[SlovLit] Nekaj naslovov in dva akademska mita

[Miran Hladnik]

1. Naslovi

Http://www.uapress.ua.edu/authors/Glazie01.html -- Digital Poetics, The
Making of E-Poetries; naslov, ki ga je priporočil Jaka Železnikar.

Http://www.ulrichsweb.com -- dostop do baze 250.000 revij iz računalniškega
omrežja UL.

Popravek: Monja Pust bo zagovarjala magistrsko nalogo o Govekarjevem
naturalizmu v četrtek 20. decembra ob 9.40 v # 5 na FF.

Http://www.press.umich.edu/jep/07-02/bailey.html -- članek o elektronskem
publiciranju.


2. Dva akademska mita

Tole sem hotel vtakniti v 6. izdajo Praktičnega spisovnika, pa bi bila
nazadnje knjiga preobsežna in še nič kaj učbeniškega značaja nista tale dva
odstavka, zato ju raje dajem v prednovoletno slovlitovsko branje in
komentar. Lp miran

==========

Dva akademska mita

Univerzitetno sceno prepoznamo po nekaterih ključnih temah, ki se vedno
znova rinejo v ospredje njenih diskusij. Najbrž je prva med njimi
avtonomnost. Mišljena je neodvisnost univerze od države, ideoloških in
političnih interesov, pa tudi od ekonomije oz. tržnih zahtev. Univerza se
rada vidi kot država znotraj države, kot rezervat, v katerem je mogoče
slediti zgolj plemenitim ciljem znanstvene radovednosti in kjer veljajo
posebna pravila obnašanja ter določeni privilegiji. Da gre za poseben svet,
se najbolj očitno in navzven kaže pri tistih univerzah po svetu, ki so
zgrajene kot kampus, kot mesto v mestu, zamejen kompleks univerzitetnih
poslopij s precej samostojno upravo. Govoriti o avtonomiji univerze kot o
akademskem mitu si lahko dovolimo zato, ker pri najpomembnejši stvari,
financiranju, univerza nikakor ni avtonomna, ampak je odvisna od uspešnosti
nacionalne ekonomije in odločitev državnih organov, kolikšen odstotek bruto
produkta bodo namenili univerzi. Prave neodvisnosti ni niti na naslednji
stopnji, ko se odloča o razporeditvi odobrenih denarjev. V praksi se
fakultete še kako znajo prilagajati potrebam in pričakovanjem okolja in so
pripravljene za dober zaslužek hitro odpovedati se temu ali onemu
avtonomističnemu načelu. V vsakdanjiku posegamo univerzitetni ljudje po
argumentu avtonomije najpogosteje takrat, kadar nam gre za uveljavljanje
posebnosti in tradicije svoje fakultete v razmerju do univerze in kadar
želimo ohraniti ali zagotoviti poseben status svoji panogi oz. fakulteti.
Slovenisti se npr. sklicujemo na dejstvo, da v svetu nimamo konkurence in da
smo edini strokovnjaki za slovenski jezik in literaturo, zato za nas ne
morejo veljati enaka pravila kot za druge univerzitetne študije, ki se
gojijo še na številnih drugih univerzah. Tudi literarnim zgodovinarjem pride
prav sklicevanje na našo narodnokonstitutivno in državotvorno vlogo, ki naj
ji država dá priznanje v obliki bolj širokogrudnega financiranja. Táko
razumevanje univerzitetne avtonomije je seveda daleč od izvirnega.

Tradicija angleške univerze se zdi manj zavezana abstraktnim načelom tešenja
znanstvene radovednosti kot take in bolj povezana s socialno realnostjo
okolja. Priznava svoj privilegiran status, ki ji ga je podelil vladar s
koncesijo za izdajanje diplom za opravljanje nekaterih udobnih in donosnih
poklicev. Od tod izvira tudi njen bolj pragmatičen odnos do študija in
samoumevnost pričakovanj, da univerzitetni študij služi pridobivanju
spretnosti za opravljanje poklica. Nekaj več občutka za realne potrebe
družbe tudi našim literarnim študijskim programom ne bi škodovalo.
Osebnostne ravni se tiče trdoživi akademski mit požrtvovalnosti akademskega
učitelja.

Raziskovalna strast in pedagoški eros ga tirata v samoodpovedovanje.
Profesorji so predani svoji stroki in poklicnemu poslanstvu tako zelo, da
zaradi tega trpi neznanstvena plat njihovega življenja: sledeč visokim
moralnim načelom naj bi bili vsakdanjih rečeh nepraktični in
nezainteresirani za denar in zaslužek. Radi poudarjamo, kako žrtvujemo
rekreativno tretjino dnevnega časa znanosti, kako delamo preko vse mere in
zanemarjamo svoje zasebno življenje na račun stroke. Čisto neprimerno se nam
zdi razmišljati o samo osemurnem delavniku, namesto besede poklic
uporabljamo besedo poklicanost, namesto opravljanja službenih nalog je govor
o raziskovalni in pedagoški strasti. V marsičem se taka podoba učitelja
pokriva s tipom donkihotskega literarnega junaka, ki nastopa sam proti
umazanemu svetu.