[SlovLit] Slovenščina s komunikacijo

[Miran Hladnik]

----- Original Message -----
From: Boza Krakar
To: Hladnik Miran
Sent: 05. januar 2002 18:46
Subject: slovenščina s komunikacijo


Utegne se zgoditi, da bomo v pravični akademski jezi nad vsem, kar je v
našem šolstvu narobe s slovenščino, spregledali, da se nam pred nosom oz. za
zaveso, mahajočo pred našimi očmi, dogajajo ne le napake najnevrednejših med
slovenisti, ampak  minimaliziranje njenega pomena, če že ne kar ukinjanje
predmeta sploh od drugih mojstrov slovenske edukacije.

Nekaj let po vsesplošni prenovi šolstva se bo namreč zgodila nova reforma
poklicnega izobraževanja, ki zajema enak ali večji del slovenske mladine
kakor maturitetni programi.In v tej novi reformi se pouku slovenščine
obetata dve >evropski< spremembi:
(pre)imenovanje predmeta, ki bo nosil naziv slovenščina s komunikacijo,
krčenje števila ur - sedaj 210 v triletnih šolah, po novem predlogu 180.

(O obojem kritično pripoveduje v intrevjuju Janko Muršak - Šolski razgledi,
5.1. 2002, nekaj namiguje sicer drugače poantiran članek Z. Jana v šolskem
Delu pred novim letom).

Ena in druga novost pomenita, da se bo bodoče slovensko obrtništvo poslej
učilo pri tem predmetu le še nekaj >veščin< praktičnega sporazumevanja,
pisati npr. prošnje delodajalcem (za ta namen bodo imeli tudi predmet
komunikacija v angleščini), brati SMS sporočilca, izpolnjevati obrazce
(vprašanje, če vse, ki si jih izmišljujejo v tem pogledu zelo produktivni
evrobirokrati in njih slovenski odvodi in ki včasih tudi mene prepričajo, da
sem funkcionalno nepismena). Kaj se pri tem ustvarjalnem ubesedovanju po
pravilih piše z veliko ali z malo začetnico, pa že vprašanje, če bo del
snovi, saj se bognedaj ne bodo učili
zapletene >faktografije< oz. >teorije<! - Takih reči vendar za
svoj >praktični< poklic ne potrebujejo, bodo porekli snovalci te učencem
prijazne reforme. In kajpak še manj potrebujejo podatek, kdo je bil Prešeren
in koga smo Slovenci imeli v časih G. Washingtona ali W. Shakespeara. Dosti
bo, če se bodo znali vljudno podrediti (je to sporazumeti?) morebiti celo
slovensko govorečemu delodajalcu iz Bank Austria ali Interbrew, jih bo že on
poučil, kaj da je bilo v kulturni preteklosti in kaj velja v liberalni
sedanjosti. In seveda pri tem ne gre, da bi že v šoli izgubljali čas z
nepraktičnim prebiranjem izmišljotin, kot so zgodbe ali poezija, tega v
življenju pač ne bodo potrebovali. Ne gre torej, da bi slavistke trpinčile
to ciljno populacijo s tovrstno od izkušenj odtrgano robo, če že morajo, naj
jim tu in tam preberejo kak strip ali krimič v >njihovem< jeziku.

Meni se ob tem >kurikulu< zastavlja nekaj strokovnih in kakšno ideološko
vprašanje. Kaj dolgoročno pomeni izbris vsakršnega sistematičnega
(>teoretičnega<) znanja, ki ga implicira nov obseg in ime predmeta (pa s tem
znanjem ne mislim na kakšno zahtevno teorijo, le na nekaj sistematično
urejenih znanj o jeziku, denimo o pravopisu,  in tudi o literarni oz.
kulturni dediščini, denimo o Trubarju ali Prešernu)?- Ali kot pravi Muršak,
ki je tudi kritičen do tega modela: >Kompetenc ne razvijamo samo na podlagi
izkušenj, marveč tudi s pomočjo sistematično pridobljenega znanja.<

Ponekod ugotavljajo (in ta znanja ponovno uvajajo), da so posledica tega
zgolj >komunikacijskega< šolanja pravzaprav omejene komunikacijske
zmožnosti. Te so na prvi pogled zadovoljive, retorika je primerna, vendar se
pri podrobnejšem vpogledu pokažejo predvsem kot (gospodarjem
všečne)zmožnosti gibanja/proizvajanja znotraj določenih okvirov, ne pa tudi
kot zmožnosti zahtevnejšega komuniciranja, kakršno je npr. utemeljevanje
lastnih pogledov ali upiranje manipulaciji.  Za to je namreč treba tudi več
dolgoročnega, sistematičnega  znanja, Slovencem v bodoči Evropi npr. o tem,
da smo tudi mi imeli ustvarjalce in nosilce nacionalnosti že v časih
Shakespeara ali Washingotona, da imamo jezik, ki je kljub komplicirani
slovnici enako poveden kot angleščina. Pa da je mogoče kaj povedati tudi po
ovinkih, ne naravnost, in je včasih kaj treba tako tudi razumeti. - Res da
se bodoči kuharji, avtokleparji, šivilje. tega nikdar niso radi učili, pa
jim je zato treba kar odvzeti  možnost, da bi s pomočjo minimalnega znanja,
ki bi ga ob priložnosti potegnili iz dolgoročnega spomina, spregledali
kakšno manipulacijo?  In še: si pri dveh milijonih lahko privoščimo tako
akulturne >neposredne proizvajalce< in tolikšen delež prebivalstva brez
takih vednosti?  Bomo s krnjenjem (zanemarjanjem) tega, kar je naše, res
bolj vredni Evrope ali Nata? - Moramo za to res gospodarstvo razprodati,
šolstvo pa osvoboditi spoznavanja >preživele< vloge književnosti in v pouku
jezika ohraniti le nekaj zarotitvenih obrazcev (po možnosti brez pravil o
vejicah in pikah v njih)?

Spremembe se šele načrtujejo. Koristno bi bilo, da bi jih slovenisti ne
ignorirali in na svoj vidik opozorili.  Inštitucionalno. V svojem društvu in
drugje. Poleg tistega, kar je po mnenju nekaterih s slovenščino v šolstvu
narobe (in po mnenju drugih prav), bo morda najbolj narobe (ali nemara prav)
tisto, česar sploh ne bo.

Boža Krakar