[SlovLit] Sakralna in profana umetnost.

[Aleš Bjelčevič]

Miran je pred tedni zapisal:
>Milček Komelj je ob diskusiji o primernosti nadomestitve Robbovega vodnjaka
>pred ljubljanskim rotovľem z repliko zapisal tudi tole: "Odstranitev
>izvirnika v bistvu pomeni evakuacijo duha in njegovo nadomestitev z
>brezduąnim surogatom." Izjava predpostavlja, da imajo umetnine duąo in
>pričuje o sakralnemu, mogoče celo mističnem dojemanju umetnosti. Da obstaja
>tudi tako dojemanje literature v literarni vedi, sem pred časom nakazal v
>uvodu predavanja z naslovom Kako je ime metodi
>(http://www.ijs.si/lit/kakojeim.html). Izzivam k nadaljnjemu glasnemu
>razmiąljanju na to temo. V tem vročem avgustu.



V predavanju Kako je ime metodi je Miran kot lit. zgodovinar pod vprašaj
postavil sakralno pojmovanje umetnosti. To se mi zdi problematično iz treh
razlogov:
    1) Zgodovinarjevo osebno pojmovnje literature je pomembno pri odločitvi,
s katerim področjem
literarne zg. se bo ukvarjal. Potem pa nič več. Ko je področje izbral,
njegovo pojmovnje ne vpliva na rezultate njegovih raziskav. Verzologi,
recimo, imamo različna pojmovanja literature vendar enake raziskovalne
rezultate. Zgodovinarja (kot vsakega raziskovalca) zavezujejo konkretna
pravila raziskovanja (tudi splošna, seveda), ki jih razvije vsako razisk.
področje posebej (pravila verzologije, naratologije, biografike, obče
zgodovine, imanentne interpretacije, imagologije itd.). Kdor ta pravila
krši, naredi napako. Ne obstajajo pa pravila, ki določajo izbiro
raziskovalnega področja. Če izberem imanentno interpretacijo namesto
biografike, ne zagrešim napake. Seveda pa je res, da se ljudje bolj obešajo
na ta izbor kot pa na kršenje pravil znotraj raziskovalnega področja. Miran
se v članku Kako je ime metodi brani prav pred očitki, da dela(mo) napačno
literarno zgodovino. Potem pa po mojem zagreši isti očitek - izpostavi svoje
pojmovanje literature kot tako, ki v splošnem omogoča bolj znanstvene
rezultate. Ne "boljše" ampak "bolj znanstvene"  (to bolj izrecno poudarja v
treh drugih člankih). To je po mojem narobe - izbor razisk. področja je
vrednostne narave in tu ni jasnih pravil. Truditi se moramo za boljše
rezultate znotraj razisk. področja, katero področje pa je bolj znanstveno,
pa je kočljivo vprašanje (skoraj se mi zdi, da je nesmiselno).
    2) Miranov pojem "skralnega dojemanja umetnosti" mi ni jasen - iz članka
lahko razberem, da ga razume kot "prostor ritualno vzvišenega", v katerem je
besedilo "nedorečeno, večpomensko, skrivnostno". V krščanskem prostoru
(Zahod je pač krščanski) pa sveta besedila po mojem nimajo teh atributov
(upam, da pravilno razumem krščanstvo!): res so nekako vzvišena (pravilno:
sveta), niso pa nedorečena; božja beseda ni nedorečena, čeprav Bog človeku
še nenehno govori. Niso večpomenska (to je blasfemija - Bog bi v tem primeru
človeka varal), ker je njihov pomen jasen: pripeljati človeka na pot
odrešenja. Ne vem, kaj pomeni "skrivnostna": Nova zaveza res razkriva božji
načrt, ki je bil do prihoda Odrešenika ne popolnoma (prepo)znan; drugače pa
ničesar ne skriva. Tudi krščanski rituali po drugem vatikankem koncilu za
vernike niso več nejasni, nedorečeni itd. Krščanske resnice so jasno
formulirane, niso pa enostavne za razumeti, tudi zato, ker razumeti
navsezadnje pomeni pravilno delovati (Marx je 11. tezo o Feuerbachu, da so
filozofi svet samo različno razlagali, gre pa zato, da ga spremenimo, moral
prevzeti prav iz krščanstva in potem kontra krščanstvu).
    3) Tudi nesakralni pojem literature ("sistem, ki oblikuje fiktivne
svetove, da bi preko teh modelov laže obvladovali realni svet") se mi zdi
nekoliko preohlapen (čeprav je sicer odlično formuliran, sam nisem nikoli
tako jasno mislil), ker po mojem obsega tudi sakralnega; če pa ne obsega
sakralnega, pa je preozek. Če namreč "realni svet" pomeni samo materialnost,
vsakdanjost, praktičnost itd., potem smo izključili vse leposlovje, ki ima
tudi verski namen (pri nas je tega sicer manj kot recimo pri Poljakih in
Hrvatih; največ tega je med obema vojnama).
    Sklep: Miran govori o dveh konceptih umetnosti oz. dveh dojemanjih
umetnosti (profano insakralno) - verjetno s tem misli funkcijo/vlogo
umetnosti. Vloga pa pomeni "vloga
za ljudi". Ker obstajajo ljudje (tako umetniki kot publika), za katere ima
umetnost sakralno vlogo, potem je ena od vlog umetnosti tudi sakralna (celo
znotraj profanega razumevanja umetnosti ima umetnina lahko dušo, pač v
smislu, da zbuja vzvišene občutke in navaja k razmišljanju o bistvenih
človeških rečeh.). Ali se bo literarni zgodovinar ukvarjal s sakralno vlogo
umetnosti, pa je odvisno
od raziskovalnega področja, ki si ga je izbral.

Miran nadalje sprašuje, če prav razumem, ali lahko literarni (umetnostni)
zgodovinar
javno propagira tezo, da je umetnost ena od poti k "Resnici" ipd? Mislim da
ja, da jo je
celo dolžan, kadar se te umetniške funkcije zaveda in zna o njej kaj
povedati.
In da zna to umetniško funkcijo predstaviti kot eno od mnogih funkcij
umetnosti.
(Problem pa nastane, če zagovornik sakralnega ignorira popularno umetnost
ali jo
obravnava kot nelegitimno, kot zlorabo ipd. In obratno - zadnja
desetletja smo celo bolj pogosto priča ciničnemu odnosu do visoke umetnosti.
(To je mogoče posledica zelo radikalno demokratičnega pogleda na družbo -
priznavanje visoke umetnosti bi pomenilo pristajanje na družbeni elitizem,
kar se mogoče zdi nekaterim politično nekorektno.) Noben ekskluzivizem pa
nam ne da realne podobe o funkcioniranju umetnosti.)


Več na to temo lahko preberemo v tematski številki revije Literatura 1995.

Aleš Bjelčevič