[SlovLit] Feljtonski roman -- Slovarček osirotelih besed

[Miran gmail]

Od: Avsenik, Maja <Maja.Avsenik na ff.uni-lj.si>
Datum: 13. oktober 2014 10.20
Zadeva: O začetkih evropskega in slovenskega feljtonskega romana na
Besedni postaji

Na Besedni postaji v torek, 21. oktobra, ob 17.30 uri (Modra soba):

Norbert Bachleitner, Začetki evropskega feljtonskga romana. S spremnim
besedilom Mirana Hladnika: Začetki slovenskega feljtonskega romana
(Znanstvena založba FF, Alma Mater Europaea – ISH, Fakulteta za
podiplomski humanistični študij, 2014).

Z avtorjem, prevajalko besedila Katarino Bogataj Gradišnik in prof.
dr. Miranom Hladnikom se bo pogovarjala prof. dr. Martina Ožbot.

Norbert Bachleitner je profesor primerjalne književnosti na Univerzi
na Dunaju. Proučuje razmerja med angleško, francosko in nemško
literaturo od 18. do 20. stoletja, zgodovino literarnega prevajanja in
posredništva, moderni roman, e-literaturo in sociologijo literature,
zlasti zgodovino knjige in cenzure.

Prijazno vabljeni!

===

Od: Franc Verovnik <franc.verovnik na guest.arnes.si>
Datum: 13. oktober 2014 21.37
Zadeva: Dr. Antonia Bernard – Povhova Tončka: Slovarček osirotelih besed

Občina Lovrenc na Pohorju je letos avgusta izdala in založila
literarno delo naše že pokojne rojakinje iz Francije dr. Antonie
Bernard (1942–2010) z naslovom Slovarček osirotelih besed. Knjigo sva
uredila Franc in Antonija Verovnik.

Dr. Antonia Bernard, rojena Grobelnik, je v rojstnem kraju Lovrencu na
Pohorju obiskovala osnovno šolo, maturirala je na klasični gimnaziji v
Mariboru, diplomirala iz francoske književnosti in ruščine na pariški
Sorboni, kjer je tudi zagovarjala doktorsko disertacijo o Jerneju
Kopitarju in začetkih evropske slavistike (Jernej Kopitar et les
debuts de la slavistique européene). Sprva je bila predavateljica
ruščine v raznih šolskih ustanovah, kasneje pa je postala vrhunska
raziskovalka zgodovine evropske slavistike. Plod njenega dela so
številne znanstvene razprave v francoščini, ruščini in slovenščini.
Kot dobra poznavalka slovenske zgodovine in književnosti je sama ali v
sodelovanju z drugimi strokovnjaki na to temo v francoščini sestavila
poučne knjige in tako veliko prispevala k boljšemu prepoznavanju
Slovenije med Francozi. Ne nazadnje jim je Slovenijo približala tudi
kot prevajalka del Borisa Pahorja, Draga Jančarja in Edvarda Kovača v
francoščino.

Uvodnik v knjigi  je napisal pisatelj Drago Jančar, ki je s Povhovo
Tončko – pod tem domačim imenom je namreč še najbolj znana med
Lovrenčani – dolga leta prijateljeval in sodeloval. V francoščino je
prevedla njegov obsežni roman Katarina, pav in jezuit. Ob
predstavitvah te knjige v Franciji in ob drugih srečanjih jo je zelo
dobro spoznal, zato je uvodnik zanimivo branje, saj nam jo predstavi
kot večno Pohorko, navezano na Lovrenc na Pohorju, kot svetovljanko,
izvrstno znanstvenico, umetnico in predvsem kot izjemno osebnost.

Avtorica osrednjega besedila Slovarček osirotelih besed se je
podpisala kot Tončka  Bernard, torej ne uradno Antonia, temveč po
domače – kot so domače vse besede, o katerih nam spregovori v
Slovarčku. Naslov knjige malo zavaja, saj ne gre za slovar v pravem
pomenu besede, temveč za literarno delo. V njej so zgodbe in pripovedi
Sramok, Jauznat, Hiša, Štepih, Mlin, Steza, Praprot, Kolovrat in še
mnoge druge. Besede, ki jih je od doma ponesla v svet, kjer se je
naučila več tujih jezikov, so ji pomenile toplino doma, ohranjale so
ji spomine na otroštvo in mladost, na ljudi, s katerimi je živela, in
na naravo, v kateri je vedno uživala. Osirotele jih je imenovala zato,
ker to, kar izražajo in kar so pomenile njej, počasi izginja, ker se
je spremenil način življenja in ker se pozablja narečni govor. Pove
nam tudi, da besede lovrenškega govora, ki jih niza in povezuje s
svojimi spomini, v resnici niso sirotice. Ob njih in z njimi vodi
svojo misel k večnim vprašanjem o bivanju in minevanju, o lepem in
dobrem, o tem, kaj je v življenju vredno. To so bogate besede,
napolnjene z vsebino nedavnega življenja, čustvovanja in vrednotenja.

Slovarčku sledi sestavek Franca Verovnika o življenju in delu Povhove
Tončke. To je skrben in natančen pogled na Tončkino življenjsko pot s
številnimi podatki o njenem izobraževanju, službovanju in obsežnih
delovnih področjih, kjer je dosegala izjemne uspehe: študij jezikov,
ukvarjanje z evropsko slavistiko ter slovensko zgodovino in
književnostjo, prevajalstvo in literarno ustvarjanje. V prispevku na
koncu knjige pripoveduje Antonija Verovnik o Tončki kot o družinski
prijateljici, o srečanjih z njo in njeno družino, o njenih nagnjenjih,
spodobnostih ter o njeni blagi, prijazni človeški naravi. Vsebino
knjige smiselno dopolnjujejo reprodukcije likovnih del z lovrenškimi
motivi  profesorja likovne umetnosti Albina Lorberja in fotografije iz
življenja Povhove Tončke.

Franc in Antonija Verovnik