[SlovLit] Re: spletke o dr. Joycu

[Igor Kramberger]

Dober vec*er vsem,

prebral sem Hladnikovo predavanje o Presernu -- ni tako dramaticno 
kot Prijateljevo na predvecer odkritja Presernovega spomenika v 
Ljubljani, a je vendarle kratkocasno. Pa tudi pomembno za slavisticno 
stroko, saj gre za poseg nekoga, ki se ukvarja predvsem s trivialno 
literaturo, na podrocje najbolj elitnega leposlovja. Verjetno bi bilo 
mozno identificirati s*e kaksne plasti, odtenke ali plati, a to 
prepuscam drugim.

Predavanje je treba prebrati v obeh jezikih, ker se besedili ponekod 
ne ujemata -- in nekateri zasuki, podtoni, ki ji vsebuje slovenska 
verzija, zal celo manjkajo v prevodu (ce zanemarimo tehnicno napako 
pri prevajanju zneska, ki ga dobijo slovenski verzifikatorji za 
posamezni verz).

Moji spletni dodatki pa so naslednji:

1.
Poznam zelo preproste ljudi (oznaka z vidika kaksnih socioloskih in 
javnomnenjskih raziskovalcev), ki imajo dobesedno na nocni omarici 
Presernove Poezije -- in znajo vec njegovih pesmi na izust kot jaz 
(najbrz pa potolcejo tudi marsikoga med slavisti).

Ne verjamem, da vse natise Preserna pokupijo ucenci, dijaki in 
studenti oziroma bibliofili in zbiratelji izdaj Preserna (ko sem 
proti koncu svojega studija selil knjiznico taksne osebe, je bilo to 
dozivetje, na podlagi katerega sem leta 1984 pripravil v UKM razstavo 
o izdajah Presernovih pesmi).

Ker s*e nisem nasel donatorja ali sponzorja, ki bi mi kupil zadnjo 
izdajo Preserna v zalozbi Nove revije, ne morem nicesar zapisati o 
njeni uredniski zasnovi in izvedbi, a ce to zanemarim, lahko 
ugotovim, da je tekstnokriticno Preseren s*e neresena zadeva -- 
ceprav si je vrhunskih izdaj najpomembnejsih nasih klasikov, ki jih 
bo pripravljala nasa najvisja znanstvena ustanova, zelel Ivan 
Prijatelj ze leta 1917 (v clanku, objavljenem v prilogi LZ) oziroma 
1919 (v nastopnem predavanju na ljubljanski univerzi).

2.
Leta 1800, ko se je Preseren rodil, se Napoleon s*e ni umikal pred 
avstrijskimi (in drugimi) silami. Res pa je, da je Preseren odrascal 
in studiral v casu, ko so bile konzervativne sile znova trdno na 
polozaju. To je bil cas, ko so v nemskem kulturnem prostoru zaceli 
nihati mnogi intelektualci -- in zgodovinarji oziroma historicni 
sociologi so si neenotni samo glede tega, katera plat tega nihanja je 
bila usodnejsa za poznejso zgodovino Nemcije.

V tem kontekstu se mi zdi, da bi moral biti prikaz razmerja med 
Presernom in Vrazom, ki je dober in zelo blizu tistemu, kar je nekoc 
kot nekaksno rehabilitacijo Vraza napisal Marko Terseglav, dopolnjen 
z omembo tistega dela Presernovega opusa, ki je napisan v nemscini. 
To bi tudi dobro dodatno obarvalo razlago Krsta pri Savici.

3.
V kratki verziji zivljenjepisa, ki je pravzaprav uvod v razclenitev 
oseb in postaj v Presernovem zivljenju, bi bilo morda bolje "kmecke 
starse" nadomestiti  z omembo, da se je oce ukvarjal s prevoznistvom.

Ce danes obiscemo Presernovo rojstno hiso, nam pokazejo sef v steni, 
povedo, da je del opreme posledica relativnega blagostanja, in 
pripomnijo, ko se povzpnemo po ozkih stopnicah, da smo v hiso 
pravzaprav vstopili pri zadnjih vratih. Nekdaj je namrec cesta vodila 
severno, med hiso in Karavankami. Proti Ljubljani oziroma v goljfivi 
svet si odsel tako, da si moral mimo cerkvice sv. Marka. Torej 
obstaja med prometno ureditvijo, ocetovo dejavnostjo in spominskim 
vtisom, ki ga je zapustila cerkvica, tesna in hkrati razumljiva 
povezava.

4.
Ko razmisljam, kateri kraj je v meni zapustil lepse (dragocenejse, 
pomembnejse) spomine, se ne morem prav odlociti med Ljubljano in 
Zagrebom.

Zgodba pa je naslednja: v 80-tih sem se iz Maribora vozil v Ljubljano 
na seminarje in simpozije, kjer sem se sreceval s prijatelji in 
znanci, med njimi pa je bil obcasno tudi kaksen tujec. Tudi 
prenoceval sem pri prijateljih ali pa se z zadnjim vlakom ze vrnil na 
Stajersko.

V Zagrebu sem zmeraj vsaj eno noc prespal v hotelu International in 
na simpozijih sem spoznaval same nove osebe, predvsem pa stevilne 
tujce: med drugim sem govoril s Habermasom, Negtom in vdovo Ernsta 
Blocha. In vzdusje je bilo velemestno, duhovna spodbuda neprimerno 
vecja. Ko bom v kratkem po zaslugi Telekoma nadomestil knjizico s 
telefonskimi stevilkami, staro najmanj 15 let, z novo, si stevilke 
tega hotela ne bom prepisal, a pogled nanjo je v meni prebudil 
sentimentalnost.

Vendar, disertacijo sem zagovarjal v Ljubljani. Zagovoru pa je 
predsedoval akademik, ki je zivel in predaval dolga leta v Zagrebu in 
Osijeku, kar je na dan zagovora vzbudilo veliko zacudenje pri zdaj ze 
upokojeni slavistki-jezikoslovki, ko ga je zagledala na hodniku 
Filozofske fakultete.

5.
Naj koncam s predlogom in zeljo. Obnovil sem si v mislih, katere 
Presernove pesmi so omenjene v predavanju: satiricni epigrami in 
soneti, sonetni venec -- Dekelcam, Pevec in Krst, Zdravljica; pa se 
mi zazdi, da bi bilo morda mogoce Preserna bolj natanko ujeti s 
hkratnim branjem gazel in glose. A o tem, kaksen je Hladnikov odnos 
do Preserna, bomo brali v neki njegovi prihodnji studiji ali 
monografiji, takrat bomo izvedeli, ali sem prav ugibal.

Lep pozdrav,
-- 
Igor
-----
kramberger na uni-mb.si