[SlovLit] Fw: za slovlitovce

[Miran Hladnik]

----- Original Message -----
From: Erika Kržišnik
To: Miran Hladnik
Sent: 08. februar 2001 19:13
Subject: za slovlitovce


Dragi Miran (ki me ne pustiš vsaj vcasih malo polenariti) in drugi
slovlitovci (pisem z malo zacetnico, ker ste pripadniki vrste, ne naroda,
celo ne plemena!),

sej ne de bi zdej prov zlo teoretizirala, ampak to, de si ludje "pod
jezikoslovjem predstavljajo pravopis" (citiram tebe, Miran!), je pa že hudo.
Ke bi vsaj reku, de si predstavlajo slovnico, kar tud si. Pa kaj bi zdej
rad, de rečem? De je jezikoslovje cel svet al kaj? Al pa, de je še manj kot
pravopis? Men se zdi, de bi ti, mislem Miran Hladnik, rad hladno vojno (de
ne rečem kakšno drugo) z jezikoslovci/-kami. Dej se mal umir, al kuker bi
rekel naš otroc, skulirej. Sploh pa maš diplomo smeri slovenski jezik in
književnost in si ne moreš pervošet, de ne ločeš med normo in kodifikacijo,
de se provzaprov delaš, kuker de neč ne veš o vzrokih, razlogih in posledica
purizma in (sevede tud) antipurizma, včasih in dones. - Mimgrede, jest
naprimer si neb pervošla na slovlit vprašat, koko, hudiča, nej človk loč med
avtorjem in lirskim subjektom v eni lirski pesmi, če pesnika zlo dober
pozna, mislem, res zlo dober. Al pa kej druzga, lahko tud bolj banalenga,
npr. kakšna je definicija književne vrste in zvrsti, če iste stvari različen
imenujejo iste vrste strokovnaki v različnih knigah? Al pa, kako se v
literaturi kvantiteta spreminja v kvaliteto - če en interpet šteje stavke pa
besede pa zloge al pa ženske pa moške karkoli že. De ne rečem kej o tem,
kako se aktualizira Preseren, če se slovenski igralci (jasen, de dober
plačani) za ta glavno proslavo slabo naučijo njegovih besedil - jest pa
sedim (trapa!) doma, poslušam in išem rdečo nit novodobenga sporočila; se
čudem, de sem tolk trapasta, de ga ne najdem. Pol pa, ke enkrat eden (tud
dober plačan iz dnarja davkoplačevalcev, kerih del sem tud jest) reče (v
Uvodu h Krstu ...) "le majhen (... ne vem kaj) je tje do goščave, to noč nam
jo DOČAKAT je mogoče" (namest: DOSEČI), se mi pa le zazdi pretrapast, de bi
človk čaku goščavo, de pride k njemu, če se hoče tepst, al pa če hoče
zbežat - in verjamem, de stvar ni v aktualizirani interpretaciji, ampak v
tem, de ludje preprost Prešerna ne znajo na pamet. Boh ve, če mam prov, al
pa spet narobe mislem, koker so mi že velikrat povedal.
---
Dala sem si duška - in zdaj k stvari. Torej, ne le, da je treba ločevati med
normo (mislim seveda jezikovno normo, kajti v jezikoslovju se sicer lahko
govori tudi o normi širše, v pragmatiki ali tudi sociolingvistiki npr. o
normi v jezikovnem vedenju /s širokim drugim e-jem/) in kodifikacijo (tj.
zapisano, ali če hočete, predpisano normo knjižnega jezika). Kodificirano
normo potrebujemo, da se sploh razumemo na določeni ravni in razmeroma
konstantno - gre za t. i. stabilno (ali ustaljeno - mimogrede, sem proti
izrazu: stanovitno) prožnost, pri čemer je v zvezi z normo in kodifikacijo
poudarek na "ustaljeno". Bom povedala zelo banalen in zelo zelo čist
slovnični zgled:
      Pred dobrim tednom sedimo v neki kuhinji in premišljujemo, kaj bomo
čez vikend jedli (bilo je, preden smo šli v trgovino). V eni od mnogih
kuharic (knjig) preberemo naslov "Bržola z lečo". O, super, bomo jedli
bržolo. Pa vpraša eden: "Kaj pa je leča?" Ženske, kar nas je bilo okrog (se
pravi, bili sva dve), brž pokonci planemo in prinesemo primerke leče (ena
/ženska namreč/ "in natura", druga pa na sliki). Človek (mislim: moški)
gleda oboje in ne razume: "Saj tukaj v receptu sploh ni leče!" - Kako je to
mogoče? Kar nekaj časa in iskanja je trajalo, da smo ugotovili, da je
prevajalec in lektor preprosto naredil slovnično (hkrati normirano in
kodificirano) napako. Ni namreč šlo za lečo (ene vrste fižolček, stročnico),
ampak za jed (prilogo ali nekaj podobnega) "lečo" (srednjega spola, torej
sklanjano: lečo -a -u ...), predvidevam, da madžarsko, ker se v originalu
piše "lecso". Pravi naslov bi bil "Bržola z lečom".
Evo, nismo se razumeli. (Tudi bržole potem nismo jedli.) A tisto, kar sem
hotela še povedati, je, da je med normo in kodifikacijo še ena stvar - ki se
ji reče jezikovna kultura. - Če dobro premislim, še nisem povedala, da je
norm v slovenskem (in sploh vsakem)jeziku več, samo ena med njimi je norma
knjižnega jezika, le-ta (edina) je tudi kodificirana. Norme (kateregakoli)
narečja niti ni treba kodificirati, saj te sogovorec, pripadnik (tega
istega) narečja debelo pogleda (ali pa - če je bolj zadržan - si samo svoje
misli), če rečeš kaj, kar ne gre v njegovo narečnojezikovno normo. Pomislimo
vsi skupaj na kruto otroško izločanje kakega prišleka iz drugega jezikovnega
področja, ni treba drugega jezika, dovolj je iz bližnjega zaselka - kako
prav je prišel drugačen naglas, glas ali intonacija. Kršenje
knjižnojezikovne norme ni niti približno tako kruto kaznovano, a ne?
   Skratka, norma je - o tem ne more biti dvoma. Druga stvar je, kako jo
čutimo in kaj v njenem imenu počenjamo. Hudo pa je, če začnejo/začnemo
jezikoslovci (če pustim ob strani vse druge) pozabljati, da se norma
spreminja (normalno in razumljivo je, da se spreminja hitreje kot
kodifikacija). V izpostavljenih časih/položajih (nisem prepričana, da se
take vrste čas ne bliža z nadzvočno hitrostjo ali pa je sploh že tukaj) se
od jezikoslovca naravnost pričakuje, da bo stopil na barikade v bran
kodifikaciji - in če tega ne stori, ga razglasijo za ignoranta,
brezbrižneža, nestrokovnjaka itd. Če to stori, ga pa zmerjajo s puristom.
   Pred kratkim (sredi januarja) sem bila na uvodni konferenci ob evropskem
letu jezikov. Zelo sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da je bilo
prisotnih največ ljudi, ki se ukvarjajo s tujimi jeziki v Sloveniji, in zelo
malo tistih, ki se ukvarjajo z državnim jezikom v Sloveniji, se pravi - s
slovenščino. Par ljudi mi je celo zagotovilo, da so veseli, da sem povedala
nekaj o slovenističnem prizadevanju v Centru za slovenščino kot drugi/tuji
jezik. Sami so bili začudeni, da na konferenci, posvečeni jezikom, niso
pričakovali govora o svojem lastnem jeziku. - Fantje, jaz mislim, da je z
nami nekaj hudo narobe.
   Se opravičujem za dolg nastop. Saj ne bom več.
Lep pozdrav vsem Erika (Kržišnik)