[SlovLit] Od intimizma do reizma -- Jože Gregorič Kostelski -- Slovenščina jezik hlapcev

Pon Okt 7 17:58:02 CEST 2024

Od: Marko Juvan <markojuvan60 na gmail.com>
Date: V pon., 7. okt. 2024 ob 12:42
Subject: Od intimizma do reizma

Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Inštitut za slovensko
literaturo in literarne vede ZRC SAZU sta 1. oktobra 2024 priredila
znanstveni posvet Od intimizma do reizma: spremembe literarnega
subjekta, posvečen stoti obletnici rojstva akademika Ivana Minattija
ter dvajseti obletnici smrti akademikov Janeza Menarta in Rudija
Šeliga.

Izhodišče posveta je bila kanonična literarnozgodovinska pripoved o
slovenski književnosti po drugi svetovni vojni, oprta na pojme Tarasa
Kermaunerja. Ta pripoved povezuje dva preloma, ki si sledita v dobrih
desetih letih: prvi povojni petletki sledi prvi prelom – zavrnitev
socialističnega kolektivizma v imenu uveljavitve subjekta-posameznika
in njegove zasebnosti; drugi prelom je sredi šestdesetih let zavrnil
subjekta-posameznika v imenu biti ter onkrajčloveškega sveta reči in
narave. Vsakega od omenjenih prelomov uvaja literarna smer, ki jo je
opredelil Kermauner: prvega intimizem in  drugega reizem. Intimizem
navadno predstavljajo Pesmi štirih (1953), generacijski nastop Cirila
Zlobca, Toneta Pavčka, Janeza Menarta in Kajetana Koviča, reizem pa
kratki roman Triptih Agate Schwarzkobler (1968) Rudija Šeliga. Ivan
Minatti ob avtorjih Pesmi štirih velja za vodilnega predstavnika
intimizma, Rudi Šeligo pa ob skupini OHO za vodilnega predstavnika
reizma. Intimizem izhaja iz subjektivnega doživljajskega sveta
posameznika in se navezuje na izročilo romantične literarne govorice
19. stoletja. Reizem, njegova antiteza, pa subjekt izbriše, da bi
omogočil dojetje navzočnosti biti kot take, zlasti kakor se kaže prek
predmetnosti in narave. Namen posveta, na katerem je sodelovalo
šestnajst referentk in referentov s SAZU, ZRC SAZU ter z univerz v
Ljubljani, Mariboru in Novi Gorici, je bil preučiti preoblikovanja
literarnega subjekta v slovenski književnosti v drugi polovici 20.
stoletja, s poudarkom na opusih Ivana Minattija, Janeza Menarta in
Rudija Šeliga.

Uvodoma so bili razgrnjeni izvori in pomeni priimkov osebnosti, ki jim
je bil posvet posvečen: priimek Minatti ima romanski izvor, Menart
nemškega, Šeligo pa slovanskega (Marko Snoj). Prvi sklop posveta se je
ukvarjal z romantičnimi potezami Minattijevega pesniškega intimizma
(Darja Pavlič), z njegovo tiho polemiko z zahtevo po angažiranosti
partizanske umetnosti (Marija Stanonik) in z avtentičnostjo osebnega
doživljanja sveta v njegovi liriki (Brane Senegačnik). Pesnica Ada
Škerl, ki je prva po vojni uveljavila izrazito osebno izkušnjo, je
bila v literarni zgodovini potisnjena na obrobje, deloma zaradi
zastrte lezbičnosti, deloma pa zaradi nadaljevanja gradnikovske
tradicije v dobi, ko se je uveljavljal »temni modernizem« (Vita Žerjal
Pavlin).  Tako Minatti kot Škerl sta v nekaterih pesmih o naravi že
presegla antropocentrizem (Branislava Vičar, Vesna Liponik). Drugi
sklop se je lotil »nevarnih razmerij« med reističnim modernizmom in
antimodernizmom intimistov, ki so se izražala v polemikah, satirah,
epigramih, parodijah, medtem ko so se vrstili konflikti neoavantgard z
oblastjo (Marijan Dović in Boris A. Novak). Reisti so poskušali doseči
širše priznanje tudi s tem, da so ponudili svojo antologijo slovenske
moderne pesniške tradicije (Marko Juvan). Tretji sklop se je posvetil
Šeligovi pripovedni prozi, tako Triptihu, morda najskrajnejšem primeru
opisnosti v kontekstu evropskega novega romana (Alojzija Zupan Sosič),
kakor tudi spremembam pripovednih postopkov v njegovem poznejšem opusu
(Alenka Koron). Obrat od reizma k magizmu, opazen že v Triptihu, je
značilen tudi za njegovo dramatiko, ki se v približuje Artaudovi ideji
gledališča krutosti (Tomaž Toporišič). Če je Škerl žensko ime, ki je
pogosto izpadlo iz celostnih prikazov intimizma, je Saša Vegri,
pionirka t. i. ženskega pisanja, premalo upoštevana sopotnica
modernizma (Varja Balžalorsky Antić). Simpozij, na katerem ni manjkalo
diskusij, se je sklenil s prispevkom o računalniško podprti analizi
korpusa slovenske lirike iz obdobja študentskega gibanja, ki je
ugotovila (večkrat presenetljive) sorodnosti med avtorskimi stili
(Andrejka Žejn, Mojca Šorli).

===

https://slov.si/doc/dragan_petrovec_gozd.docx -- Dragan Petrovec:
govor ob 80-letnici požiga vasi Gozd 6. okt. 2024. Tudi o slavistu
Jožetu Gregoriču Kostelskem, Franu S. Finžgarju in Borisu Pahorju.

===

Od: Janez Stergar <janez.stergar na guest.arnes.si>
Date: V ned., 6. okt. 2024 ob 22:17
Subject: Slovenščina - naš materni jezik

[...] pripenjam pismo prof.dr. Božidarja Debenjaka v sobotnem
Objektivu - Dnevniku. Lp in zdaj tudi Ln!    Janez S.

---

Kolonija Slovenija?

Ob odhodu nesposobnega ministra si ponavadi oddahnemo, Zgodi pa se
tudi, da se v trenutku
njegovega odhoda šele dokraja zavemo, v kakšno katastrofo nas je
pahnil. Tik pred odhodom
šolskega ministra Darja Felde smo dobili osnovno šolo z angleščino kot
»vzporednim«,
dejansko pa dominantnim jezikom, in se zbudili kot – kolonialni narod.

Nakladali so nam, da hočejo v prvi razred devetletke vpeljati »tuji
jezik«; to je smiselno v
dvojezičnih okoljih, da se potrdi enakopravnost obeh jezikov. Zdaj pa
je ta »tuji jezik«
angleščina, ne pa jeziki sosedov? Naj bo ta na tak način enakopravna s
slovenščino? Ali ni to
v neskladju z 11. členom Ustave RS?

Kako pa je z našo »evropsko identiteto«? Angleščina ni eden od
pomembnih avtohtonih
jezikov naše širše skupnosti: v EU je naravnih govorcev angleščine
približno toliko kot
Dancev ali Fincev (je namreč eden od dveh jezikov na Irskem in na
Malti). Že Poljakov je
zelo mnogo več, da o govorcih denimo francoščine niti ne govorimo.

V svetovnem merilu je angleščina naravni »pomožni jezik« (auxiliary
language) ob več
starejših in novejših umetnih jezikih in zato danes nujna, a pedagoško
smiselna šele v poznejši
starosti mladostnikov (od vstopa v dvoštevilčna leta starosti). Naj
majhni otroci, že od prvega
razreda naprej vsi znajo angleško, da jim ne bo treba prevajati
ameriških risank, ampak samo
neameriške? Angleščina tu ni v vlogi kot »pomožni jezik«, ampak je
jasno tu kot jezik
kolonialnih gospodarjev. Proces kolonialnega podrejanja Evrope Ameriki
je tu izpeljan do
pedofilske ravni.

Za primerjavo: leta 1945 smo dočakali začetek šolskega leta v objemu s
Sovjetsko zvezo, v
himni smo opevali svet »od Volge do Triglava«, a ruščina kot tuji
jezik se je poučevala po
prehodu iz štiriletne osnovne šole in ne po prehodu iz vrtca! Otroška
leta so pripadala
materinščini. Leta 1950 je ruščina naredila prostor drugim jezikom:
angleščini ali nemščini ali
francoščini. Zdaj pa se bodo v šoli, mar ne, delila blesteča priznanja
za uspehe v angleščini,
koliko pa šolarčki znajo kultivirati svojo slovensko materinščino ali
slovenščino kot svoj
drugi jezik, bo močno v senci patetičnih hvalnic angleščini.

Hrbet upognjen, biča vajen. Odgovorni minister je odšel mnogo
prepozno, zlo, ki ga pušča za
sabo, pa nas bo potrjevalo kot hlapce. Gorje jeziku hlapcev!

Božidar Debenjak, Ljubljana