[SlovLit] Jelena Viktorovna Padučeva (1935--2019) -- Iz Tübingena v Bad Urach -- Iz Tübingena v Rothenburg ob der Tauber

[Miran Hladnik]

Od: Aleksandra Derganc <aleksandra.derganc na guest.arnes.si>
Date: V sre., 17. jul. 2019 ob 17:05
Subject: Jelena Viktorovna Padučeva (1935--2019)

Umrla je znana ruska lingvistka, Jelena Viktorovna Padučeva, pomembna
strokovnjakinja na področju ruske in splošne semantike.

Dolga leta je delala v Vseruskem inštitutu znanstvenih in tehničnih
informacij pri Ruski akademiji znanosti. O teoretični semantiki in
računalniških slovarjih je predavala na Filološki fakulteti Moskovske
državne univerze, pa tudi na drugih moskovskih fakultetath in pogosto
v tujini. Bila je častna inozemska članica Ameriške akademije
umetnosti in znanosti in redna članica Evropske akademije (Academia
Europaea).

V svojem raziskovanju je povezovala sintakso, semantiko, teorijo
govornih dejanj in pragmatiko. Med monografijami naj omenim delo O
točnyh metodah issledovanija jazyka (v soavtorstvu z O. S. Ahmanovo,
I. A. Mel'čukom in R. M. Frumkino) (1961), ki je bilo prevedeno v
angleščino; O semantike sintaksisa. Materialy k transformacionnoj
grammatike russkogo jazyka (1974, 3. izd. 2006); Vyskazyvanie i ego
sootnesennost' s dejstvitel'nost'ju: referencial'nye aspekty semantiki
mestoimenija (1985); med aspektologi zelo popularno delo Semantičeskie
issledovanija. Semantika vida i vremeni v russkom jazyke. Semantika
narrativa (1996); Dinamičeskie modeli v semantike leksiki (2004);
Russkoe otricatel'noe predloženie (2013) in lani objavljeno
Egocentričeskie edinicy jazyka (2018).

Jelena Vikotorovna je bila kot jezikoslovka (podobno kot njen mož A.
A. Zaliznjak) zelo točna, jasna in preprosta v izražanju, preprosta in
prisrčna pa je bila tudi v druženju s kolegi jezikoslovci. Kot članica
komisije za gramatiko pri Mednarodnem komiteju slavistov (od l. 1991)
se je udeležila tudi konference te komisije v Ljubljani l. 2014.

Aleksandra Derganc

===

Od: Irma Kern <irma.kern na guest.arnes.si>
Date: V čet., 18. jul. 2019 ob 01:02
Subject: Iz Tübingena v Bad Urach

Na lektoratu slovenščine na Univerzi Tübingen smo s študenti v sredo,
26. junija,  imeli ekskurzijo po Trubarjevi poti iz Tübingena v Bad
Urach in Rothenburg ob der Tauber. V Bad Urachu smo si ogledali Stift
Urach, predstojnik Conrad Maihöfer nas je seznanil z zgodovino te
ustanove, ki jo je leta 1477 osnoval grof Eberhard V. iz Württenberga,
nahaja pa se v nekdanji Eberhardovi rezidenci poleg gotske cerkve sv.
Amanda. V Stift Urach  je bil v času reformacije
Bibelanstalt/Biblijski zavod, ki sta ga l. 1561 ustanovila Primož
Trubar in bivši štajerski deželni glavar baron Ivan (Hans) Ungnad pl.
Žovneški (Sounegg), s pomočjo nekaj tübinških teologov. V njem so
poleg slovenskih knjig v izdajali tudi hrvaške oz. južnoslovanske
knjige v glagolici in cirilici, vse z namenom širiti reformacijo med
južnoslovanske narode. Glavni cilj je bil izdati celotno biblijo v
hrvaščini in slovenščini. Trubar je bil ravnatelj, zadolžen za
slovstvene  načrte, izvedbo in nadzor slovenskega tiska, baron Ungnad
je bil glavni finančni podpornik, postal je lastnik tiskarne in
inventarja, oskrbnik in blagajnik; Štefan Konzul je bil tolmač in
korektor za hrvaške tiske v glagolici in cirilici, pomagal mu je Antun
Dalmata. Na Ungnadovo pobudo je vojvoda Krištof 1561 dodelil Trubarju
župnijo v Urachu, tako se je Trubar tja preselil s svojo družino iz
Kemptna, kjer je bil župnik do l. 1561. Trubar je bil v tem času zelo
obremenjen, ker je sprejel tudi mesto superintendenta protestantske
cerkve v Ljubljani, zato se je l. 1562 z družino preselil v Ljubljano,
od koder je zavod vodil še naprej, posrednik med Ljubljano in Urachom
je bil tajnik kranjskih deželnih stanov Klombner. Delo je na začetku
teklo z velikim zanosom in uspešno. Sprejeli so Trubarjev knjižni
program (cerkveni red, augsburška veroizpoved, očenaš z razlago in
pridigami, Luthrova hišna postila, konec nove zaveze in staro zavezo).
V času, ko je tiskarno vodil Trubar, je bilo natisnjenih 31.000
izvodov protestantskih del, kot je na osnovi ohranjenih dokumentov v
arhivu Univerzitetne knjižnice Tübingen ugotovil Rolf Vorndran
(Südslawische Reformationsdrücke in der Universitätsbibliothek
Tübingen, 1977, str. 3). Sprva so prevajali v hrvaščino Trubarjeve
slovenske knjige, nato nemška besedila. Za 10 hrvaških  del je Trubar
napisal posvetila. V  Biblijskem zavodu  je izšlo več slov.
protestantskih knjig, med njimi Trubarjeva slovenska Cerkovna ordninga
l. 1564, zaradi katere je izgubil službo superintendenta protestantske
cerkve in je l. 1565 z družino ponovno moral v  izgnanstvo na Nemško.

Delo v Biblijskem zavodu so pretresali spori med Trubarjem in
Konzulom, ki ni bil natančen pri prevajanju, ni imel smisla za
organizacijo dela, proti Trubarju je spletkaril tudi Klombner, tako je
izdajanje knjig začelo nazadovati, po nenadni Ungnadovi smrti l. 1564
pa je zamrlo. S tem je bil hrvaški protestantski repertorij hitro
zaključen, slovenskega pa so naši protestanti nadaljevali v Tübingenu,
Ljubljani in Wittenbergu. Predstojnik C. Maihöfer nam je predstavil
tudi današnjo organiziranost te ustanove, tu se odvijajo seminarji in
izobraževalne prireditve württemberške evangeličanske cerkve, po
Trubarju se imenuje ena od dvoran, obiskovalce pa že ob prihodu na
notranje dvorišče Amandenhof pozdravi doprsni kip Primoža Trubarja,
delo kiparja Kurta Graberta, ki so ga postavili l. 1986 ob 400.
obletnici Trubarjeve smrti.

Lepo vas pozdravljam, Irma

===

Od: Irma Kern <irma.kern na guest.arnes.si>
Date: V čet., 18. jul. 2019 ob 00:54
Subject: Iz Tübingena v Rothenburg ob der Tauber

Ekskurzija študentov z lektorata slovenščine na Univerzi Tübingen
konec junija je vodila tudi po Trubarjevih sledeh v mestu Rothenburg
ob der Tauber.  Ko je bil Trubar l. 1548 pregnan iz domovine, se je
zatekel v Nürnberg k predikantu Veitu Dietrichu, prestopil je k
augsburški veroizpovedi, po dveh mesecih pa je že dobil mesto
pridigarja v Rothenburgu nad Taubero. Rothenburg je bilo cesarsko
mesto (Reichstadt), podrejeno neposredno cesarju, dohodki diakona so
mu omogočali skromno življenje. Ogledali smo si špitalsko cerkev, kjer
je med l. 1548 in 1553 maševal in pridigal, nato pa center in obzidje
tega malega, odlično ohranjenega srednjeveškega mesta, predvsem  tiste
dele, kjer se je gibal Trubar. Mirno življenje mu je omogočilo, da je
začel pisati v slovenskem jeziku,  pri tem je slovenski knjižni jezik
slovnično in pisno osnoval.  Jeseni 1550 je v Tübingenu izšla prva
slovenska knjiga Catechiſmus In der Windiſchen Sprach, ki ji je dodal
Abecedarium – Ane Buquice, is tih ſe ty Mladi inu preproſti Slouenci
mogo lahku vkratkim zhaſu brati nauuzhiti. Študentom smo predstavili
pisavo, ki je v prvih dveh slovenskih knjigah gotica, varianta
Schwabach -- izhaja iz nemške  novoveške pisave bastarda, to je bolj
kurziven tip gotice, iz katere se je konec 15. stoletja oblikoval tip
lomljenih tiskarskih črk »schwabacher« (po kraju Schwabach). Značilna
je odprta oblika črk: velike črke so velike in široke, male črke so
ozke, nekatere ozke in dolge -- tipična primera sta f  in s.  Prof.
Kluge, dolgoletni predstojnik slavističnega seminarja na Univerzi
Tübingen in avtor dela Primus Truber und seine Zeit visoko ceni
Trubarjevo delo in  ugotavlja, da je bil Trubar izjemno jezikovno
senzibilen, kar se kaže v njegovem izboru ljubljanščine kot osrednjega
slovenskega govora za osnovo knjižni slovenščini, obenem pa se je
odločil za latinično pisavo, kar je Slovence postavilo na zemljevid
srednje in zahodne Evrope. V Rothenburgu nad Taubero si je Trubar v
sicer skromnih razmerah ustvaril tudi družino, l. 1549 se je poročil z
Barbaro Sitar, hčerko meščana Matije in žene Svetke iz Kranja, s
katero sta imela štiri otroke, prvi sin Primož se je rodil v
Rothenburgu l. 1550. Kot nam je povedal g. Löthar, dober poznavalec
mestne zgodovine, velja Trubar za najpomembnejšega meščana. Na zid
cerkve so ob 450-letnici natisa obeh slovenskih knjig postavili
spominsko tablo, ob 500-letnici Trubarjevega rojstva so po njem
poimenovali park v bližini.

Lepo poletje in prisrčen pozdrav, Irma