[SlovLit] Ena občutljiva reč

[Miran Hladnik]

Razpis in vabilo
Ena občutljiva reč

=======

Razpis in vabilo

Univerza v Trstu razpisuje dve raziskovalni štipendiji za diplomante, mlajše
od 35 let. O pogojih se poučite pri Katji Cerjak v Službi za mednarodno
sodelovanje na UL.

Revija Otrok in knjiga vabi na posvetovanje Iskanje mitskega v sodobni
mladinski književnosti, ki bo 31. maja 2001. Prijave in druge informacije
pri urednici Darki Tancer-Kajnih (darka na mb.sik.si) do 30. julija 2001.

=======

Ena občutljiva reč

Obiskovanje predavanj, kakor vemo, študentom ni obvezno. Kljub temu
študentje na predavanja zahajajo, večinoma zato, ker jih razumejo kot
bližnjico za pridobivanje zanja (ker so zapiski s predavanj pač krajši in
bolj obvladljivi od razprav in knjig, ki so predavanjem podlaga in so
navedene med obveznim berilom), in zato, ker je marsikaj, kar se na izpitu
sprašuje, mogoče slišati samo na predavanjih. Učitelj, ki poskrbi za učbenik
in po njem sprašuje, predavanja pa uporabi v humboldtovskem smislu za
prostor sveže strokovne komunikacije (ki pa ni take narave, da bi jo želel
povzeti v izpitna vprašanja ali jo priporočiti za obravnavo v srednji šoli),
bo na predavanjih ob tisto večino poslušalstva, ki ji je glavni cilj čim
krajša pot do diplome.

Ali naj si učitelji prizadeva, da ga bodo hodili poslušat tudi manj
stremljivi ali le v obvladovanje poklicno uporabne tematike usmerjeni
študentje? Če ja, kako naj to stori? Meni so rekli, da na začetku leta ne bi
smel ponuditi seznama izpitnih vprašanj in postaviti na internet literature,
ki jo je treba prebrati za uspešno odgovarjanje, potem pa bi bolj redno
hodili na predavanja. Študentje transparentnost izpitnih zahtev in široko
dostopnost literature cenijo in tudi meni se zdi fino, da mi je preglednost
uspelo doseči, zato bom pri tej praksi vztrajal kljub nevarnosti, da jih
pride na predavanja samo manjšina. To kar počnem, mi je všeč, in zdi se mi,
da mi grejo predavanja včasih kar dobro od rok, zato bi si seveda želel več
poslušalcev; množica spodbuja k boljši predstavi. Kadar sva skupaj
nastopala, je imel Tone Pretnar v skrbi za poslušalstvo navado reči, da bo
on zapel, jaz pa bom zaplesal, če ga drugače ne bova znala pritegniti. Tega
nama tedaj na srečo ni bilo treba početi. Pa bomo morali menda začeti, potem
ko bo v prihodnje študent s plačano šolnino upravičeno zahteval, da se
program odvija po njegovih željah in všeči.

Varianta zgornjega problema:

Sveža slovenistka prvo leto v službi v šoli izjavi, da bi bilo najbolje, ko
bi na vso znanost, s katero so jo trapili zadnjih pet let, na hitro
pozabila, ker ji pri pouku čisto nič ne pride prav -- študij na filozofski
fakulteti je bil očitno usmerjen bolj v tešenje splošne znanstvene
radovednosti kot k obvladovanju konkretnih znanj, potrebnih v poklicu.
Tradicionalni humboldtovski cilji univerzitetnih študij se vsaj pri tistih
smereh, ki proizvajajo učitelje, nedvomno zelo razlikujejo od današnjih
študentskih pričakovanj in poklicnih potreb. Recimo, da hočemo uskladiti
univerzitetno tradicjo in večinska študentska pričakovanja, ki jim gre za
šolsko uporabna znanja. Če se prilagodimo univerzitetni učitelji, se v
najboljšem primeru izenačimo in spojimo s Pedagoško fakulteto. Druga možnost
je, da začnemo večino populacije, ki se vpisuje pri nas, preusmerjati na
Pedagoško fakulteto. Tretja možnost je, da študente prepričamo, da sprejmejo
tradicionalna izhodišča in cilje univerzitetnega humanističnega študija, ki
pač ni take narave, da bi imel ves čas v mislih srednješolca in potrebe
njegove izobrazbe. Saj počnemo to slednje, kajne? Ali pa se motim?

lp miran