[SlovLit] Na drugega avgusta nekaj nacionalno težkih tem

[Miran Hladnik]

Je z ljudstvom, tem slovenskim, nekaj narobe?
Jamramo, torej smo
Evropejstvo kontra slovenska nacionalna bit

====================

Zaupati ljudstvu ali ne

Junak Rebulovega romana Jutri čez Jordan ob prozorni pripovedovalčevi
asistenci vsaj na začetku zgodbe vedno znova izraža neazupanje v ljudstvo.
Gre za Izraelce v 13. stol. pred našim štetjem, ker pa smo zgodovinske
romane navajeni brati tako, da jih priličimo lastni nacionalni usodi in tudi
tako, da pripovedovalca poenačimo z avtorjem, lahko domnevam, da je Alojz
Rebula v romanu mimogrede izrazil nezaupanje v slovensko ljudstvo. Z
Izraelci in z njihovimi voditelji je bilo narobe to, da niso imeli dovolj
vere, zaradi česar so bili kaznovani z dolgoletnim čakanjem na obljubljeno
deželo Kanaan na bregu reke Jordan. S Slovenci bi bilo po opisani enačbi
narobe to, da vztrajno volimo napačne predstavnike na oblast in bomo zato
kasneje, kot bi bilo treba, postali del evropske, tj. krščanske omike.
Situacija seveda nikakor ni nepopravljiva. Z odločnim posegom, s trdo roko,
s prosvetljenim absolutističnim ravnanjem se da ljudstvo v doglednem času
spraviti k pameti. --- V kmečki povesti sem se pustil podučiti, da je za
konzervativne pisatelje značilna simpatija do ljudstva, za liberalne pa
distanca in nezaupanje. V zadnjih desetletjih se je razmerje očitno obrnilo:
zdaj konzervativci ljudstvu ne zaupajo preveč in zahtevajo zanj trde zakone,
liberalce pa navdaja neskončna vera, da je ljudstvo pametnejše, kot je
videti, in da se bo nazadnje vse obrnilo v pravo smer -- politika laissez
faire.

Vprašanje "primernosti ljudstva" se vsak dan sproti kaže v političnih
diskusijah, v naši stroki pa je prišlo zlasti do izraza ob načrtu zakona o
slovenščini. Vprašanje je veliko bolj nazorske kot pa strokovne narave.
Zanima koga, kako se do njega opredeljujem? V načelu sem liberalen (torej
zaupam ljudstvu :-), zato bi se rad zakonu odpovedal. Kar je uzakonjeno,
Slovenci ne ljubimo več, začenši z literarnimi klasiki v obveznem šolskem
berilu. Vitalnost jezika in naroda se mora izkazati sama, brez zakonske
prisile, ker sicer ni verodostojna; prisilno vztrajanje pri samostojnem
jeziku bi bilo neplodno. V praksi pa sem bolj konzervativen. Konec tedna sva
na Velem Polju s sinom zavzeto praskala s skale nemški del smerokaza na
planino, kjer so ob slovenskem mleku in siru ponujali tudi Milch in Käse --
veliko raje bi videl, ko bi ta posel namesto nesimpatično gorečnih
državljanov najinega kova profesionalno, to je z oglobljenjem po zakonu,
opravilo državno uradništvo. Saj menda ne želimo, da bi ob razmahu turizma
tako kot na hrvaški obali tudi na slovenskih gostilnah pisalo samo še
Gasthaus.

Kaj se je zgodilo z romantičnim mitom o ljudstvu, ki ima na koncu vedno prav
in je humus nacije? Bi želel še kdo ob literarnih ali jezikovnih temah
diskutirati o razmerju med ljudstvom in njegovimi predstavniki (oblastniki,
intelektualci)?

===================

Jamranje kot humanistov prepoznavni modus

Z zamudo prebiram Samoevalvacijsko poročilo FF. Dokument je bil oblikovan na
hitro bolj zaradi pričakovanja evropskih akademskih inštitucij kot iz lastne
potrebe, zato pa toliko bolj prostodušno razkriva specifične poteze,
domnevam, slovenske humanistike. Ob številnih koristnih statističnih
podatkih padejo v analitičnem delu v oči stavki pritoževalne narave
(začenjajo se z nimamo ali manjka nam), ki naj nagovorijo državo k
obilnejšemu financiranju: ko nam boste zagotovili ustrezne pogoje za delo,
lahko šele računate z visoko kvaliteto naših rezultatov. V dejavnostih, ki
niso proračunsko financirane, je taka strategija neobičajna, ker država
prispeva svoj delež praviloma tedaj, ko je dejavnost že pokazala zmožnost
samostojnega preživetja. Čeprav se tudi naša država na jamranje praviloma ne
odziva, ostajajo kritika, nerganje, pritoževanje, zanikovanje, polemiziranje
ipd. prepoznavne oblike intelektualske (humanistične, razumniške) drže.
Zakaj? Ker se običajno zavzemamo za stare vrednote, se branimo novosti, se
postavljamo v vlogo hraniteljev preteklega, ker je naš pogled usmerjen nazaj
in ne naprej? Kar preverimo: smo zaupljivi do kakšne od svetovnih novosti,
ki nam "groze": genskega spreminjanja človeka, računalniškega krmiljenja
sveta (npr. tudi strojnega prevajanja), nadomeščanja knjige z novimi mediji?

====================

Evropejstvo kontra slovenska nacionalna bit

Kdo že v nedavnem intervjuju v Delu pravi, da bomo kot Slovenci obstajali
toliko časa, dokler bomo uspeli ohraniti (obraniti) lastno kulturo? To bi
lahko storili samo tako, da se odpovemo potrošniškim blagodatim Zahoda in
pademo na raven polkolonialne države s poceni delovno silo in postanemo
smetišče Evrope. V nasprotnem primeru se bo slovenstvo zreduciralo na
folklorne dejavnosti, na ocvirke, žgance, potico, polko. Evropeizacija mu
pomeni torej nasprotje slovenski nacionalni biti. S tem se nikakor ne
strinjam, saj že od vsega začetka v 19. stol. Slovenci svojo nacionalno
identiteto gradimo na temelju evropejstva, ne pa v opoziciji z njim. Se želi
kdo pridružiti mojemu optimističnemu pogledu?

Lp miran