuje, pred tem ima
Slovenec spoštovanje. Kaj bom storil najprej kot organizator prihodnjega
slovenističnega simpozija? Skušal bom nagovoriti ugledne tujce za članstvo v
mednarodnem organizacijskem odboru, ker to pač nekaj šteje. (Saj mi ne
zamerite teh odkritih besed, dragi bodoči člani odbora, ki tole berete?)

Točkovanja in ocenjevanja verjetno ne bi potrebovali, če bi živeli v taki
bogati državi, ki bi lahko preživljala vse narojene znanstvenike in
humaniste, jim objavila vse članke in financirala vse projekte. Ker takih
držav na svetu še ni in Slovenija gotovo ne bo prva, ko bo do njih prišlo,
so si oblasti izmislile selekcijske postopke. Več ko je prosilcev in manj ko
je služb in denarja, strožji bodo postopki. Tu so tudi razlogi za vedno
nove, strožje interpretacije pravil. Ko denarja zmanjka, uradniki zaklenejo
vrata in naročijo čakajočim, naj še enkrat stopijo v vrsto drugo leto. Morda
bo naslednje zvenelo kruto, pa vendar ni provokacija: krivičnost selekcije
bi se v enem kontingentu lahko ugotavljala le ob primerjanju kvalifikacij
tistih, ki so jim bili odobreni projekti ali jim je bil odobren višji naziv,
s tistimi, ki so ostali pred vrati. Bi želeli s prstom pokazati na kolega
srečneža, ki so se za njim zaprla vrata, in zahtevati zamenjavo?

Pred tedni je po fakulteti krožil papir s predlogom za razširitev seznama
revij, ki bi objava v njih prinašala maksimalno število točk. Bil sem proti
zato, ker že sedaj lahko objavljamo v več visoko točkovanih revijah: SR,
Jezik in slovstvo, Primerjalna književnost, Linguistica, Acta neophilologica
in še kaj. Ob predlogih dolgih seznamov relevantnih publikacij se vzbuja
sum, da selekcije pravzaprav nočemo in da nam je ljubši sistem, v katerem se
bomo vsi znašli v prvem razredu. (Nič ne de, če bo za prvi razred nekam
preobljudeno.) Tudi prav in za vsakdanjo plat življenja celo bolje. V tako
izravnanem svetu ne bi bilo priložnosti za zamere ljudem, ki smo jih imeli
za prijatelje, dokler nam niso napisali negativne ocene, in izkoreninjeno bi
bilo neugledno čustvo zavisti, po katerem nas prepoznavajo v svetu. Zdaj pa
zares. Če je objava v Slavistični reviji točkovana osemkrat bolje kot npr.
objava v Zborniku seminarja slovenskega jezika, literature in kulture,
čeprav sta enako dolgi in je morebiti druga po naši vsebinski presoji celo
tehtnejša, podatek ne more biti argument za trditev o zagamanosti točkovnega
sistema, ker je bil sklep o višjem točkovanju SR posledica drugačnega
razmisleka, namreč da se z izbiro ene take revije poveča kvaliteta objav v
disciplini: da bi si pridobili točke, stremljivi avtorji zasujejo izbrano
revijo s prispevki, uredništvo je primorano k večji selektivnosti in s tem
zagotovi reviji odličnost.

Naj zaključim s primerom iz zasebnega pisma Igorju. Na cesti Ljubljana-Kranj
je sredi ravnine na lepem znak 70, kjer policaji merijo hitrost. Omejitev po
mojem nima pametnega razloga, pa bom vendarle pritisnil na zavoro in tega ne
bom interpretiral kot zmago kolektivne represije nad posameznikovo svobodo
ali zmago neumnosti nad zdravo pametjo, ampak kot napako v sistemu, ki je v
principu ustrezen in je naklonjen tudi odpravi napake. Morda sem res
oportunist in nepoboljšljiv optimist, pa kaj naj bom drugega, če hočem
ohraniti čas in moči za resnejše delo. (Nikakor ne smem zamolčati komentarja
ene od kolegic, ki sem jih zadnji teden moril s tole temo: omejitev na 70 na
omenjenem odseku ceste Kranj-Ljubljana se ji zdi pametna omejitev. In če
natanko premislim ...)

Lp miran

========

2. Vabilo

V sredo 23. januarja ob 10. uri prirejamo brezplačni tečaj za iskanje po
elektronskih informacijskih virih (zbirke podatkov na strežniku za cederome,
elektronski časopisi), ki bo trajal približno 3 ure. Potekal bo v
računalniški učilnici NUK (klet). Vsebina tečaja: predstavitev
informacijskih virov, tehnike iskanja in praktično delo. Prosim vas, da
obvestite vaše kolege in študente, ki še niso seznanjeni z informacijsko
ponudbo NUK, da se lahko prijavijo. Prijave sprejemam na elektronski naslov
gorazd.vodeb na nuk.uni-lj.si.