[SlovLit] Ali imajo naši vedno prav?

[Miran Hladnik]

Včerajšnja vroča senatna diskusija o nepravičnosti habilitacijskih postopkov
za naše kandidate me je spodbudila v naslednji premislek. Nobenega dvoma ni,
da imajo "naši" pri nogometu vedno prav: takrat kadar dajo čisti gol in
takrat kadar poškodujejo nasprotnika. Razlogov za solidarnost je tudi v
drugem primeru na ostajanje: je bila pač groba igra, tako je to v športu, so
že zaslužili itd. Če sodnik našega diskvalificira, mu je bil krivičen, saj
so nasprotniki počeli enako, pa tega ni hotel videti ... Tako je tudi v
družini (za svojega človeka se bomo pa ja zavzeli), v vojski (normalno), v
razmerju državljana do policije (res da sem naredil prekršek, ampak ustavili
so samo mene, drugih pa ne), pri nacionalnih zadevah (je kje kdo, ki bi si
upal trditi, da Slovenci nimamo pravice do Piranskega zaliva ali da so
evropski in globalizacijski interesi nad nacionalnimi?), v literaturi (če ni
naš, o njem niti pisali ne bomo) in v akademski sferi. Na filozofski
fakulteti smo "naši" humanisti, oni drugi pa so tehniki in naravoslovci.
Jasno je ko beli dan, da se humanistom v tej združbi godi huda krivica, ker
smo v manjšini in ker nihče noče upoštevati naše "specifike".

Kadar smo v položaju, ko se moramo izreči, katera stran v konfliktu ima
prav, se običajno odločimo, da imajo prav naši, to je skupine, ki so nam
bližje po rodu ali po interesih ali posamezniki, ki jih imamo preprosto
radi. Šele potem se bomo potrudili poiskati "objektivne" argumente, s
katerimi bomo podkrepili našo odločitev in jo napravili prepričljivo tudi za
druge, saj bi bil argument, da imajo prav zato, ker so naši ali ker jih
imamo radi, naiven in nezaslišan.

Sami pri sebi natančno vemo, da v civilizirani družbi tako ne gre, in zato
sestavljamo pravila, ki naj bi našemu opredeljevanju odvzela status
pristranskosti. Težava pravil je v tem, da jih komponiramo z mislijo na
bodoče situacije ali iz spomina na konkretne primere in vanje tako vpisujemo
svoje predstave in želje, kako naj strežejo našemu interesu. Če pa pravila
pišejo skupine z različnimi interesi, se rodijo tako ohlapne in nejasne
formulacije, da omogočajo različne interpretacije in ponovni spopad
interesov. Ali je od takih nejasnih pravil sploh kakšen hasek? Je: pri
uveljavljanju lastnega interesa ali zavzemanju za svoj prav se lahko
sklicujemo nanje in si utrjujemo iluzijo, da ravnamo objektivno in po
pravici. Preveč jasnih pravil ne maramo, ker nam po izkušnji v polovici
primerov povzročajo škodo (in nasprotni strani korist). Zato se jih trudimo
oblikovati tako, da nam kasneje omogočajo ravnanje "v duhu" in ne "po črki",
oz. po domače rečeno, uveljavljanje lastnega interesa. Samo besedico
"praviloma" vnesemo v člene, pa bomo že lahko pri prvem in vseh nadaljnjih
primerih ravnali tako, kot nam paše: formulacija "praviloma traja mandat dve
leti" v praksi pomeni, da bodo vsi naši mandati daljši od dveh leti.

V želji po taki prožni, "človeški" obravnavi se je gnetla in interpretirala
npr. tudi kategorija pogojnega izpita, to je tistega, brez katerega ni
napredovanja v naslednji letnik. Popust se je najprej zgodil skozi
nesmiselni izum "spregledljivega pogojnega izpita" (po domače: pogoj, ki ni
pogoj!), potem pa še z interpretacijo, za koliko časa se pogoj lahko
spregleda.

Kadar zmaguje nasprotna intepretacija, pravilom, ki so omogočila uveljavitev
nasprotnikove argumentacije, nejasnost začnemo očitati. Vendar nam to ne
brani, da ne bi izrekli nezaupnice tudi zelo jasnim pravilom, kadar imamo s
takimi slučajno opraviti in se znajdemo v situaciji, ko se reči ne iztekajo
v našo korist. Očitamo jim, da so mehanična in da ne vidijo živega človeka,
ki je njihov predmet in njihova žrtev.

Dovolj redko smo si sposobni priznati, da nimamo vedno mi prav in da "naši"
fantje niso vedno na pravi strani. Ko se posameznik odloči to razložiti
svetu, ga ta čudno pogleda in si reče: spet eden tistih, ki [...] v lastno
skledo. Ko se to odloči razložiti "našim", ga ti odpravijo z izdajalcem.

Družba se zaveda kočljivosti dileme in je našla način, kako se izogniti
zoprni situaciji, ko bi morali dati prav interpretaciji/interesu drugega in
se sprijazniti z izgubo prijateljev ali celo z izobčenjem iz skupine
"naših". Tak je mehanizem več inštanc odločanja. "Našemu" človeku bomo
napisali pozitivno recenzijo in tako izkazali dobro voljo, lojalnost,
prijateljstvo in pripadnost (saj vendar nismo umazani), objektivno presojo
pa bomo odrinili višjim, bolj odmaknjenim inštancam, ki se jim ni več treba
bati zamere, saj prosilca ne poznajo, pripadajo drugi stroki in še navajeni
so ravnati tako "birokratsko". Mentor priporoči študenta, ki prosi že za
drugi, po pravilih nemogoči ponovni vpis, in prepusti objektivno in kruto
odločitev ustreznemu fakultetnemu ali univerzitetnemu telesu, tako počnemo
pri prošnjah za podaljšanje bivanja v študentskih domovih, za štipendije, za
nagrade, za subvencije, za službe, za študijski dopust, pri revijalnih
objavah, pri raziskovalnih projektih, pri habilitacijah itd.

Ali je zaupanje v sposobnost korektnega opredeljevanja, kadar gre za "naše",
potem fantastično? Mislim, da obstaja pot do priznavanja in uveljavljanja
objektivnih kriterijev pri opisanih odločitvah, in to je čim pogostejša
izkušnja sprejemanja odločitev, ki se naših interesov ne tičejo neposredno.
Seveda lahko tudi take situacije izrabimo za krepitev svojega položaja
razsodnika, svojega "ugleda", svoje "avtoritete" in kar je še podobnih
čednosti. Vendar nas obenem nuja odločanja vadi v odgovornosti in nas odpira
za manj pristransko držo. Recept je torej prevzemanje funkcij v družbi in
odgovornosti na svoja ramena. Ta, ki se danes razburja zaradi brezdušnosti
in odtujenosti kakega univerzitetnega organa, bo leto in dan po tem, ko ga
bodo izvolili za predsednika tega organa, po vsej verjetnosti ravnal enako
kot predhodniki. Če mu seveda ne bo šlo samo za uveljavljanje interesa
"naših". Še en pogoj za korektno odločanje je, da namreč odločitve, tudi v
primeru, ko se odločanje ne izteče v našo korist, niso usodne za našo
eksistenco. Nepristransko odločanje si lahko privoščimo torej samo v
položaju relativnega blagostanja.

Hvala bogu, da imajo "naši" vsaj v 50 odstotkih res prav in da jih tedaj ni
težko zagovarjati pred višjimi inštancami.

Za moj distanciran (pa vendar upam da konstruktiven) odnos do "našega" je
krivo (ali zaslužno) dejstvo, da sem kar nekaj časa preživel v tujini, od
koder se "naše" samoumevnosti pokažejo v čisto drugačni luči. Kako modelno
se artikulira razmerje naše : tuje v slovenski literaturi, mi je odprla oči
knjiga Henryja Cooperja o Francetu Prešernu (glej
http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/j_zemlja.html), kako pa se v distanci do
akademskih strasti utrjujem od tedna do tedna, živijo dokazi na drugi
polovici strani http://www.ff.uni-lj.si/ucbeniki/mh/galeri26.html (na prvi
polovici strani so posnetki s praznovanja 190-letnice slavistike na graški
univerzi, ki bi se jih končno tudi dalo povezati z zgornjim razpravljanjem,
pa bo vendarle za danes dovolj).

lp miran