[SlovLit] Poslanstvo FF -- Katalog kritičnih edicij -- Petje in pesem

[Miran Hladnik gmail]

Tole je moj odgovor na vprašanje o vlogi in poslanstvu FF (beri:
humanistike), čemur bo posvečen pogovor na FF 8. maja. Prosim za
komentar. -- miran

Iščemo srednjo pot med ekskluzivizmi dveh konkurenčnih si postulatov
univerze: humboldtovskim, ki mu gre za znanje zaradi njega samega
(cehovsko razumljena avtonomija, »razvijati stroko«, gojiti kritično
mišljenje, tj. odkrivati, ne pa tudi reševati problemov) in
pragmatičnim, ki se omejuje na tista uporabna znanja, po katerih je
povpraševanje, ki služijo človeški blaginji – v slovenski
interpretaciji: ki prinašajo gospodarsko korist oz. so v »nacionalnem
interesu«.

Študij bo kakovosten, če bo sledil temeljnemu civilizacijskemu cilju
razumeti svet z namenom modrega obnašanja, ki naj prispeva k njegovi
ohranitvi (ne pa morebiti k rasti, razvoju, napredku, ki gredo vedno
na račun nečesa drugega). Trenutno ga reprezentira geslo odprtosti
(proste dostopnosti znanja), ki zajema principe mednarodnosti,
interdisciplinarnosti in sodelovanja javnosti.

FF že dolgo nima problemov z množičnostjo študija, vpis pada,
predavalnice so zasedene fiktivno. Da bi postali prepričljivejši,
moramo naštete postulate vzeti za svoje in jih uresničevati:
- s transparentnim informiranjem (javno dostopni zapisnik sej, sprotna
statistika publiciranja po strokah in inštitucijah, letna dinamika
študijskih uspehov)
- z medsebojno komunikacijo (humanistični forum FF, povezovanje z
drugimi disciplinami, z drugojezičnimi akademskimi skupnostmi) in
javnim komuniciranjem
- z digitalizacijo in postavitvijo kompletne strokovne infrastrukture
(diplomske naloge, revije, monografije, podatkovne zbirke) v prosti
dostop in uporabo
- z ozaveščanjem o aktualni civilizacijski paradigmi, v kateri
univerza ni trgovina z akademskimi nazivi in študent
stranka/uporabnik, ampak sta dejavnika aktivnega državljanstva

===

https://dig-ed-cat.eos.arz.oeaw.ac.at/browsing/editions/?page=1 --
nemški Catalogue of Digital Editions; ne bi bilo napak vanj vključiti
tudi slovenske spletne kritične edicije.

===

Od: Marko Kosnik <marko.kosnik na gmail.com>
Datum: 08. maj 2017 07:54
Zadeva: Z.B.Ø.R.  -  elektroakustično poudarjeno prepevanje: solo
nastopi Boštjana Perovška, Marka Košnika in Boruta Savskega

Torek, 9. maj 2017 ob 20.00 - Cirkulacija 2, Ljubljana,
http://www.cirkulacija2.org

Boštjan Perovšek: Že od pamtiveka ptički pôjejo v zboru in pojéjo
prvega črvička ali seme, ki pripluje po poti. Nekateri pri tem
pogoltnejo kakšen zlog, drugi nemo odpirajo usta. A na koncu so vsi
siti. Nekateri tudi vsega city. Zbor stenic in njih solisti se bo
srečal z zlogi poezije prejšnjega stoletja. Nekateri bodo nekaj
prepoznali, drugi se bodo čudili slišanemu.

Stenice in ljudje v zboru.
Trije možje v kvartetu.
Zmaga z rožami na polju konjev.

Borut Savski: Sveti trije kralji se ne snidejo na preseku štirih
vetrov, ampak treh celin – eden je črn, drugi rjav, tretji bel. Črni
tleska in mljaska, ko govori, Rjavi trdo, hrapavo in sikajoče
odgovarja, Beli je mehko šumeč/ sumec. Kot se jim je koža razbarvala,
so se jim jeziki pomehčali. Preverimo, kateri so ti zvoki, ki so bili
nekoč del govorice, zdaj pa so tleski, mljaski, cmoki, siki, šumi,
hrupi, blurp-i, r-ji, t-ji, br-ji, tr-ji, c-ji, h-ji, s-ji, š-ji,
č-ji. In a-ji, e-ji, o-ji, i-ji, u-ji. Ter aha-ji, oho-ji, haha-ji,
hihi-ji. Zvoki, ki so bolj del telesa, kot civiliziranih govoric.
Začuda imajo povsod še vedno enake arhaične pomene.

Marko Košnik: Ilustrirajmo osvoboditev iz ubranosti utelešenih glasov
z verzom iz ponarodele pesmi: “…ko so čule pesem mojo, vsaka svojo
žvrgoli …” in jo vzporedimo izjavi slavnostnega govornika ob srečanju
zborov v Stični iz srede osemdesetih: “Nič me bolj ne veseli kot kadar
vsi skupaj iz vseh grl naenkrat zapojemo isto noto!” --- Med
osamljenim pevcem, ki med poodmevi prepoznava ptice kot suvereno
pripevajoče posameznice, in skupinskim zanosom, ki preveva posameznike
v združenem, soojačanem skladju glasov, še vedno zeva brezno
streznitve po neizpolnjenem obetu proslave. --- Do poživljujočega
transa se ne bomo dokopali ne v zmagovitem korakanju, ne v kolektivnem
poskakovanju na večni mehanski bum bum “beat” … do skupnosti, ki bi se
znala v lastnem potu obnoreti do sprostitve in se samouravnati do
umiritve je ali šest stoletij do časa pred velikimi evropskimi
epidemijami kuge ali nekaj tisoč kilometrov do osrednje Afrike, kamor
dobri dirigenti (severne zemeljske poloble, z redkimi južnimi
izpostavami) opazovalcev ne spustijo več. --- Posameznikom nam še
vedno ostane poskus, da tiho in neopazno povzdignemo svoj glas, in
zamrmramo sredi misticizma obdajajočih nas naprav z upanjem, da tam na
drugi strani kdo še prisluhne.