[SlovLit] Digitalna pedagogika -- Re: Happy end -- I-učbenika slovenščine

[Miran gmail]

https://t.e2ma.net/click/iiq3i/aso25h/m9hq1c -- Digital Pedagogy in
the Humanities: Concepts, Models, and Experiments, ur. Rebecca Frost
Davis idr. -- knjiga v v prostem dostopu za javno recenziranje.

===

Od: Zoltan Jan <zoltan.jan na siol.net>
Datum: 08. julij 2015 11:16
Zadeva: Re: [SlovLit] happy end
(http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2015/005223.html)

Dragi Miran, tudi danes sem si z zanimanjem ogledal album fotografij
na povezavi, ki si jo objavil predvčerajšnjim (6. t. m.). In tudi
danes sem si mislil, da je škoda, ker so podnapisi prevečkrat
hermetični in povedni le za poznavalce, saj ni priimkov, pogosto ni
podatka o dogodku itd. (kdo, kdaj, kje, kako ... oziroma 6 X w).
Verjetno bi marsikdo kakšen posnetek shranil za kakšno predavanje ali
pa kot "opomnik", pa je za nas s periferije, ki ne vemo, na kaj se
posnetek nanaša, domala neuporaben. Sicer pa so tudi posvečeni
podvrženi pozabljanju in čez leta, ko jih bo življenje razbrazdalo ali
napihnilo njihovo telo, se ne bodo več prepoznali. Nekateri pridejo v
takšno fazo prej, drugi kasneje, ampak vse čaka, razen če jih bogovi
ne ljubijo tako zelo ...
Lepe pozdrave, Zoltan JAN

---

Dragi Zoltan, hvala za komentar, ki kliče po pojasnilu. Tale list v
mojem spletnem fotoalbumu sicer ni ravno najboljši primer, ker je
večina portretov na njem poimenovanih, celo otroci, so pa take narave
nekatere od predhodnih strani. Banalni razlog, da imena pod posamezno
sliko ni, je ta, da zanj ne vem, sem ga pozabil ali ga ni bilo časa
poiskati. Včasih objavim posnetek z namenom, da osebo kdo prepozna in
mi sporoči njeno ime, npr. skupinske slike razredov
(http://slov.si/mh/galerije/galeri252/index.html). Bolj resen pa je v
posameznih primerih občutek, ki ga oblikuje izkušnja, da portretirani
take fotografske publicitete noče. Vse prepogosto se namreč dogaja, da
dolga leta po objavi kdo gugla po svojem imenu in odkrije staro
podobo, ki mu ni všeč: ali je zraven njega kdo, ki se je z njim
skregal in razšel, ali mu ni všeč izraz, frizura, obleka ... (gospe
znajo biti glede teh reči zelo natančne in vztrajne) in potem od mene
zahteva ali prosi izbris. Brisanje je zamudno, saj se je fotogalerija
selila in je treba zbrisati še prezrcaljene slike na straneh, ki pa
jih Google še kar najde, in to posnetek, indeksno sličico in v kazalu
slik na sliki prej in sliki pozneje preusmeriti potovanje po albumu;
nekatere od teh reči lahko počnem samo iz kabineta. Ko se pojavi tak
sum, napravim kompromis in napišem samo ime, priimka pa ne (nekateri
portretiranci sami hočejo tako). Pri javnih osebah
(https://sl.wikipedia.org/wiki/Javni_intelektualec) bi se sicer lahko
upiral, da slike dokumentirajo njihovo javno dejavnost in da so
potrebne za enciklopedične namene, pri tistih, ki statusa javne osebe
nimajo, pa da so bile fotografirane na javnem mestu, da so se celo
prijazno nastavile objektivu --, vendar česa takega iz osnovne
vljudnosti ali iz prijateljstva seveda ne bom storil, čeprav se z
zahtevami iz več razlogov (tudi zato, ker sem proti brisanju ali
tlačenju preteklosti) nikakor ne strinjam.

Zmotil te je lahko tudi metaforični naslov 259. strani v albumu
(http://slov.si/mh/galerije/): Saj konec po definiciji ne more biti
srečen (http://slov.si/mh/galerije/galeri259/index.html). In res je,
hotel je biti nekoliko enigmatičen, kot nekakšna poletna uganka.
Nanašal se je na Štefančičevo oddajo Studio city prejšnji ponedljek,
ko naju je s Samom Rugljem izzval k razmisleku o pogrošni počitniški
literaturi s srečnim koncem in sem se zavzel za legitimnost srečnega
konca v literaturi, saj je nesrečni konec, ki delamo zanj reklamo tudi
pri pouku literature, pogosto le deklarativni znak pisateljeve "višje
ambicije", še pogosteje pa znak tradicionalne socialno neproduktivne
kulturpesimistične drže. Ob objavi Marcelovih in Rugljevih portretov,
ki sem jih za potrebe globalnega enciklopedizma postavil tudi v
Wikimedijino Zbirko (npr.
https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Samo_rugelj.JPG), pa mi je
prišlo na misel, da je srečen konec pravzaprav oksimoron, saj
konec=smrt po definiciji ne moreta biti srečna (no ja ...); zadnja dva
posnetka, Humarjeva in Ciglarjeva spominska plošča v Kamniški
Bistrici, dodatno posrečeno (ups!) utemeljujeta naslov strani.
Posnetki druge polovice strani so s piknika sodelavcev Planinskega
vestnika, kar pojasnjuje podnapis na skupinski sliki. Manjka podatek,
da je Marjan Jeraj oskrbnik koče Pri Jurju v Kamniški Bistrici, da je
Vlado Habjan urednik PV itd., ampak to lahko zainteresirani brez težav
pogugla. Sicer pa bo samodejno prepoznavanje obrazov kmalu, tako upam,
nadomestilo pomanjkljive podnapise.

Aja, nekateri posnetki so v albumu samo zato, ker so se mi zdeli lepi,
tehnično uspeli ali zaradi atmosfere
(https://en.wikipedia.org/wiki/Atmosphere_%28architecture_and_spatial_design%29)
-- taki ne potrebuje podnapisov. O varovanju zasebnosti, ki je razlog
za izpust priimka ali celega imena, pišem v poglavju
https://sl.wikibooks.org/wiki/Nova_pisarija#Varovanje_zasebnosti v
Novi pisariji, o problematični avtorski zakonodaji v zvezi s
fotografijo pa na drugih mestih v knjigi in v članku
https://www.academia.edu/7468225/Fotografija_v_literarni_vedi_Photography_and_literary_studies_
na spletišču Academia.edu. -- miran

===

Od: Andreja Čuk <Andreja.Cuk na zrss.si>
Datum: 08. julij 2015 08:03
Zadeva: Potrjena i-učbenika Slovenščina 8 in 9

Spoštovani, sporočam vam, da sta bila 18. 6. 2015 na Strokovnem svetu
RS za splošno izobraževanje potrjena interaktivna učbenika Slovenščina
8 in 9. Učbenika sta brezplačno dostopna na spletni strani potrjenih
učbenikov na http://eucbeniki.sio.si/
Želim vam prijetno, ravno prav toplo poletje. Lep pozdrav,  Andreja Čuk