[SlovLit] Labod in orel -- Al prav se piše

[Miran Hladnik gmail]

https://www.researchgate.net/publication/305380707_Preseren_kot_ranjeni_labod_manj_znane_posebnosti_njegovega_zivljenja_in_dela
-- Zoran Božič: Prešeren kot ranjeni labod: manj znane posebnosti
njegovega življenja in dela. Research Gate, 29. febr. 2017
(predavanje).

===

Od: Jolka Milič <jolka.milic na siol.net>
Datum: 28. februar 2017 16:26
Zadeva: Al prav se piše ...

... postumno ali posthumno?  Lani sem napisala postumna izdaja, pa mi
jo je lektor popravil v posthumno in zabičal v glavo, da brez h ne bom
šla nikamor skoz, in nimam, da mrdam, tako je. Opozorila serm ga na
Toporišičev pravopis in tudi na onega prejšnjega iz leta 1962, ki ga
je izdal SAZU, oba predpisujeta brez h, a vse zaman. Potem je isti
lektor prevzel obliko brez h. Petru Kolšku pa je spet nekdo, da
naveden en sam primer, v Domu in rodu Toneta Pavčka obliko s h
velikodušno spet dovolili v spremni besedi. Morda pri nas velja
načelo, eni smejo drugi pa ne. Ker so lepši?

Al prav' se piše Ikarov sen, kot je napisal Srečko Kosovel in kot še
vedno predpisujeta Toporišičev pravopis in oni starejši iz leta 1962
(SAZU), ali Ikarjev sen, kot je Srečka ne-umno, a vsemogočno popravil
Aleš Berger, sicer jezikovno dokaj podkovan in literarno inventiven in
za navrh letošnji veliki Prešernov nagrajenec (čestitam!), a noben
lingvist ni protestiral, noben lektor ni brcnil iz imena odvečni j in
tako se je grški junak s pravopisno napako srečno izmuznil pregledu in
se prebil v prvoligaša, Mladinska založba ni črhnila niti mu in
tihotapljenega Ikarja Kosovelu podtaknila, sama ga pa promptno
posvojila. Spet po enostranskem načelu eni smejo, kar je drugim
prepovedano. Ker so grši? Ali kar tako? Po razpoloženju?

Jaz se čudim že kronični ozkosti naših jezikovnih žandarjev. Zakaj ne
dovoljujejo obe obliki, se sprašujem, in še kakšno tretjo in četrto
itd, če so ... spodobne pisave in zvena, namesto da se gredo kar
nonstop in brez vsake potrebe le omejevanje izraznih možnosti in
obvezno redukcijo. Zakaj ne bi smela jaz in še kdo pisati postumno,
Kolšek pa in kakšen njegov kolega posthumno, in vsi skupaj tudi
obratno ali v istem spisu celo oboje, da bi bilo bolj pestro? Zakaj si
sami strižemo in krajšamo jezik, krila pa spodrecamo? Komu ali čemu v
prid?

Pa še to.  Ker po naturi smo prej samomorilske sorte kot morilske -
šušlja se sicer, da smo deloma spremenili svojo nrav, in da že kar
dobro obvladamo obe "veščini", prvo še vedno malo bolje od druge -
zakaj naše bližnje glagolsko lahko morimo, sami pa se ne moremo in ne
smemo - slovnično pravilno - samomoriti, ne da bi delali sile
slovenščini? Jezikoslovci in lektorji nam dovolijo le, da naredimo
samomor ali da si vzamemo življenje, krajšo glagolsko obliko pa nam
prepovedujejo. Nam na Primorskem, morda pod vplivom italijanščine, ki
ima samostalnik suicidio in tudi glagol suicidare, zveni čisto v redu
stavek, da se je ta pa ta samomoril. Žal nam je seveda, da si je vzel
življenje ali naredil samomor de facto, jezikovno pa se nam zdi super,
povedano po moderno. Kdaj nam bodo dali jezikoslovci zeleno luč, da se
bomo lahko tudi tako izražali? Na spletu sem sicer naletela na stavek:
"Po logiki Dušana Pirjevca samomoriti se ne more le človek, ki ne
veruje v onostranstvo." Gre pač za ... eno lastovko, ki ne prinese še
pomladi? Kaj pa po logiki slovlita, se človek lahko že samomori, ali
je še na čakalni listi, ker še vedno velja prepoved?

Hvala za potrpljenje in za odgovor
jolka milič
ki zadnje čase prevaja Toneta Pavčka v italijanščino in je posledično
tako rekoč v ... "samomorilščini" (neologizem) doma oziroma do vratu
zasuta z njo.