[SlovLit] Niko Grafenauer, Dušan Pirjevec, ženski glasovi, Josip Jurčič -- Ruski svobodni verz

[Miran Hladnik]

Od: Beletrina <info na beletrina.si>
Datum: petek, 19. november 2021
Zadeva: Novembrsko branje založbe Beletrina
(https://mailchi.mp/beletrina.si/novembrsko-branje-zalobe-beletrina-1209762?e=3a488b94a3)

Niko Grafenauer, Tina Kozin: Plasti odzidanih daljav. Nagrajena
pesnica, urednica in radijska novinarka Tina Kozin je napisala in
sestavila prav posebno knjigo spominov našega vsestranskega
ustvarjalca za odrasle in otroke, pesnika, prevajalca, esejista,
akademika in družbenega kritika Nika Grafenauerja, ki nosi naslov
Plasti odzidanih daljav. »Niko Grafenauer je človek z impresivno
življenjsko zgodbo, ki kar kliče po romanu. In verjetno bi bilo
slednjega lažjega pisati kot Nikove spomine. Čeprav srčen, prijazen,
radoživ človek, je namreč Niko v enaki ali še večji meri zaprt, ko gre
za osebne zadeve.

Kot bi se obdal v oklep, ki še njemu samemu ne pusti do sebe. To
dejstvo je v temelju zaznamovalo knjigo Plasti odzidanih daljav, ki se
sicer sprehodi skozi ključne postaje njegovega življenja, a njena
osnovna celica vseskozi ostaja – fragment,« je pojasnila Tina Kozin.
Grafenauerjeve spomine, ki si sledijo kronološko, je v knjigo ujela
tenkočutno in prefinjeno. Najprej izvemo, kako je nekaj dni po rojstvu
izgubil mamo, čez slabi dve leti pa še očeta, zato ni nikoli zares
poznal svojih staršev in je živel precej razseljeno otroštvo. Vseeno
pa so z brati in sestrami ostali močno povezani. Že v mladosti se je
pri Kajžarjevih kot mestni fant »srečeval z naravo in se vanjo
vživljal. Sledove tega občutja je mogoče zaznati tudi v moji poeziji«,
razlaga. Potem sledimo njegovim selitvam in šolanju prek ljubljanskega
učiteljišče – kjer se zaljubi v svojo kasnejšo ženo, učiteljska praksa
pa močno vpliva na njegovo pesništvo za otroke – do študija
primerjalne književnosti, kjer občuti velik navdih ob Dušanu Pirjevcu.
V študentskih letih izda pesniški prvenec Večer pred praznikom (1962),
takrat pa se rodi tudi danes že ponarodeli Pedenjped, za katerega
priznava, da je vanj »vnesel vsa svoja uresničena in neuresničena
otroška doživetja« in da je v njem zaživel svoje otroštvo, sploh pa ga
razume kot enega izmed določajočih dogodkov v svojem življenju.
Nadalje pripoveduje še o svoji poklicni poti, predvsem o urednikovanju
pri Mladinski knjigi, kjer je pristal na povabilo Kristine Brenkove in
deloval triindvajset let, pa o kultni Novi reviji in njeni 57.
številki, o pobudi za nastanek Jenkove in Rožančeve nagrade in še čem.
Posamezna poglavja posveča nekaterim svojim sopotnikom, sodelavcem,
prijateljem, kot so Miha Mate, Taras Kermauner, Rudi Šeligo, Dane
Zajc. Knjiga je obogatena s fotografijami, pesmimi, članki, pismi, pa
tudi s pričevanji nekaterih, ki so mu blizu. Knjiga je pomemben
pričevalec duha časa in formativnih trenutkov naše zgodovine.

Boris A. Novak, Alenka Pirjevec, Peter Vodopivec: Ahac – Knjiga o
Pirjevcu. 100. obletnico rojstva slovenskega literarnega zgodovinarja
in teoretika ter urednika Dušana Pirjevca (1921–1977) obeležuje prav
posebna knjiga Ahac – knjiga o Pirjevcu, ki jo je uredil Andrej
Koritnik. Dušan Pirjevec – Ahac je markantna figura v intelektualni
zgodovini 20. stoletja na Slovenskem. V svojem življenju je prepotoval
pot od revolucionarja – partizana, upornika proti povojnemu
političnemu sistemu do izjemno vplivnega in cenjenega profesorja
primerjalne književnosti. »Ob stoletnici njegovega rojstva zato
pričujoča monografija razkriva obe plati: zasebno in javno,« pravi
Andrej Koritnik.

»V pismih prvi ženi Marjeti Vasič, v zaporniškem dnevniku ali v
zapisih malo pred smrtjo bodo bralci ugledali odločnega in skrbečega
človeka; upornika in tenkočutnega misleca. V spominih njegove hčere
Alenke Pirjevec in zgodovinsko-literarnih analizah Andreja Inkreta,
Petra Vodopivca in Borisa A. Novaka pa to dramatično življenjsko
zgodbo spremljamo iz različnih perspektiv: partizanske, družinske,
politične, univerzitetne in študentske. In njegove misli so še kako
žgoče aktualne tudi v tem trenutku.« To ni prva knjiga o Pirjevcu, kot
izvemo uvodoma, njen namen pa je to enigmatično in veliko osebnost, ki
je močno vplivala na razvoj misli slovenske inteligence svojega časa,
predstaviti tudi z zasebne plati. Medvojna korespondenca z ženo, pa
tudi nekateri Pirjevčevi dnevniki in odlomki iz del njegovih
sodobnikov so v tej knjigi objavljeni prvič.

Katja Mihurko Poniž: Od lastnega glasu do lastne sobe. Doktorica
ženskih študij in feministične teorije Katja Mihurko Poniž že več kot
dve desetletji raziskuje žensko literarno avtorstvo. V svojem delu Od
lastnega glasu do lastne sobe se ukvarja z literarnimi ustvarjalkami
od začetkov – torej od prvega znanega ženskega glasu v zgodovini
književnosti (to je bila mezopotamska svečenica Enheduana, ki se v
literarni zgodovini prvič pojavi šele v dvajsetih letih prejšnjega
stoletja) do obdobja modernizma, ko je Virginia Woolf s pojmom lastna
soba opozorila na pomen gmotnih pogojev za ustvarjalni proces.

Povodov za nastanek te knjige je več, v uvodu pa avtorica izpostavi,
da jo je nekega dne, ko je pripravljala seznam strokovnega branja za
nov študijski predmet, pretresla odsotnost avtoric v pregledu svetovne
književnosti. Želela je prisluhniti glasovom, ki so v književnost
prinašali nove teme, nove premisleke in nemalokrat tudi nove izrazne
možnosti. Delo zatorej kronološko zasleduje pojavljanje avtoric v
svetovni književnosti in išče odgovore na razna vprašanja, od tega,
kako so doživljale dela svojih predhodnic, kako so v svojih literarnih
besedilih nagovarjale, razumele, ljubile in spoštovale druge ženske in
do tega, zakaj so nekatere med njimi pristajale na pravila igre, ki so
jih na prvi pogled izključevala. Kot dodaja avtorica, je ob
»popotovanju skozi različna obdobja in na različne kontinente ter
občutljivo prisluškovanje ženskim glasovom ugotovila, da so dela
avtoric nepogrešljivi gradniki v stavbi kulturne dediščine človeške
civilizacije.« Nujno branje.

Urška Perenič: Josip Jurčič, pripovednik svojega in našega časa.
Vseslovensko Jurčičevo leto 2021 je počastil izid znanstvene
monografije Josip Jurčič: Pripovednik svojega in našega časa literarne
zgodovinarke in izredne profesorice za slovensko književnost na
ljubljanski Filozofski fakulteti Urške Perenič. Avtorica pravi, da je
knjigo o Josipu Jurčiču (1844–1881) napisala v neki dobi svojega
življenja, ko si je nabrala ravno dovolj izkušenj, pa ne samo tistih v
stroki, marveč čisto vsakdanjih, takšnih in drugačnih življenjskih
izkušenj.

»To snov sem nosila s sabo že nekaj časa, zaradi česar sta bila
priložnost Jurčičevega leta in povabilo za sodelovanje s strani
cenjene založbe, zdaj vem, nujni in dragoceni spodbudi. Ko sem se bila
že dodobra zagrebla v zapuščinsko gradivo in dan na dan prebirala
pisateljev opus, se mi je začelo dogajati, da sem na sebi čutila
njegov pogled, neko duhovno navzočnost. Vedno bolj sem tudi
prepričana, da ne bi mogla (s)pisati nič drugega, če ne bi prej na
papir oz. računalniški zaslon prelila tega, kar sem pač morala in je
vrelo v meni.« Knjiga o tem velikem pisatelju, med drugim avtorju
prvega slovenskega romana in prvega slovenskega dramskega dela, je
razdeljena na pet vsebinskih sklopov, v katerih se avtorica poglobi v
njegov bogat pripovedniški opus v celoti. Ob tem postreže z novimi
spoznanji in svežimi interpretacijami njegovih del in na splošno
oživlja njegovo zapuščino, ki je ključen gradnik slovenske pripovedne
proze in literature kot take.

===

https://en.rusfreeverse.com/ -- Ana in Jurij Orlicki obveščata o
angleški verziji spletne strani o sodobnem ruskem svobodnem verzu.
Trenutno je tu 40 pesnikov s prevedenimi teksti, cilj je 200 pesnikov.
Alešu hvala za povezavo.