[SlovLit] Iz Novic FF -- Ne pa da zdravim te bandite -- Re: Nacionalni program vzgoje in izobraževanja

Ned Mar 24 20:43:25 CET 2024

https://365.rtvslo.si/arhiv/osmi-dan/175031188 -- 120 let od rojstva
Srečka Kosovela (izjava prof. dr. Janeza Vrečka, Oddelek za
primerjalno književnost in literarno teorijo FF, RTV SLO 18. 3. 2024).

https://ebooks.uni-lj.si/ZalozbaUL/catalog/book/545 -- Andrej Stopar,
Ivo Fabijanić (ur.): Exploring English by Means of Contrast.

===

https://slov.si/mh/galerije/galeri504/index.html -- Ne pa da zdravim
te bandite (slike) s komentarjem
(https://sl.wikiversity.org/wiki/Komentarji_k_fotografijam#Stran_504_Ne_pa_da_zdravim_te_bandite,_24._marca_2024).
-- miran

===

Od: Jožica Jožef-Beg <jozica.beg na guest.arnes.si>
Date: V ned., 24. mar. 2024 ob 20:02
Subject: Še o Nacionalnem programu vzgoje in izobraževanja (re:
https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2024/008321.html)

Spoštovani slovlitovci in slovlitovke, za osvežitev spomina in v
razmislek naj spomnim na posvet o dveh ravneh na maturi iz
slovenščine, ki ga je ZDSDS organiziral leta 2015:
https://zdsds.si/2015/12/posvet-o-slovenscini-na-splosni-maturi/

Izbor poudarkov s komentarjem:

"Dve ravni ne pomenita sesutja slovenščine na višji – s primerno
motivacijo in predvsem z zanimivimi izvedbami bralnega dogodka bi bila
slovenščina tudi na višji ravni privlačna za zmožnejše dijakinje in
dijake. Hkrati bolj problemsko zasnovano preverjanje na višji ravni
pomeni tudi tovrstno poučevanje, s tem bržkone manjše (homogene)
skupine – in še vrsto drugih posledic. Argument, da se je v osnovni
šoli diferenciacija ukinila, z dvoravensko maturo pa se uvaja, je
nesmiseln – spremembi izvedbe diferenciacije v osnovni šoli namreč
niso botrovali strokovni, ampak politični razlogi, nediferenciran pouk
pa je pouk, ki boljšim učencem ne namenja dovolj pedagoške
pozornosti." (Dr. Igor Saksida)

"Skratka, mislim, da bi bilo dobro oblikovati temeljni cilj, ki si ga
prizadevamo vsi doseči na ravni pouka (če se spet sklicujem na Igorja,
je to večja veljava slovenščine, pa najbrž hkrati tudi višja raven
jezikovne, kulturne in literarne zavesti) in s tem posledično tudi na
ravni mature (sama bi ob tem dodala še prevratno in »domačijsko« misel
o tem, ali ne bi bilo za državno maturo vendarle primerno, da tisti,
ki živijo na dvojezičnem območju, kot enega od izbirnih predmetov
obvezno izberejo tudi svoj J2). Potem pa bi se lotili vprašanja, kako
po korakih priti do njega. Najprej morda z oblikovanjem za vse nas
sprejemljivega koncepta pouka in mature (morda bi bilo ob tem dobro
pripraviti pregledno primerjavo strukturiranosti učnih načrtov in
nacionalnih maturitetnih izpitov iz prvega jezika v »zglednih«
državah) in z načrtovanjem lobiranja, s katerim bi bilo treba za naš
predlog navdušiti ZRSŠ, ministrstvo ter ne nazadnje vseh reform site
učitelje in širšo javnost. (Ali, malo za šalo: med štirimi stenami naj
se kar iskrijo meči – pa najbrž bolj iz veselja nad besednim
mečevanjem kot iz resnično nasprotujočih si stališč – navzven pa bo
treba delovati v duhu Dumasovih mušketirjev)." (Dr. Jerca Vogel)

Komentar 1: Do objave nacionalnega programa smo bili prepričani, da bi
v primeru mature iz SLO na dveh ravneh trenutna raven obstala kot
osnovna, višja raven pa bi bila še zahtevnejša od te. Iz osnutka
predloga NP pa lahko zelo jasno in nedvoumno razberemo, da matura na
dveh ravneh ne pomeni višanja kakovosti pouka slovenščine, ampak jo
niža. Trenutni nivo naj bi namreč obstal kot višji nivo, osnovni nivo
pa naj bi bil na nižji zahtevnostni stopnji od sedanje, saj naj bi
bila primerna tudi za dijake SSI in PTI, ki bi se želeli vpisati na
univerzitetni program. Trenutno zadostuje, da ti dijaki opravljajo
splošno maturo iz 5. predmeta, in ta ni slovenščina. Večina teh
dijakov se vpiše v smeri, ki jo obiskuje že v srednji šoli (strojni
tehnik se vpiše na Fakulteto za strojništvo - UNI). Takšen sistem na
slovenščino v gimnazijah nima vpliva, medtem ko osnutek predloga
nacionalnega programa pomembno posega v splošno maturo iz slovenščine,
ki jo zdaj opravljajo le gimnazijci in dijaki maturitetnega tečaja na
enotni ravni, tako da se jim ni treba vnaprej odločati, ali bodo
njihovi cilji pri slovenščine segli do 5 ali do 8 točk.

Kaj pomeni, če bo obveljal predlog iz osnutka predloga, se bo pokazalo
takrat, ko se bodo začeli na slovenistiko vpisovati dijaki, ki bodo
opravljali maturo na osnovnem nivoju! Ti se bodo namreč tudi v nižjih
letnikih gimnazije pripravljali zgolj na osnovno raven, to pa pomeni
manj razvito pismenost, manj razvito bralno kulturo, da o splošni
izobraženosti sploh ne govorimo. Sprašujem se, kako se bo to pokazalo
že pri samem v vpisu na slovenistiko. Glede na to, da že zdaj
primanjkuje učiteljev slovenščine, se bojim, da bo še težje zapolniti
vpisna mesta.

Komentar 2: Če je bil kdaj čas, da je slovenistična stroka enotna, je
to prav zdaj, ko se uresničuje bojazen dr. Jerce Vogel z zgoraj
navedenega posveta, da se bo "lahko dvoravninskost dosegla le z
redukcijo snovi za nižji nivo" in bo matura "ugled slovenščine kot
predmeta in kot jezika prej zmanjšala, kot ga povečala".

Posveti o nacionalnem programu bodo še: 27. marca 2024 v Ajdovščini,
5. aprila 2024 v Pesnici pri Mariboru, 8. aprila 2024 v Celju, 11.
aprila 2024 v Ljubljani.

Jožica Jožef Beg

https://slov.si/doc/regijski_posveti_o_programu_vzgoje_in_izobrazevanja.pdf
-- vabilo na regijske posvete o nacionalnem programu vzgoje in
izobraževanja

---

Od: Boža Krakar Vogel <boza.krakar na guest.arnes.si>
Date: V ned., 24. mar. 2024 ob 17:55
Subject: Nacionalni program vzgoje in izobraževanja ...

Strinjam se s tehtnimi analitičnimi pripombami predsednice
Slavističnega društva Slovenije, dr. Jožice Jožef Beg, in dodajam še
svoj razmislek. Slovenščina kot učni predmet z vsemi svojimi cilji in
vsebinami spodbuja sama po sebi bralno pismenost – kajpak v slovenskem
jeziku, kar bi bilo treba v nacinalnem programu posebej izpostaviti.
Poleg bralne pismenosti pa pri učencih razvija še marsikaj. Med drugim
zavedanje, da je slovenščina – kot materinščina/prvi jezik/učni jezik
pomembno izhodišče za obvladovanje vseh drugih jezikov in učnih vsebin
nasploh. S tega vidika bi morala biti skrb za  učenje slovenščine
bistveno bolj in na več mestih v nacionalnem programu poudarjena
prioriteta – praktično tako, da bi se učenci najprej  učili
slovenskega jezika, ki je za marsikaterega v narečju ali celo v kakem
drugem jeziku govorečega prvošolca »tuj«,  in šele potem dodajali tuje
jezike. Kritičnega razmisleka  pa ob uvajanju angleščine v prvi razred
osnovne šole ni čutiti. Bolj se  že na samem začetku kaže posledično
tudi kot  mehko vpeljevanje vrednostnega razlikovanja – višjega
vrednotenja tujega kot slovenskega jezika (angleške vsebine z igricami
in pesmicami bodo namreč že v prvem letu šolanja bolj »prijazne« kakor
slovenske z opismenjevanjem). To načrtno favoriziranje globalnega
jezika od prvega razreda do konca akademskega študija ob asistenci
splošne družbene klime šolski sistem podpira še v nadaljevanju, tako
da bo počasi bralna pismenost v angleščini pri mladih višja kakor v
slovenščini. Edina točka v šolskem sistemu, kjer je doslej slovenščina
 izstopala iz tega vrednostnega »izenačevanja«, je splošna matura iz
slovenščine na enotni ravni. Njen cilj je zaključek pouka, pri katerem
je od vseh dijakov zahtevana visoka stopnja jezikovne in  literarne
zmožnosti, hkrati pa splošne bralne pismenosti in kulturne zavesti.
Cilj izpita pa, da bodoči izobraženci to kar najbolje pokažejo in
imajo pri tem vsi možnost doseči osem točk – ali pa šest oz. vse ocene
na lestvici. Ta možnost hkrati spodbuja mladim občutek, da se
slovenščino učiti in znati splača in  vsaj pri tem daje slovenščini
simbolični primat med jeziki v Sloveniji. Za tako vrednotenje jezika
so se zavzemali naši predniki, živeči v tujih državah. Njihovi
svobodni zanamci pa omogočamo prihodnjim generacijam šolanje, ki bo
dejansko in simbolično vrednost slovenskega  jezika spet potisnilo za
domača ognjišča in  v ideologijo domačijstva.