[SlovLit] Za znanost v slovenščini -- Predobjave na wikijih

[Miran Hladnik gmail]

Od: Krušič Samo <Samo.Krusic na gimb.org>
Datum: 27. julij 2015 12:44
Zadeva: Odziv na prispevek Lanka Marušiča
(http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2015/005235.html)

Oglašam se zaradi prispevka Lanka Marušiča o »rabi slovenščine v
znanosti« - naj takoj povem, da seveda zdaleč nimam toliko
jezikoslovnih kompetenc kot g. Marušič, a ker sem tudi jaz »uporabnik«
(če naj »uporabim« to nesrečno besedo) slovenščine kot »naravnega
jezika« (tj. »pojava«), bom skušal razmišljati iz tega
»govornega/komunikacijskega položaja«. Menim namreč, da teza g.
Marušiča o tem, da je za znanstvene (humanistične) prispevke
najprimernejša »lingua franca« (saj končno humanistika kot »znanost«
celo mora biti »transnacionalna«), izhaja iz njegovih pogledov na
jezik kot tak.

1. Njegova izhodiščna teza je ta, da se »jezik kot naravni pojav in
njegovo rabo lahko (enakovredno) opisuje v kateremkoli jeziku« - to
pomeni (namenoma bom nekoliko »drastičen«), da je vseeno, ali Prešerna
beremo v slovenščini ali angleščini, za Shakespearja pa bi veljalo
obratno. S tega stališča je Prešeren storil usodno napako, da ni pisal
v nemščini, saj bi s tem veliko več naredil za mednarodno
prepoznavnost Slovencev – lahko bi celo govorili o Slovencih kot o
(skoraj edinstveni) »transnancionalni naciji« in o (takšni)
slovenščini kot »transjezikovnem jeziku« (jeziku, ki sebe izraža v
»lingui franci« (tj. takrat za nas nemščini): na splošno pa bi bil
temeljni model tovrstnega gladkega prehajanja iz jezika v jezik
Googlov prevajalnik: »izdelek« Googlovega prevajalnika bi bil tako
rekoč »jezik v čisti obliki« (rešen vseh nečistih primesi »naravnih
jezikov«) – zmožen je prevajati iz katerega koli jezika (»povzeti in
opisati njegovo strukturo«), njegov »jezikovni izdelek« pa ni
prevedljiv v noben drug (naravni) jezik (po domače – v njem po navadi
»ni razumljiv«) – tako rekoč »metajezik par excellence«!

2. A Prešeren ni najustreznejši primer, saj gre predvsem za rabo
jezika v humanistiki oz. znanosti nasploh: ustreznejši bi bil npr.
Erjavec, ki se je – nasprotno kot Josef Stefan ali Franc Miklošič –
odrekel znanstveni karieri, ki se mu je ponujala v Gradcu, in se (v
»popotni torbi«) raje lotil zbiranja izrazov za kamnine, rastlinje
ipd. po zahodni Sloveniji (in verjetno tako prispeval k razvoju
terminologije vsaj v biologiji in geologiji). Ampak, a je to sploh
znanost? Pomenljivo je, da članek iz l. 2007, ki ga navaja g. Marušič
in katerega soavtor je, naredi odločen »rez« med tistim, kar je v
humanistiki »znanost« in kar je »stroka«: zbiranje besedišča,
slovaropisje, problemi pravopisa in pravorečja (Škrabec?) – to spada v
»stroko«. Pravzaprav je »znanost« za g. Marušiča zgolj »strukturalna
lingvistika«, ki »izdeluje formalne modele naravnih človeških jezikov«
in »splošna teoretična dognanja« lahko gradi tudi na »podatkih iz
slovenščine«. Njena dognanja »so rezultat sistematičnega pridobivanja
novega znanja o naravi s pomočjo znanstvene metode, ki temelji na
skrbnem opazovanju, ponovljivosti in preizkušanju teorij s poskusi.
Sestavni del znanosti je torej uporaba podatkov za izgrajevanje in
preverjanje teorije (ki pojasnjuje svet okoli nas).« Sem bi spadalo
recimo še sociolingvistično proučevanje zanimivih »kognitivnih
procesov pri slovensko-italijanskem dvojezičnežu« ipd. – Primeri
takšnega znanstvenika bi bil recimo Pinker, čigar dela navaja v članku
g. Marušič in čigar ugotovitve pogled na jezik, kakršen je značilen za
linijo Humboldt – Whorf in Sapir, razveljavljajo kot neznanstvene. –
Za to znanost (»jezika nasploh«) je pravzaprav dosledno, da uporablja
vsakokratno »linguo franco« (kot omenja g. Marušič, je to zdaj pač
angleščina, drugič bo mogoče tagalog itd.) – za ta »jezik« je bolj
bistveno to, da izdeluje »modele« »naravnih jezikov« - je torej jezik
»druge stopnje«, metajezik, ki vase povzema in razlaga vse jezike
(verjetno tudi jezikovne strukture recimo naravoslovnih znanosti),
zanj pa (glede na njegovo »splošno veljavnost«) očitno ni »metajezika«
- vsako razpravljanje o tem »jeziku« je lahko le »ta jezik« sam.

3. Ob tem jeziku humanističnih »znanosti« se mi porajata dva pomisleka
(ki implicirata tudi družbeno vlogo tega jezika in te »znanosti« kot
univerzalnega arbitra): kakšen je njihov odnos do »predmeta
preučevanja« - recimo, zanimivih kognitivnih procesov v glavah
zamejskih »dvojezičnežev« (podoben zanimanju entomologa za zanimivo
vrsto insekta?) in ali je ta »jezik« - glede na to, da ni »prevodljiv«
v noben drug jezik, razen samega vase – sploh jezik (je to sploh
»angleščina«?) – ali pa le »Googlov prevajalnik«?

===

https://sl.wikiversity.org/wiki/Objave:_Miran_Hladnik -- počitnice so
čas za dokumentiranje objav. Tule so sveže na Wikiverzo postavljene
predobjave nekaterih mojih prispevkov: o učbenikih
(https://sl.wikiversity.org/wiki/O_u%C4%8Dbenikih), o spregledanih
avtorjih (https://sl.wikiversity.org/wiki/Spregledani_avtorji), o
Janez Zoru (https://sl.wikiversity.org/wiki/%C5%A0tiri_desetletja_z_Janezom_Zorom),
o Wikipediji (https://sl.wikiversity.org/wiki/O_Wikipediji) itd. --
miran