[SlovLit] uvaz*anje

[Igor Kramberger]

Dober dan,

Miran Hladnik nas vsake toliko izbeza iz nasih kotickov, v katere smo 
se zavlekli v zimsko spanje. Zato imate zdaj na zaslonu nekoliko 
daljse razmisljanje kot odziv ne samo na njegov zapis, poslan vsem 
clanom 'slovlit' dopisovalne skupin, temvec tudi na njegov clanek, h 
katermu nas je napotil proti koncu svojega pisanja.

*****
1.

Morda je v svojem razmisljanju o odlocanju vendarle naredil napako -- 
na eni strani imamo salomonsko resitev z besedico "naceloma", na 
drugi pa imamo pravila, ki so v resnici veljavna na podrocju kemije, 
z njimi pa skusamo meriti ucinkovitost znotraj humanistike.

In dokler bomo povelicevali nekaj, kar pocne privatna firma iz ZDA z 
imenom ISI, ki zase mirno trdi, da izbira revije zgolj z dolocenih 
geografskih podrocij in prvenstveno v angleskem jeziku, bomo samo 
ponavljali naso sicersnjo prodanost neki drugi firmi na nekem drugem 
podrocju.

Rezultat tega je, da imam po uradni evidenci za obdobje 1998--2001: 
nic objav in nic tock. Ukvarjal pa sem se kar nekaj let s 
srednjevesko nemscino, rezultat je bilo berilo s studijo, in kar 
nekaj casa z zgodovino ampelografije, rezultat je bila obsezna 
slikovna monografija s studijo [manjsih stvari tu ne bom omenjal].

Zato trdim, da je nekaj narobe z merili in nacini evidentiranja. In 
tudi trdim, da je zaradi te logike bila zatrta revija, katere 
ustanovitelji so v ime vstavili besedico "znanstvena": tam so 
objavljali zgolj bedaki, ki niso razmisljali o habilitacijskih tockah.

Zato s*e enkrat trdim, da so pravila butasta -- in s*e bolj so 
butasti tisti, ki po njih mirno presojajo in vplivajo na eksistence 
tistih, o katerih odlocajo.

Na sreco nisem znanstvenik, temvec zgolj ljubiteljsko oblikujem 
vednost v oblike, ki jih je mogoce posredovati drugim -- zato na vse 
skupaj gledam od zunaj (in z distanco). Pa vendar ni mogoce mesati 
prosenj za ponovni vpis in habilitacijskih meril, kakrsna smo 
uveljavili v teh krajih. In dokler v Slavisticni reviji, ki velja za 
najbolj znanstveno, odkrivam enake tipkarske napake, kakrsne dela 
avtorji tudi v osebnih e-sporocilih, tako dolgo je po svoje 
upraviceno omalovazujoce gledanje na domace revije in domace 
urednisko delo. Vlecenje doslednih konsekvenc iz tega pa ravni ne bo 
dvignilo, temvec bo stvar razresilo zgolj z dokoncno zadusitvijo 
domacega objavljanja.

***
2.

V skladu s predlogom sem poiskal Hladnikov clanek o Presernovem Krstu 
in Zemljevih Sedmih sinovih.

Ja, Cooprova novost je verjetno v tem, da prestavi pozornost od 
pisateljev na literarne like -- prevzemanje, uvazanje in adaptiranje 
smo doslej cenili, ceprav praviloma s precejsnjim zamikom, pri 
pisateljih -- zlasti v zvezi s Trubarjem in Presernom in Cankarjem 
(pravzaprav zanimivo vprasanje: smo bili na to pozorni samo pri teh 
treh, pri drugih pa dosti manj -- ce je bil literarno nacitan Zemlja, 
so bili najbrz s*e mnogi drugi, a smo bili pri njih morda manj 
pozorni na prelomen pomen prevzemanja in uvazanja). Morda bi bila 
zato bera bogatejsa, ce bi namesto pisateljev bolj sistematicno 
opazovali like v njihovih delih: a sonet Vrba spodbuja uvazanje ali 
ne, je vprasanje, ki si ga lahko zastavimo ob pesmi nekoga, ki je bil 
sin tovornika.

Ampak, kljucna se mi zdi v tej zvezi beseda 'prilagoditev': torej ne 
gre samo za to, kaj je bilo prevzeto, temvec bolj, kako -- kako 
poteka prilagajanje, s cim iz tradicije, domacega okolja je prevzeto 
povezano.

Stritarja niso marali, ker je bil prevec velemestna oseba in 
"odmaknjen", ker ni bil v stiku s tukajsnjimi, slovenskimi sodobnimi 
estetskimi in literarnimi nazori (in je bival v predmestju skupne 
prestolnice, med Dunajem in Ljubljano pa je takrat ze vozil vlak) -- 
sredi 60-tih let povzroca viharje v teh krajih, ze v 70-tih, in 
pozneje [Dunajska pisma] s*e bolj, pa velja za nekoga, ki ne razume 
domacih krajev, ki mu manjka stik z njimi, da bi lahko pravilno 
presojal in dajal uporabne predloge. Morda bi veljalo znova 
premisliti njegov stik z velemestno kulturo in evropskimi tokovi -- 
ce ze njegovi predlogi niso bili uporabni v slovenskih krajih, ali so 
bili vsaj moderni, v korak z evropskimi?

In v Prijateljevem zborniku, izdanem pri SM ob stoletnici njegovega 
rojstva, najdemo v enem od prispevkov nedatirano njegovo pismo (morda 
je avtor prispevka namenoma izpustil datum), v katerem izraza 
obcudovanje do tistih, ki so vztrajali v teh krajih in izpeljevali 
spremembe, niso zgolj od zunaj in od dalec kritizirali, dajali 
predlogov, ne da bi se ubadali s tezavami izvedbe.

Kar si lahko privosci 200-milijonski narod, tega si ne more na enak 
nacin privosciti 2-milijonski: za dolocene vrste stavb preprosto ni 
prostora, ni sredstev in ni tehnicnih, organizacijskih izkusenj. 
Pritisk na ameriske univerze je toliksen, da je kljub visokim 
kriterijem zmeraj mogoce dobiti dovolj oseb za izvajanje predavanj in 
raziskav -- pri nas pa celo po vseh letih projekta "mladi 
raziskovalci" nimamo pokritih vseh podrocij (obenem pa nam na 
nekaterih ljudje uhajajo, ker ni sistematiziranih mest ne znotraj 
obeh univerz in ne po raziskovalnih / muzejskih in drugih primernih 
ustanovah). V tujini lahko postavijo zahtevo, da mora biti mentor 
aktiven na podrocju, s katerim se ukvarja varovanec, pri nas to 
pomeni nevarno zozitev tem, ki si jih morejo mladi izbrati, ce naj ne 
odidejo ze prvi hip v tujino -- mi vsakega tujca, ki v okviru 
projekta Erasmus pride (zaide) k nam, pokazemo po televiziji, v ZDA 
bi morali uvesti poseben kanal, ce bi hoteli vsakemu nameniti 3 
minute.

Eni trdijo, da prevec prevajanja skodi domaci ustvarjalnosti, drugi 
smo veseli, da obstaja prevajanje, in smo prepricani, da je lahko 
nasa odlika in prednost strokovni bilingvizem (ali celo vec) -- 
prevajanje konceptov / pojmov med dvema jezikoma je lahko izjemno 
uporaben in natancen nacin preverjanja prepricljivosti, uporabnosti, 
smiselnosti misli: torej bi morali predvsem dvigniti raven domacega 
urejanja revij in knjig, kar bi nas tudi usposobilo za pisanje 
prispevkov, sprejemljivih za tuje revije.

Ko obiscem prijatelja v Erfurtu, dobim zmeraj velik polet, narocim si 
z njegovo pomocjo najnovejse knjige in si med pogovori v kuhinji z 
njim zamislim, kako bi lahko stvari izboljsal, spremenil na svoji 
fakulteti ali znotraj "svoje" univerze. Ko se vrnem, ugotovim, da bi 
moral vsaj eno od knjig prevesti, ker je sicer neuporabna za tri 
cetrtine studentk in studentov, predvsem pa opazim, da je prevec 
specializirana in da zahteva dokajsnje predznanje (kategorialno, 
kontekstualno), ki ga ne morem pricakovati / zahtevati od svojih 
studentk in studentov. Vsi kolegi mi ob prvih besedah, kaj bi bilo 
smiselno, dobro narediti, hitijo razlagati, zakaj to ni mozno, ni 
izvedljivo, katere vse igrice in osebne konstelacije naj upostevam 
kot nepremagljive ovire -- prijatelju v Nemciji se zdijo te 
konstelacije izziv, razlog, da se necesa lotis, pri nas pa so oblika, 
kako samega sebe pokopljes.

Opozarjajo me, da moram objavljati v revijah, ki jih pokrivajo SCI, 
SSCI in HCI -- a svojo magistrsko nalogo in disertacijo sem napisal z 
*ogromno* literature, ki sem jo nasel po povsem drugi poti (tudi 
tisto, ki je v anglescini) -- pozneje sem se ukvarjal in se ukvarjam 
s stvarmi, ki so povsem drugacne narave, zato so postala iskanja v 
taksnih indeksih s*e manj zanimiva, ceprav o njihovi uporabi vsako 
leto znova predavam v 1. letniku; za povrh je tudi tako, da me objave 
v tujini, kolikor me zanimajo, mikajo v revijah, ki se v glavnem 
"izmikajo" obdelavi v teh indeksih. In tako naprej v zacaranem krogu.

Na, toliko. Clanek o Presernu in Zemlji je zanimiv; kaj je vzbudil v 
meni, sem zapisal -- spodbuja razmisljanje in vzbuja upanje, da se bo 
nasel Krpanov naslednik, ki bo slovenskim krajem okrog Vrha pod Sveto 
trojico prinesel sreco, ker si bo pridobil zasluge v Bruslju. Kajti 
ni jasno, ali je Krpan s svojim uvazanjem soli res povecal 
blagostanje v svojem okolju. Po Maxu Webru je moderno kapitalisticno 
pridobitnistvo drugacno od drugih pridobitnistev prav po tem, da 
skusa moderni kapitalist s poslom, ki ga bogati, poskrbeti za 
druzbeni napredek okolja, v katerem bogati. To je zagotovilo 
racionalnosti bogatenja, ker gre za dolgorocnost, po kateri se 
razlikuje od ropanja ali izcrpavanja.

(Mimogrede in za konec: Medijsko pokrivanje sodobnih slovenskih 
misijonarjev pa je morda treba razumeti res kot konsekvenco 
Crtomirovih opevanih dejanj po prekrstitvi.)

Lep pozdrav,

Igor
-----
kramberger na uni-mb.si