[SlovLit] Marijan Smolik -- Jezikovnica v Novem glasu -- Re: Ne vozi, ko piješ

[Miran Hladnik gmail]

Od: BLAZIC, Milena Mileva <milena.blazic na guest.arnes.si>
Datum: 17. januar 2017 21:11
Zadeva: Re: [SlovLit] Marijan Smolik (1928-2017)
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2017/005817.html)

Dragi Miran, dr. Marijana Smolika se spomnim kot Gospoda z veliko
začetnico. S študenti PEF U že 25 let, vsako leto zaključimo poletni
semester z obiskom Semeniške knjižnice
(http://semenisce.si/semeniska-knjiznica/). Študenti niso mogli
verjeti, da je sredi Ljubljane tako lepa baročna knjižnica, predvsem
pa so predstavitve dr. Smolika bile tako pristne in verodostojne, da
se ga bomo spominjali s hvaležnostjo. Z ogledi Semeniške knjižnice
nadaljujemo, sedaj jih  vodi dr. Mateja Demšar.

Milena M. B

===

http://www.noviglas.eu/jezikovnica/ -- Vladka Tucovič: Zemljepisna
velika začetnica. Jezikovnica. Novi glas 20. dec. 2016 in

http://www.noviglas.eu/jezikovnica/2 --  Odvečni presledek. Novi glas
17. jan. 2017.

===

From: "Krištof Savski" <ksavski na gmail.com>
To: slovlit na ijs.si
Date: Wed, 18 Jan 2017 14:03:06 +0700
Subject: Re: [SlovLit] Ne vozi, ko piješ!

Drage slovlitovke in slovlitovci,

V zadnjih tedni z zanimanjem spremljam razpravo okoli napisa, ki naj
bi voznike odvračal od vožnje pod vplivom alkohola. Kolikor sem
razpravi uspel slediti, vprašanje izhaja iz eskperimenta profesorja in
študentov slovenistike glede odzivnosti javnih inštitucij na vprašanja
državljanov (verjetno jezikovna, ne kar vsa po vrsti?). Menim, da
glede na to razpravo velja opozoriti na razlike med različnimi videnji
jezika.

Opozoril bi predvsem na pravno razsežnost jezika, ki jo v svoji knjigi
Language, meaning and the law odlično obravnava Christopher Hutton
(priporočam tudi njegova dela o rabi jezika v nacistični Nemčiji).
Hutton v knjigi zagovarja trditev, da se jezikoslovno in pravno
razmišljanje o jeziku razlikujeta do te mere, da bi morali
jezikoslovci, ki jih zanima pravna raba jezika, pri svojih raziskavah
slediti etnometodologiji, tj. da bi morali v analizo vgraditi pravno
logiko o jeziku. Za Huttona to pomeni odločen odmik od strukturalnega
videnja jezika kot sistema stabilnih izbir, saj v pravu pomen
jezikovnih sredstev ni sistemsko pač pa kontekstualno določen, tj. je
odvisen predvsem od besedilnega okolja, intertekstualnosti in
interpretacije.

Huttonovo knjigo priporočam v branje, predvsem njen uvodni del, ker je
relevanten tudi v vseh drugih primerih, ko jezikoslovni pogled na
jezik ni edini pomemben faktor, pač pa le eden od mnogih. Nekaj več
zavedanja v tej smeri ne bi škodilo, glede na to, da smo jezikoslovci
v družbi vendarle precej neznatna manjšina. Res je, da napis nad
avtocesto ni zakon, vendarle pa bi ga glede na njegovo funkcijo
(opozarjanje na zakonodajo) in državno avtoriteto, ki stoji za njim,
morali razumeti kot psevdo-pravno besedilo. S tem pa njegova vsebina
ni več vezana samo na zakonitosti »naravne rabe« (mimogrede, za tako
avtoritarno sklicevanje nanjo bi bilo potrebno kdaj zbrati in
analizirati tudi nekaj več »naravnega gradiva«), pač pa tudi na
zakonitosti pravnega razumevanja jezika.

Res je, da je država servis za vse državljane, ne samo za manjšino.
Slovenija, tako kot večina sodobnih in zgodovinskih držav, te funkcije
pogosto ne izpolnjuje. Ni pa pravilno sklepanje, da sta država in
njena politika mehanizem za uveljavljanje jezikoslovnih pogledov.
Navsezadnje govorimo o jezikovni politiki, ne pa jezikoslovni
politiki, čeprav bi morda glede na zadnje javne razprave, in tudi
prioritete zadnjih dokumentov (resolucij ipd.), slednji izraz v
slovenskem primeru pravzaprav bil bolj ustrezen.

Lepo pozdravljeni s Tajske,
Krištof Savski