[SlovLit] Tule se ponuja en citat in ena misel. Ampak mrzlo pivo bi bilo v tem casu boljsa izbira.

[Hladnik Miran]

Spletki
O jamranju, nadaljevanje

=============

Spletki

Http://hajlendr.tripod.com/ Slovenski in angleški verzi avtorja, ki si je
nadel psevdonim Hajlendr.

Http://www.myfreehost.com/samomori/ Ali je to leposlovje ali ne, naj presodi
bralec sam.

==============

O jamranju

Drugega avgusta sem jamranje označil kot prepoznavno potezo slovenskega
intelektualstva. Po kritiki Bogomirja Mihevca priznavam, da je bila trditev
izrečena po občutku in brez empirične primerjalne analize. Zato dopuščam
možnost, da nezadovoljnost ni kakšna humanistična posebnost, ampak velja za
Slovence v celoti, tako kot je to znal leta 1836 v prvi slovenski povesti
Sreča v nesreči (http://www.ijs.si/lit/cigler.html-l2) utemeljiti že Janez
Cigler, slove:

<blockquote>
Prijazno skupaj pijeta in se pogovarjata o tem, kar sta danes v cerkvi
slišala. Medtem vpraša France svojo ženo in prijazno reče:

"Ljuba, dobra moja Neža, povej mi, kako je to, da nisi nikoli vesela, kar
sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati ali zapeti, ampak vedno si
zamišljena in žalostna in pa večkrat te slišim zdihovati. Kaj ti je vendar?
Le povej mi, vse rad storim, karkoli želiš da boš le vesela."

Neža mu na to milo odgovori: "Ljubi moj mož, res je, da sem vedno žalostna
in nikoli vesela, toda ne zavoljo pomanjkanja ali zavoljo dela, skrbi in
truda. Ne misli, da te nimam rada; srečna vsaka žena, katera ima tako
dobrega in pridnega moža, kakor si ti! Vesela pa nikoli ne morem biti, v
srcu me vedno nekaj skrbi; prihodnost premišljujem in zdi se mi, da naju
bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju prišle; in Bog ve, kako
je to, da sem zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega noben
človek ne ve."

France odgovori: "Nikar se tega ne boj, če naju tudi kaj hudega zadene, bova
vse prestala; v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju
ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju do zdaj skrbel; tudi za
naprej naju ne bo zapustil." Potem poklekneta in večerno molitev opravita in
gresta k pokoju.

Prav res je, da na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala
Neža Svetinka [pred zakonom se je pomenljivo pisala Trpinc, op. m. h.], zato
ni bila nikoli vesela.
</blockquote>

Med naglavne grehe humanistov štejem tudi strastno nagnjenje do
pripovedovanja lepih zgodb. Da bi bila zgodba lepa, je treba včasih kakšno
dejstvo izpustiti, kakšnega drugega pa poudariti. Ena od zgodb, ki jih sam
rad pripovedujem, je ta o prepirljivih humanistih, ki s svojim nerganjem
dajo do izraza narodovemu značaju. Če bi Janez Cigler pred poldrugim
stoletjem o Slovencih zastavil drugače, bi najbrž tudi jaz v
Samoevalvacijskem poročilu FF opazil kaj drugega kot to, v kar sem se
zapičil.

lp miran