[SlovLit] Boža Krakar-Vogel: Na kratko o dolgi poti prek treh četrtin Zemlje

[Miran Hladnik]

Uf, tole je pa daleč, je upravičeno prva misel človeka, ki se po približno
30 urah letenja z vmesnimi postanki v Los Angelesu in Sydneyu znajde nad
valovito zeleno novozelandsko pokrajino.  Cilj popotnikov, bolje rečeno
popotnic, ki so se letošnjega  ne preveč mrzlega zimskega julija zbirale v
sodobnem velemestnem Aucklandu sredi nje, sicer ni bil turistični ogled,
ampak svetovni kongres organizacije IRA (International Reading
Organization - njena podružnica pri nas je Bralno društvo Slovenije, včlani
se lahko vsakdo, ki se ukvarja s pospeševanjem branja in funkcionalne
pismenosti). Kljub temu pa je bila na delu ne le želja po novih strokovnih
spoznanjih, pač pa tudi turistična zvedavost, ki se je pasla ob slikovitih
vulkanskih jezerih, gejzirih žveplene vode, ob običajih prvotnih maorskih
prebivalcev in ob modrozelenem pacifiškem morskem razkošju, ki najbrž
pogosto pritegne tudi misli in poglede šolarjev v števlnih aucklandskih
šolah ?s pogledom na morje?.

Obkongresne vtise so seveda dopolnjevali tisti s same prireditve. IRA ima
svetovne kongrese na dve leti. Na letošnjem se je zbralo okrog 1300
udeležencev iz približno 35 dežel. Največ je bilo, razumljivo, domačinov,
sledili pa so jim udeleženci iz ZDA -- ti so po navadi najštevilčnejši na
vseh tovrstnih shodih. Iz daljnje Evrope nas je bilo precej manj, pa vseeno
smo prišli iz dokajšnjega števila držav, od Velike Britanije, Finske,
Nemčije do Slovenije (mimogrede: za našo državo so številni udeleženci že
slišali, čeprav so jo tu in tam še postavljali v bivšo Sovjetsko zvezo ali
pa so imeli kako drugače nedoločne predstave o njeni legi -- obe Slovenki
sva bili pri odstiranju teh meglic prizadevni slovenski ambasadorki).
Živahne kongresne dejavnosti so potekale na več prizoriščih hkrati. Cele
dneve so bila sekcijska predavanja, referati, delavnice in predstavitve,
tako da je bila včasih izbira kar težavna. Teme so bile vse povezane z
učenjem in poučevanjem različnih vrst branja, znotraj tega pa dokaj pisane
po vsebini, kakovosti in številu poslušalcev.


Poleg tem in dilem o učnih načrtih in eksternem preverjanju, ki ima tudi na
tem koncu sveta zagovornike in nasprotnike, so mene zlasti zanimali
prispevki o branju literature. Bilo jih je precej, večina o motivaciji za
branje otroške oz. mladinske literature. Predavatelji z različnih koncev
sveta so poudarjali, da se branje knjig začne doma, v družini. Tema
družinskega branja ima na teh kongresih že nekaj let pomembno mesto. Ob
družinskem  so številni poudarjali tudi  šolsko glasno branje in spodbujali
učitelje, naj otrokom veliko berejo, zlasti npr. težje začetke zgodb, zgodbe
s tujimi imeni in z zapleteno skladnjo. Branje literature v šoli veliko
povezujejo tudi z ustvarjalnim pisanjem in z medijskim komuniciranjem. Tako
so finske udeleženke predstavile organizacijo videokonference o literaturi,
ki poteka med posameznimi razredi različnih šol, spodbujanje dopisovanja med
učenci o prebranih knjigah po elektronski pošti pa je že razširjena praksa.
Videti je bilo mogoče tudi različne didaktične predstavitve avtorjev in del
na spletnih straneh, srečati nekaj novozelandskih mladinskih pisateljev, si
ogledati  bogato razstavo knjig za otroke in še kaj.

O srednješolskem literarnem pouku ni bilo dosti prispevkov. O branju na
literature na tej stopnji pravzaprav (razen mojega) nobenega. Moja sekcijska
kolegica iz Montane (ZDA) je predstavila svojo izkušnjo, kako je mogoče po
zelo enostavnem metodičnem modelu spodbujati dijake k pisanju izvirnih
kratkih zgodb, nek drug profesor pa svoje izkušnje s poukom ustvarjalnega
pisanja poezije. Sama sem nastopila z referatom o priljubljenosti,
poznavanju in razumevanju Prešerna med slovenskimi osnovno-, srednje- in
visokošolci in s tem v zvezi postavila načelno vprašanje o smiselnosti
uvrščanja literarne klasike v srednješolski kurikulum (o tem več kdaj
kasneje). Poslušalci z različnih koncev sveta so mi ob koncu dejali, da se
tudi pri njih srečujejo z vprašanji, kako predstavljati klasično literaturo
mladim in da so dobili idejo, kako je mogoče empirično preverjati bralčevo
odzivanje na to zvrst besedne umetnosti. Meni pa se je zdelo dobro, da sem
imela priložnost tovrstni mednarodni javnosti predstaviti Prešerna v
Prešernovem letu. (Zanimiv prispevek o vlogi knjižnic pri spodbujajnju
bralne pismenosti med našimi Romi je predstavila druga Slovenka, dr. Silva
Novljan.)

Med zanimivimi prispevki naj za konec omenim le še predavanje profesorice
Marjorie Hannock iz Kansasa, učenke znamenite Louise Rosenblatt,
sokreatorice teorije bralčevega odziva.. Prof. Hannockova je govorila o
najbolj aktualnih smereh raziskovanja v okviru teorije bralčevega odziva in
literarne didaktike v ZDA. To so naslednje:

- bralčev odziv na multikulturno literaturo (nekoliko poenostavljeno bi ta
izraz pojasnili kot literaturo nebelih etničnih skupin),
- vloga učitelja pri spodbujanju učenčevega branja,
- učenčev odziv na neumetniško (stvarno) literaturo, otrok in knjiga,
- ustvarjalno odzivanje na literaturo (slikanje, uglasbljanje, ustvarjalno
pisanje),
- spodbujanje učencev z bralnimi težavami,
- razmerje med  bralčevim odzivom in izborom literature,
- učitelj kot raziskovalec bralčevega odziva,
- učenje literature kot del učenja tujega jezika,
- tehnologija in bralčev odziv (pogovori o prebranih knjigah po elektronski
pošti).

Profesorica je za vsa ta tematska področja navedla obsežno literaturo.
Seznam je na voljo pri meni.

Obisk takih kongresov je spodbuden iz več razlogov. Človek se na njih ne le
nauči marsičesa novega, ampak tudi primerja in potrdi svoje izkušnje.
Tokratno poglavitno spoznanje  je bilo, da o večini obravnavanih vprašanj
razmišljamo tudi pri nas, da smo v teoriji in praksi marsikdaj celo korak
naprej, saj smo marsikaj od tega, kar ponekod predstavljajo kot napredne
alternative nacionalnim kurikulom pri nas uveljavili na nacionalni ravni
(upoštevanje raznovrstnih kognicij pri bralčevem stiku z literaturo,
individualizacija,  ustvarjalno branje in  pisanje, preverjanje na
zahtevnejših taksonomskih ravninah). Po drugi strani pa moramo, podobno kot
so  poudarjali  kongresni referenti za svoja okolja, tudi mi še marsikaj
raziskovalno razviti in praktično uresničiti (npr.spodbujanje bralčevega
odziva s sodobnimi tehnološkimi možnostmi).

Zato popotnik (popotnica) odhaja iz novozelandske zime v kislo slovensko
julijsko poletje s filozofsko zrelativiziranim pogledom na začetni vtis o
daljavi: tudi tam daleč ljudje podobnih poklicev razmišljajo o podobnih
temah na podoben način. Daleč je pravzaprav blizu -- bliže kakor razvpiti
Hollywood, ki sva ga s kolegico Novljanovo obiskali na povratku in
razočarano strmeli v klavrni glamour predpremiernega dogajanja pred enim od
Spielbergovih filmov.

Boža Krakar Vogel