[SlovLit] Slovenska literatura v šoli in Prešeren -- Javno uničevanje starih knjig -- V kvadratu .. človek

[Miran gmail]

Od: Zoran arnes <zoran.bozic na guest.arnes.si>
Datum: 14. december 2012 19:40
Zadeva: Slovenska literatura v šoli in Prešeren

Dragi Miran! Lahko obvestiš vesoljno slovlitovsko občestvo, da je v
skladu z geslom "kultura in prosveta to naša bo osveta" moja
monografija v celoti in brezplačno meso postala tudi v pdf formatu na
spletni strani Založbe Tangram
(http://www.z-tangram.si/knjige/item.asp?id=190)? Iskrena hvala.
Zoran

===

Od: Sollner-Perdih, Anka <Anka.Sollner-Perdih na ff.uni-lj.si>
Datum: 14. december 2012 13:10
Zadeva: Javno uničevanje starih knjig

[...] Miklavževo pismo za SlovLit [...]

Javno uničevanje starih knjig v največji slovenski knjigarni

Ste kdaj pomislili, da vam v knjigarni lahko zavijejo njuejdžerski
priročnik v list z lastnoročnim podpisom generalnega sekretarja
Komunistične partije Belgije iz šestdesetih let minulega stoletja ali
kuharsko knjigo v sto let staro lingvistična razpravo?

V izložbi knjigarne Mladinske knjige v ljubljanskem Konzorciju so že
kakšnih štirinajst dni razprostrte pole, iztrgane iz starih knjig,
morda še iz dvajsetih ali tridesetih let minulega stoletja, zraven pa
naslov »Zvito zavito« vabi v »alternativno zavijalnico knjig v sešite
liste starih odpisanih knjig«, ki jo vodi društvo Smetumet. Poleg tega
pa, če me spomin ne vara, še nekaj o odgovornem odnosu do okolja,
reciklaži in tako naprej. Čeprav je vse zelo eksplicitno zapisano, se
mi je zdela misel, da bi lahko v knjigarni vsem pred očmi uničevali
stare knjige, tako nemogoča, da sem jo, ker se mi je vedno mudilo
mimo, nekako potlačil in upal, da gre pač za posamezne pole, ki so se
nekje valjale in jih je zdaj nekdo tako uporabil. Že dolgo poznam tudi
dejavnost »Smetumetovcev«; v njihovih nastopih sem zaznal plehkost,
ampak vseeno so se mi zdeli čisto simpatični, predvsem pa sem mislil,
da res predelujejo smeti. Nisem si sicer znal pojasniti, kaj pomenijo
kupi starih knjig na dnu izložbe; med njimi sem opazil dva zvezka
izdaje del Maksima Gorkega iz časa takoj po drugi svetovni vojni.
Vsakič, ko sem šel mimo Konzorcija, sem imel malo čuden občutek, ampak
vsakič sem si tudi naivno dejal, da se tu gotovo ne more dogajati
masaker knjig.

Ko pa sem zadnjič vendarle stopil v knjigarno, sem zagledal prizor
skrajnega barbarstva. Mladenka s šivalnim strojem je šivala skupaj
liste, iztrgane iz knjig, zraven pa je stal kup knjig, pripravljenih
za trganje. In katere so bile te knjige? Med njimi je bilo pet
snopičev dragocenih Jezikoslovnih spisov Stanislava Škrabca
(1916-1921) in v francoščini pisana knjiga Clauda Renarda o zgodovini
boja za splošno volilno pravico v Belgiji (La conquête du suffrage
universel en Belgique, Editions de la Fondation J. Jacquemotte,
Bruxelles, 1966), v kateri je bilo posvetilo »Avec amitié« in pod njim
več lastnoročnih podpisov, med katerimi sem lahko razbral podpis
Ernesta Burnella (1908-1968), ki je bil v letih 1961-1968 generalni
sekretar Komunistične partije Belgije. V knjigo je bila vložena tudi
fotografija neke delegacije pred letalom, očitno delegacije vodstva
Komunistične partije Belgije, ki je ob obisku v Sloveniji nekomu
podarila to knjigo, ki so jo nevedni »smetumetovci« kvalificirali kot
smet. Navedene knjige mi je uspelo rešiti, moram reči, da mi jih je
mladenka zelo prijazno prepustila zastonj, čeprav sem bil zanje
pripravljen plačati. Zraven pa je pripomnila, kaj vse ima Smetumet
pripravljeno za takšno »predelavo« šele v svoji trgovinici na Celovški
cesti ... Nikakor pa ni mogla razumeti mojega ogorčenja; razlagala mi
je, da so take knjige danes vendar nekaj, kar ljudje množično mečejo v
smeti ... Torej so pač smeti ...

Ta praksa je res postala množična, toda mislim, da je vrhunski
škandal, če največja knjigarna v mestu, ki se je nedavno dičilo z
naslovom »svetovna prestolnica knjige«, v svojih prostorih omogoča in
spodbuja uničevanje dragocenih knjig in zgodovinskih dokumentov
(knjiga s podpisi delegacije belgijske Komunistične partije je
nedvomno tudi zgodovinski dokument). Sprašujem pa se tudi, ali res ne
bi bilo mogoče najti načina, s katerim bi bilo mogoče tako uničevanje
knjig prepovedati. V tem trenutku lahko seveda samo apeliram na
knjigarno, da to dejavnost ustavi, in na društvo Smetumet, da zavržene
knjige raje prepusti kakšni bukvarni - če se zanje ne bi našlo
prostora v Ljubljani, obstaja izvrstna bukvarna v mariborski Pekarni,
ki sprejme vse zavržene knjige.

Morda se v času, ko v Sloveniji razpada celotna družba, lahko komu zdi
moja zgroženost nad uničevanjem knjig nekaj malenkostnega, kot da so
zdaj bolj pomembne druge stvari. Sam pa mislim, da je prav to javno
uničevanje knjig v največji slovenski knjigarni najbolj drastičen
simbol mentalnega stanja, v katerem se je znašel ta prostor.

Miklavž Komelj

===

http://www.ff.uni-lj.si/oddelki/slovenistika/mh/galeri186/index.html
-- "in kaos ognja v srcu nam gori".