[SlovLit] Kronika SdS -- Re: Allah

[Miran gmail]

From: Matjaz Zaplotnik <matjaz.zaplotnik na siol.net>
To: slovlit na ijs.si
Date: Tue, 02 Sep 2014 05:50:18 +0200
Subject: Kronika 2014

http://641.gvs.arnes.si/kronika2014.pdf -- Nova številka Kronike
(http://641.gvs.arnes.si/kronika.html) z opisom
dogajanja v Slavističnem društvu Slovenije od lani do danes.

Prijetno branje,
Matjaž Zaplotnik, urednik

===

From: Janez Dular <janez_dular2 na t-2.net>
To: <slovlit na ijs.si>
Date: Mon, 1 Sep 2014 17:35:22 +0200
Subject: Alahovec o potrebnih in nepotrebnih nesporazumih

Spoštovani, zdi se mi prav, da bi kot eden nehote najvišjih
strelovodov očitno iztekajoče se polemike, povedal na forumu še nekaj
pojasnil, zato se priporočam za objavo priloženega besedila. Z lepim
pozdravom, Janez Dular


Marsikatere trditve, ki nasprotuje mojemu kritičnemu stališču do
zapisovanja imena Allah v novem slovenskem prevodu Korana, mi  ni
treba zavračati, ker so jo z drugimi trditvami že v času moje
odsotnosti in molka posredno ali neposredno zavrnili drugi
razpravljalci (sploh pa se ne čutim dolžnega odgovarjati na nizkotno
namigovalsko ščuvanje k medverskemu obračunavanju). Dodatnega
strokovnega pojasnjevanja se mi ob iztekanju avgustovske polemike na
forumu Slovlit in v časniku Delo (tam so jo »za kisle kumarice« sami
spodbudili, potem pa sami zatrli) zdijo vredne in potrebne le še tri
ali štiri sporočene pripombe.

1. Prevajalski par se je znašel v položaju, ko mora zagovarjati
odločitev, glede katere je sam omahoval in glede katere deloma še zdaj
omahuje, ko prehaja od utemeljevanja enkratnega »prekrška« (kot
izjemne rabe z podvojitvijo -ll- samo za certificirano pravoveren
prevod svete knjige muslimanov) k širokemu »napadu« na izročilo,
načela in pravila SP: vpraševanje »Zakaj pa ustrezen zapis imena Allah
v sveti knjigi muslimanov danes ne zadošča za dopustno pravopisno
izjemo v slovenskem prevodu Korana?« in – tako rekoč hkrati (celo v
istem besedilu) – posplošeno govorjenje o slovenskih prečrkovalnih
pravilih za nelatinične pisave kot  o »pretesni jekleni kletki
zastarelih zakonitosti, ki ne sledijo več znanju, razvoju in času«
(Mohsen Alhady na Slovlitu 7. 8. --
http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2014/004894.html).

2. Slovencem, ki božje ime naglašujemo na prvem zlogu (Álah), se
očitata jezikovno neznanje in nečimrnost ob hkratnem zatrjevanju, da
vsi bosanski muslimani kot pravoverni to ime naglašujejo (»zapisujejo
in izgovarjajo«) na drugem zlogu (Slovlit 15. 8. --
http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2014/004897.html -- in Delo
20. 8.). V Halilovićevem Rječniku bosanskoga jezika (Sarajevo 2010) je
zapisan imenovalnik z naglasom na prvem zlogu in rodilnik z naglasom
na drugem zlogu, torej ne po arabskem, temveč po novoštokavskem
naglasnem sistemu, ki v večzložnih besednih oblikah ne dopušča naglasa
na zadnjem zlogu (pojav je podoben kakor pri tako imenovanem premičnem
naglasnem tipu v slovenščini, npr. rázred – razréda).

3. Ob »priložnost/i/ za razkrivanje globljih, temeljnih  načel
slovenskega pravopisja« je Jakob Müller (Delo 27. 8.) načelno potrdil
pravilnost mojega mnenja, da slovenščina v arabskem imenu za Boga
dvojnega -ll- ne potrebuje, ker lastnoimenskost signalizira že z
veliko začetnico in ker ima zapis Alah v slovenščini »kar dolgo in
močno izročilo«, vendar je to mnenje hkrati razglasil za zmotno
oziroma nebistveno ter se posvetil razlagi  bistva lastnoimenskosti,
tj. istovetnostni lastnosti besede. Ker se (pomensko-pragmatičnega)
bistva lastnoimenskosti v svojem prispevku sploh nisem dotikal, temveč
sem obravnaval samo načine njenega izražanja (signaliziranja) v pisnem
in govornem prenosniku (v govornem pomaga samo sklepanje iz
sobesedila, redko premik naglasnega mesta, npr. /logár – lógar/), tu
ne vidim spora oziroma se mi zdi, da gre bolj za naskok na odprta
vrata. Podoben vtis imam pri zatrjevanju, da še strožja pravila za
odmik od (izvirne, uradno veljavne ipd.) oblike lastnega imena
»veljajo v znanosti in sploh v strokovnih jezikih, v vsakdanjem jeziku
pa je raba lastnega imena veliko bolj sproščena«; to pač ni daleč od
moje prve izjave (Slovlit 30. 7. --
http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2014/004887.html-- in Delo 1.
8), da bi bil zapis z arabskega božjega imena z geminato »pogojno
sprejemljiv kot citat v kaki filološki razpravi, ne pa v besedilu,
namenjenem splošni rabi«.

4. Tudi jaz mislim, da pri prečrkovanju iz arabske pisave potrebujemo
čim preprostejša pravila in čim manj izjem ter se popolnoma se
strinjam s stališčem Simona Kreka (Slovlit 13. 8.), da »tudi
prevajalca ne moreta pričakovati, da se bodo na podlagi njunega mnenja
spreminjala prečrkovalna pravila v pravopisu«. Sicer pa je v Krekovem
diskusijskem prispevku o »napačno dojeti/h/ koncepti/h/ Avtorja,
Založnika, Lektorja in Pravopisa« močno poudarjena avtorjeva
avtonomija, medtem ko je naslovniški konec sporazumevalne verige
(splošna slovenska bralska javnost) skoraj popolnoma prezrt.  V
obravnavanem primeru sta Avtor in Založnik svojo pravico pravico imela
in jo uveljavila, saj je knjiga, kakršna pač je, vendarle izšla. Kaj
pa pravica Naslovnika, da post festum pove svoje mnenje o knjigi
oziroma o Avtorjevih in Založnikovih odločitvah? Saj je celo o
odločbah Ustavnega sodišča dopustno razpravljati. Mislim, da je prišlo
do kratkega stika, ker je Avtor (prevajalski par) zmotno presodil
govorni položaj, zlasti zavest (izkušnje in »duhovno stanje«)
Naslovnika kot končnega člena zapletene sporazumevalne verige (prim.
Toporišič, SS 2000, str. 696).

Kakor kaže odziv na mojo rabo glagola »našeškati«, se taka zmota lahko
pripeti celo najboljšim. Če ne gre za sprenevedanje nekaterih, sem
najbrž precenil njihovo pripravljenost (zmožnost?) za dojemanje in
sprejemanje šaljivo zasukanih stilemov, saj mi zaradi tiste besede
očitajo malone sovražni govor in nagnjenje k telesnemu nasilju (v SP
je »našeškati« ovrednoteno kot omiljevalno, v moji izjavi pa
pospremljeno z izrazom »po domače« - glede na okoliščine bi bilo lahko
tudi »po počitniško«). Mimozastim dušam, ki se nad šeškanjem najbolj
pohujšujejo, priporočam v branje članek o slovenskem prevodu serije o
kapitanu Gatniku (»Česa ne razumejo Američani, kar mi obožujemo« -
Delo 20. 8. 2014, str. 17). Manj občutljivim bo zadoščala seznanitev z
reklamo, v kateri neka trgovina »brutalno« znižuje cene.

Če se polemika ne bo nadaljevala, lahko za njen srečni izid (poleg
pridobljenih strokovnih spoznanj) štejemo obogatitev slovenskega
besedišča z dvema novima besedama: šeškač in alahovec.

Janez Dular

["Nisem molil k preroku, ker še k Gospodu sem komaj imel priliko.
Turki so mislili, da sem vnet alahovec." Ivan Vuk, Za križ in svobodo
zlato! Balkanska povest. Slovenski gospodar: List ljudstvu v pouk in
zabavo 8. 3. 1906. 1.

"Gúgljaš = šeškáč, prežalec. Rihenberk." Fran Erjavec. Iz pótne torbe.
Letopis Matice slovenske za leto 1882 in 1883. Ljubljana: SM, 1883.
203. -- op. mh]