[SlovLit] Od Bože z ljubeznijo iz Irske

[Miran Hladnik]

From: Krakar Vogel Boža <boza.krakar-vogel na ff.uni-lj.si>
To: <miran.hladnik na guest.arnes.si>
Sent: Monday, September 24, 2001 5:46 PM

Konferenca IRA na Irskem

Ob vstopanju na irsko ozemlje sem obmejnemu policistu na vprašanje, kam sem
namenjena, spontano odgovorila, da se bom udeležila mednarodne konference
IRA. Ko sem se zavedela možnosti interpretacije, ki jo lahko spodbudi moja
izjava, me je možak sicer s kislim nasmeškom, a džentlmensko, že spustil
dalje. Njegovo lakonično ravnanje je skoraj najbolj zagotovo spodbudil moj
neteroristični videz zmedene profesorice, saj je težko verjeti, da tak
uradnik pozna vsebino in namen  omenjene organizacije (International Reading
Association), ki je prav nasproten tistemu od njene bolj razvpite kratične
enakozvočnice.

Po tem srečno prestanem anekdotičnem pripetljaju ni bilo več nobenih ovir za
resno in zbrano udeležbo na 12. evropski konferenci o branju, ki jo je
tokrat organizirala Irska bralna zveza, in je potekala v univerzitetnem
kampusu Dublin City University med 1. in 4. julijem 2001. Izkušnje z
nekajkratno udeležbo na podobnih srečanjih potrjujejo moj tokratni vtis, da
je taka konferenca ogromen stroj, ki melje in pretaka misli in besede več
stotin udeležencev -- če sem si prav zapomnila, jih je bilo tokrat prek 450
(lani na svetovnem kongresu v Aucklandu pa celo več kot 600). Kaka tretjina
je vsakokrat domačinov, drugi prihajajo s celega sveta. Tudi letos so bili,
celo iz Avstralije in Koreje. Ker je potovanje kam v Evropo cenejše kakor v
čezmorske dežele, je na evropskih konferencah po navadi tudi več udeležencev
iz Vzhodne Evrope, od Romunije, Madžarske do Litve in Estonije. Iz Slovenije
(ki jo iz leta v leto vsaj po imenu pozna čedalje več udeležencev) smo bile
štiri, poleg mene še mag. Tilka Jamnik, mag. Tanja Jelenko in dr. Silva
Novljan. Kakor po navadi pa je tudi letos najštevilčnejše zastopstvo prišlo
iz ZDA, pa naj gre za predavatelje (teh je bilo med pribl. 160 okrog 70) ali
za poslušalce (konference se, kot sem izvedela, številni učitelji
udeležujejo tako, da sami prispevajo del denarja in tudi svoj dopust). Močno
ameriško zastopstvo daje tem srečanjem svojevrsten ameriški pečat, pa naj
gre za vsebino, organizacijo ali pa zaznavne posebnosti v vzdušju
prireditev.

Po vsebinski plati so te konference osredotočene na spodbujanje vseh vrst
branja z različnih zornih kotov  -- psihološkega, pedagoškega,
knjižničarskega, lingvističnega, literarnovednega in specialnodidaktičnega.
Tak interdisciplinarni pristop k osrednji problematiki je bil zaznaven tudi
tokrat. Prispevki so torej vsi našli svoj prostor v okviru krovne teme
Različnost jezikov in dojemanja. Med množico vsebinsko povprečnih (čeprav v
izvedbi skrbnih) predstavitev posameznih uspelih metodičnih izkušenj, npr.
kako je mogoče spodbuditi branje in pisanje otrok ob prisrčni tematiki mačk,
kako učiteljevo preverjanje vzvratno vpliva na poučevanje ipd. je bila tudi
vrsta zanimivih, razvojno naravnanih in poučnih prispevkov (npr. eno od
plenarnih predavanj Američanke Donne Ogle o izzivih in perspektivah bralne
pismenosti v 21. stoletju -- presenetljivo slabo je med šolarji branje
grafov in slik, kot kažejo raziskave; ali impresivno sklepno predavanje
Unescovega funkcionarja Vincenta Greanyja o katastrofalnem položaju
izobraževanja v deželah tretjega sveta). Daleč najmarkantnejše je bilo, ne
le za literarne poznavalce (za katere velja vtis, da so se letos v literarno
bogati Irski zbrali v dosti večjem številu kot običajno) uvodno plenarno
predavanje irskega pisatelja in visokošolskega profesorja literature Declana
Kiberda o razvoju in antropološko duhovnih temeljih irske literature. Ne le,
da je prepričljivo utemeljeval glavno tezo o nacionalni simboličnosti,
ironični  perspektivi  in zagonetni večpomenskosti irske literature kot
obrambni drži pred angleškim "velikim bratom", vse to je počel s tolikšno
mero iskrive duhovitosti in spontane sugestivnosti, da je bila ob koncu vsa
dvorana na nogah v navdušenem skandiranju. Literarni didaktik v meni pa je
zavzdihnil: "Taki bi morali biti ne le osnovno- in srednješolski, ampak tudi
in predvsem visokošolski predavatelji, učitelji učiteljev!" - Tudi sicer je
bilo po dokaj razdrobljenih sekcijskih predavanjih kar nekaj govora o branju
in poučevanju literature, ne le mladinske, ampak tudi "odrasle". Tako je
npr. Jadwiga Kolodziejska s Poljske pripovedovala o slabem položaju
predragih knjig v sedanji Poljski, o težavah z redno obnovo knjižničnih
fondov in o zapostavljanju klasične literature, ki za založnike ni več
zanimiva, čeprav je po njenem mnenju ta literatura srž kolektivnega
nacionalnega kulturnega spomina. Angelina Ferreira Rodrigues je predstavila
portugalski učni načrt in čitanke za pouk književnosti v gimnazijah (snov je
podobno kot pri nas razporejena literarnozgodovinsko, večji poudarek je na
nacionalnih avtorjih in na starejši književnosti), Irec Michael O Connor pa
je predstavil svoje strategije literarnega pouka v collegeu (prvo leto je
poudarek na ljudskem slovstvu, drugo je na sporedu predvsem irska umetna
književnost, tretje pa  prevodi; spodbuja branje, dialog, je bolj
koordinator kot predavatelj, kaže svoje navdušenje za literaturo -- in --
učencev se ne dotika, razen če v znak odobravanja koga potreplja po
ramenih!). Sama sem govorila o prenovi pouka literature v naših poklicnih
šolah, kolegica Jelenkova pa o bralnih interesih mladih ob prehodu v srednjo
šolo  in o vlogi družine pri spodbujanju bralne motivacije. Tilka Jamnik se
je posvetila vlogi knjižnice, ki je poleg šole in Bralne značke pomemben
dejavnik pri dolgoročni motivaciji za branje literature, Siva Novljan pa je
poročala o tem, kako pri nas v knjižničnih središčih skrbimo za bralno
opismenjevanje Romov. Vse predstavitve so naletele na spodbuden odmev,
zlasti pri obeh knjižničarskih kolegicah pa se je razvila tudi živahna
razprava, najbrž zato, ker je bila sekcija zasnovana bolj kot okrogla miza z
več udeleženci s primerljivo vsebino prispevkov.

V organizacijskem pogledu se kot največja slabost na vseh konferencah kaže
prav prevelika razdrobljenost posameznih sekcijskih predstavitev. Tako v
posameznem "bloku" pogosto nastopata le dva, včasih tematsko raznorodna
predavatelja, ki ju  neredko sliši premalo poslušalcev -- saj istočasno
poteka vsaj še nekaj sekcij. Ob večji strnjenosti sekcij z več posluha za
podobno problematiko bi imeli predavatelji ne samo več občinstva, ampak tudi
več možnosti medsebojne komunikacije (moj referat bi npr. sodil skupaj s
prej omenjenimi o pouku književnosti na srednješolski ravni, ne pa v sekcijo
o otroški literaturi -- to je bilo mogoče videti iz vnaprej poslanih
povzetkov). To poleg količinske preobremenjenosti velikokrat škodi velikim
organizacijskim naporom vsakoletnih organizatorjev, ki so tokrat sicer
poskrbeli za solidno izvedbo, tudi v spremljevalnem programu (sprejem na
dublinskem gradu, večerja v hotelu Malahide) in z osnovnimi turističnimi
informacijami.

 Na začetku sem omenila poseben pečat, ki ga vsakokratnemu razpoloženju daje
koncentrirana prisotnost udeležencev iz ZDA. Naj na koncu pojasnim: včasih
je vtis, da to povzroča nihanje v kakovosti in inertno organizacijsko
razdrobljenost, ki je posledica demokratičnega principa, da morajo dobiti
priložnost vsi zainteresirani. Vendar ta prisotnost povzroča tudi obilico
naklonjenosti, ki jo prav poslušalci iz ZDA izražajo vsakokratnemu
predavatelju, napolni ozračje z energijo in pozitivnim mišljenjem, s katerim
Evropejci med seboj kar preveč skoparimo.

Boža Krakar Vogel