[SlovLit] Gorenjska narečna zemljepisna imena -- Iz novic Slovenske matice -- Vaje iz občanskega raziskovanja: Dodajanje spominske plošče na OpenStreetMap

[Miran Hladnik]

Od: Nataša Jakop <natasa.jakop na zrc-sazu.si>
Date: V sob., 18. jan. 2025 ob 09:28
Subject: Prošnja za objavo na Slovlit

Vabimo vas na javno predavanje, ki ga bo na Podiplomski šoli ZRC SAZU
imela red. prof. dr. Jožica Škofic: Gorenjska jezikovna krajina skozi
prizmo narečnih zemljepisnih lastnih imen

Jezikovno krajino gorenjskega podeželja je v zadnjih letih med drugim
vidno zaznamovala tudi akcija zbiranja in obeleževanja hišnih imen
(prim. https://www.hisnaimena.si/), s katero so gorenjske občine v
sodelovanju z Razvojno agencijo Zgornje Gorenjske in Raziskovalno
agencijo Sora (vse pod vodstvom Klemena Klinarja in v sodelovanju z
dialektologinjo) od leta 2009 dokumentirale že 16026 hišnih imen in s
tablicami s hišnimi imeni označile preko 7500 domačij. Hišna imena so
na tablicah zapisana v poenostavljenem narečnem zapisu (uporabljene so
črke knjižne abecede in polglasnik ter osnovna naglasna znamenja), pri
čemer je bilo treba sprejeti marsikateri kompromis med jezikoslovno
(dialektološko) stroko in sprejemljivostjo zapisa za domačine, ki se s
temi imeni identificirajo. Hišna imena so tako dokumentirana in
javnosti predstavljena »in situ«, hkrati pa tudi v knjižicah s hišnimi
meni, zapisana so tudi na nekaterih straneh portala iObčina, npr.
https://gis.iobcina.si/gisapp/Default.aspx?a=radovljica). Narečno
podobo Gorenjske (in Koroške v Avstriji) pa si tako domačini kot
obiskovalci lahko uzaveščajo tudi s prebiranjem tiskanih in spletnih
zemljevidov (prosto dostopnih na portalu https://www.flurnamen.at/ oz.
https://maps.flurnamen.at/).

Katere značilnosti narečij na Gorenjskem (ob gorenjskem narečju in
njegovem vzhodnogorenjskem podnarečju ter selškem narečju se tu
govorita tudi koroško ziljsko narečje in njegovo kranjskogorsko
podnarečje ter škofjeloško in poljansko narečje rovtarske narečne
skupine) lahko domačini in obiskovalci prepoznajo iz zapisov na
tablicah s hišnimi imeni? Kaj ti napisi povedo in kaj zamolčijo o
nekdanji in sodobni gorenjščini, kot se kaže v hišnih imenih?

Na predavanju se bomo seznanili z jezikoslovnimi dilemami ob
poenostavljenem zapisovanju in poknjiževanju narečnih zemljepisnih
lastnih imen in poskusili začrtati nekaj izoglos na jezikovnih kartah,
nastalih na osnovi zbranega lastnoimenskega gradiva.

Prof. dr. Jožica Škofic je raziskovalka na Oddelku za dialektologijo
Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Pri raziskovalnem delu se
ukvarja predvsem z dialektologijo slovenskega jezika in
geolingvistiko, narečnim imenoslovjem, narečnim slovaropisjem in
zgodovino slovenskega jezika. Je vodja projekta Slovenski lingvistični
atlas. Na Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije
Univerze na Primorskem v Kopru predava jezikoslovne predmete. Je
izredna članica SAZU.

Predavanje z diskusijo bo v torek, 21. januarja 2025, ob 16. uri v
študentski sobi ZRC SAZU, Novi trg 2, 1. nadstropje, Ljubljana.

Vabljeni!
Dr. Nataša Jakop, raziskovalka, višja znanstvena sodelavka

===

Od: Slovenska matica <urednistvo na slovenska-matica.si>
Date: V pet., 17. jan. 2025 ob 15:06
Subject: Novičnik Slovenske matice

Mihael Petrovič ml. (ur.): Kočevska knjiga. Delo združuje umetnostna
besedila, pričevanja ter zgodovinske, spominske in druge zapise o
Kočevju in širšem kočevskem območju, ki s svojstveno preteklostjo in
usodo kraja na prepihu zgodovine v prenekaterem pogledu za marsikoga
še vedno predstavljata skrivnostno, neznano in zamolčano pokrajino
»tam nekje na robu Slovenije«, kjer si »podajata roko volk in medved«.
Kot nekdanji nemški jezikovni otok, ki se je obdržal vse do druge
svetovne vojne, pa je Kočevska s svojim edinim mestnim naseljem še
posebej zanimiva, tudi ker je njena zgodba zgodba dveh jezikovnih
skupin v njuni medsebojni povezanosti in različnosti. Usodno jo je
nato zaznamovalo obdobje med drugo svetovno vojno in po njej, poseben
pomen pa je imela tudi v času osamosvajanja Slovenije. Kočevska knjiga
zato ob slovenskih vsebuje tudi besedila neslovenskih – nemških,
čeških, hrvaških in srbskih – ustvarjalcev in sodobnikov, ki so se
skozi stoletja tako ali drugače soočali s Kočevsko in njenimi
posebnostmi, obenem pa odseva življenjski utrip Kočevja z okolico
skozi čas. Več besedil je v slovenščino ob tej priložnosti prevedenih
prvič, posamezna izvirajo iz doslej še neobjavljenih virov.

Bernard Nežmah: Neznani Jurčič: časopisna, kulturna in družbena
zgodovina desetletja med letoma 1871 in 1881 na straneh Slovenskega
naroda. Potem ko smo pred tremi leti slavili Jurčičevo leto in je o
pisatelju Josipu Jurčiču izšla imenitna monografija prof. dr. Urške
Perenič, se nam je zdelo, da o avtorju prvega slovenskega romana vemo
že prav vse. A dr. Bernard Nežmah nam ga v svoji najnovejši zgodovini
novinarstva na Slovenskem prikaže še z neznane (ali manj znane plati)
– kot urednika Slovenskega naroda. Josip Jurčič je časnik pripravljal
celotno desetletje, med letoma 1871 in 1881. Pod njegovim vodstvom je
postal prvi slovenski dnevni časopis, njegova naklada pa se je
potrojila. Nežmahovo raziskavo odlikujeta branje primarnih virov in
analiza člankov, ki so se v času Jurčičevega urednikovanja v
Slovenskem narodu pojavljali. Na tej osnovi odkriva principe
vpeljevanja idej slovanstva, oblikovanje različnih novinarskih žanrov
(gledališka kritika, vojno poročevalstvo, feljtoni itd.), strategije
spopadov s cenzuro, ustvarjanje kroga dopisnikov in reševanje
problemov "lažnih vesti", ustvarjanje literariziranega časnikarskega
jezika, snovanje časopisa v smeri oblikovanja bralnega občinstva,
afirmacijo in refleksijo položaja slovenskega jezika na področjih
šolstva, sodstva, vojske, Cerkve in državnih uradov, kritiko
revolver-žurnalizma in druge teme.
Ali kot v uvodu v svoje delo zapiše avtor: "Jurčičev projekt je bil
dobra žurnalistika, ki je zahtevala lik pisatelja, ki piše krajše
članke, obenem pa je bila tudi novinarstvo, ki vsakodnevno bralcem
prinaša vesti. Urednik je iz nič zgradil dopisniško mrežo, ustvarjal
nove novinarske žanre, predvsem pa je uspel iz banalnih vsebin, tudi
iz poročil o umrlih, napraviti zgodbe. Če je v svetovni literaturi
velikan med pripovedniki Gabriel Marquez s svojim magičnim realizmom,
je Jurčič v slovenskem novinarstvu ustvaril magični žurnalizem."

Slovenski mediji na Hrvaškem in Madžarskem nekoč in danes. Prispevki s
posveta na Slovenski matici 16. oktobra 2023. Uredila: Zarika Snoj
Verbovšek. Posvet o slovenskih medijih na Hrvaškem in Madžarskem nekoč
in danes je bil tretji posvet Slovenske matice o slovenskih medijih v
Sloveniji sosednjih državah. Na prvem dogodku v tem ciklu so
sodelujoči predstavili položaj slovenskih medijev v zahodni sosedi
Italiji, na drugem so pogledovali proti severu, proti Avstriji, s
čimer so nadaljevali sodelovanje s slovenskimi kulturnimi ustvarjalci
izven naših državnih meja, ki sodijo v enoten kulturni prostor,
opredeljen z našim slovenskim jezikom. Zbornik Slovenski mediji na
Hrvaškem in Madžarskem nekoč in danes vsebinsko sledi posvetu in
prinaša prispevke Dušana Mukiča, Francija Justa, Nikolette Vajda-Nagy,
Barbare Riman in Agate Klinar Medaković. Z njimi zaokroža serijo
zbornikov o sredstvih in načinih komunikacije med slovensko manjšino v
sosednjih državah. Osredotoča se na položaj slovenskih medijev v
severovzhodni in vzhodni sosedi Slovenije, na Madžarskem in Hrvaškem,
kjer slovensko govoreča manjšina ni tako številna in nima na voljo
toliko sredstev javne komunikacije kot v predhodno obravnavanih
Italiji in Avstriji, odgovoriti pa skuša na že v prvih dveh zbornikih
postavljena vprašanja, kako so se razvijali slovenski mediji med
zamejci, kakšno vlogo so imeli pri ohranjanju narodne zavesti
manjšinske skupnosti in kakšno vlogo imajo v današnjem svetu vse bolj
digitaliziranih medijev, ko klasični časopis in radio izgubljata na
pomenu. Pomembno vprašanje je seveda tudi, s kakšnimi težavami se
zamejci srečujejo zaradi svoje omejene odmevnosti, od kod črpajo
energijo za delo in od kod dobivajo pomoč za uresničevanje načrtov, pa
seveda tudi, kje se vidijo v bodočnosti, ko je usoda časopisnih pa
tudi nekaterih drugih zvrsti komunikacije vse bolj vprašljiva.

Alojz Rebula: Dnevniški zapisi. Prepis besedila in opombe: Tanja
Rebula. Spremni besedi napisala: Milček Komelj in Edvard Kovač.
Rebulovi mladostni dnevniški zapisi (1948‒1956) osvetljujejo čas
pisateljevega povojnega študija v Ljubljani, ko je s pristnim
zanimanjem spoznaval antično izročilo in si prizadeval prodreti do
srca grštva, ter zatem prva leta njegovega profesorskega službovanja v
Trstu. Med študijem se je hkrati začel goreče posvečati tudi lastni
literarni ustvarjalnosti ter prevajanju in doživel prve revijalne
objave in nastope, ki jih dnevnik sproti dokumentira. Vstopal je v
mladostna in vseživljenjska prijateljstva in se do kraja zanosno
predajal predstavi o usodni moči ljubezni. Ljubezen do ženske, ki je
za mladega Rebulo ostajala največji življenjski misterij, je bila zanj
usodna in za vse njegovo tudi pisateljsko življenje idealna,
svetopisemsko globoka in iracionalna, z močjo odločne volje usmerjena
iz strastne čutnosti v duhovnost. Tako utelešenje ljubezni je odkril v
podobi Zore Tavčar, svoje poznejše žene, pisateljice, literarne
spremljevalke in spodbujevalke, svojega »nežnega komandanta«, svoje
rože mogote ter svojega »dobrega angela« na vseh njegovih poteh, ki
naj bi mu prinesel »ključ v življenje«; in ta ključ mu je s svojo
ljubeznijo v resnici izročila za zmeraj. Zahvaljujoč pisateljevima
hčerkama, ki sta Slovenski matici rokopis predali za objavo, Alenki
Rebula Tuta in Tanji Rebula, ki je opravila zahteven prepis izvirnika
in ga opremila z opombami, slovenska književnost 20. stoletja odkriva
iniciacijsko literarno mojstrovino, prerokbo »o epifaniji novega duha,
o divjem pihu veselega vetra novega navdiha, o poizkusu novega
življenjskega message, ki naj bi oznanjal novo sintezo stvarstva in
človeka, strasti in trpljenja, zgodovine in posameznika, novo
potrditev eksistence«, in dosega svoj mogočni, čarobni vrhunec.

Torek, 21. 1., ob 8. uri. Dvorana Slovenske matice, Kongresni trg 8/I,
Ljubljana. Predstavitev Slovenske matice in delavnica o branju Ivana
Cankarja z dijakinjami in dijaki Gimnazije Jožeta Plečnika
Tajnica-urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc bo
dijakinjam in dijakom Gimnazije Jožeta Plečnika iz Ljubljane uvodoma
predstavila delovanje Slovenske matice, v drugem delu srečanja pa bo
potekala delavnica o novih metodah branja del Ivana Cankarja, ki jo bo
vodila prof. dr. Vesna Mikolič, avtorica knjige Ali bereš Cankarja?
(Slovenska matica, 2021).

Četrtek, 23. 1., ob 18. uri. Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto,
Rozmanova ulica 28, Novo mesto. Predstavitev pesniške antologije Brez
križa in imena. Slovensko pesništvo na drugi strani med drugo svetovno
vojno in po njej. Urednica antologije, akademikinja prof. ddr. Marija
Stanonik, je v preteklosti sodelovala pri sistematični obdelavi
slovenskega NOB pesništva 1941–1945, pesmih slovenskih vojakov, ki so
bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko, in slovenskega
odporniškega pesnjenja pod italijanskim fašizmom. Razčlenila je tudi
različne tabore v slovenskem pesnjenju med drugo svetovno vojno. S
pričujočo izdajo pa je stroki in najširši javnosti na voljo célostna
predstavitev (večinoma) medvojnega pesemskega ustvarjanja »na drugi
strani«. Z izdajo te poezije je dala besedo in glas tistim, ki so bili
dolga desetletja zamolčani, fizično likvidirani na višku svoje
ustvarjalne moči ali pozabljeni pod ideološkimi bremeni zgodovine. Z
urednico se bo pogovarjala tajnica-urednica Slovenske matice doc. dr.
Ignacija Fridl Jarc.

Petek, 24. 1., ob 10.45. Škofijska klasična gimnazija - Zavod sv.
Stanislava, Štula 23, Ljubljana. Predstavitev del Edvarda Kocbeka in
Draga Jančarja dijakinjam in dijakom Škofijske klasične gimnazije.
Tajnica-urednica Slovenske matice doc. dr. Ignacija Fridl Jarc bo
nastopila s predavanjem Edvard Kocbek, Drago Jančar in Slovenska
matica, v katerem bo predstavila, kako sta bila s Slovensko matico
povezana pomembna slovenska pisatelja Edvard Kocbek in Drago Jančar.

===

Vaje iz občanskega raziskovanja: Dodajanje spominske plošče na OpenStreetMap

Kako kot registrirani in prijavljeni uporabnik portala OpenStreetMap
dodam spominsko ploščo na zemljevid? Za vajo bom na zemljevid vnesel
dva spotikavca, ki so ju nedavno vgradili v tlak pred vodnjakom, ki
stoji pred cerkvijo Svetega Križa v Križu pri Trstu. Eden je posvečen
Danilu, drugi pa Francu Sedmaku. Na zemljevidu
(https://www.openstreetmap.org/) se pomaknem na lokacijo in jo
približam, kolikor se da. Levo zgoraj kliknem na zavihek Uredi, kar me
prestavi na ortofoto pogled in omogoči nadaljnjo povečavo pogleda,
zagledam pa tudi oznake objektov, ki jih sprva še ni bilo videti, med
drugim tudi vodnjak med cerkvijo in pokopališčem, pred katerim sta
vgrajeni ploščici. Na sredini nad zemljevidom med gumbi Točka, Črta,
Mnogokotnik izberem Točka. Z miško grem na mesto spotikavca in kliknem
nanjo. V levem stolpcu se zdaj odpre maska za vnos objekta. Če na
ponujenem seznamu ne najdem vrste predmeta Memorial Plaque
Stolperstein, ga poiščem s klikom na Poišči vrsto predmeta. Klik na
Memorial Plaque Stolperstein samodejno izpolni nekatera polja opisa, v
rubriko Naziv moram dodati le še ime spomenika, prvi je na vrsti:
Franc Sedmak. V rubriko Napis prepišem besedilo s ploščice, če ni
dolgo, če pa je obeležje že vpisano v Wikipodatke, vnesem v ustrezno
polje še njegovo wikikodo. Zdaj v desnem zgornjem kotu kliknem na
Shrani, po kliku pa levo opišem svojo redakcijo, npr. s sintagmo
Memorial plaque added, in kot vir informacij navedem lastno izkušnjo:
Survey. S klikom na Pošlji zaključim vpisovanje. Odslej (vendar ne
čisto takoj) se bo plošča pri ustrezni povečavi pokazala na osnovni
karti OSM slehernemu opazovalcu
(https://www.openstreetmap.org/node/12513792046). Vpis kadarkoli lahko
dopolnim ali popravim: dodam povezavo na Wikipedijo, na morebitno
sliko plošče v Wikimedijini Zbirki, na besedilo s plošče, če sem ga
prej postavil na Wikivir (npr. v primeru, da je bilo predolgo za
rubriko na OSM). Z vsakim naslednjim vpisom gre lažje, globalni
zemljevid pa je bogatejši z lokalnimi podatki. -- miran͏  ͏  ͏  ͏
͏  ͏  ͏  ͏ ͏  ͏  ͏  ͏ ͏  ͏  ͏  ͏ ͏  ͏  ͏  ͏ ͏  ͏  ͏
 ͏