[SlovLit] Morfologi -- Primož Simoniti, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU

[Miran gmail]

Od: Tomaž Erjavec <tomaz.erjavec na ijs.si>
Datum: 03. december 2013 20:41
Zadeva: NetWords za SlovLit

Živijo Miran, mreža za morfologijo NetWords,
http://www.networds-esf.eu/ objavlja:
- Call for short visit proposals
- 2nd NetWordS Summer School on "Words: structure, meaning,
acquisition, processing"
Trondheim, 4.-9. 8. 2014 (NetWords delno krije stoške udeležencev)
Mogoče bi to zanimalo koga na SlovLitu. [...]

Lp, Tomaž

===

Re: Trubarjevi nagrajenci
(http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2013/004648.html)

Primož Simoniti se je po študiju na ljubljanski Filozofski fakulteti
- oddelek za klasično filologijo, izpopolnjeval v tujini, nato pa
nekaj let delal kot profesor latinščine na gimnaziji v Novem mestu, in
nadaljeval službeno pot  na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani,
kjer je bil leta 1987 izvoljen  za rednega profesorja ter po
upokojitvi imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani
(2002).

Trubarjevo nagrado podeljuje Narodna in univerzitetna knjižnica
posameznikom ali pravnim osebam za pomembne prispevke k ohranjanju
nacionalne pisne kulturne dediščine. Akademik profesor Simoniti ni bi
zaposlen  v ustanovah, katerih dolžnost je hraniti pisno kulturno
dediščino, a jih je pogosto obiskoval, proučeval stare tekste,
zaprašene knjige v jezikih, ki so novim generacijam žal postali vse
bolj tuji, nerazumljivi. Tako si lahko dovolimo prispodobo, da mu
pripišemo tisto dejanje v življenju knjig, ki je morda najpomembnejše.
Stare knjižne lepotice so spale, hranile svoje skrivnosti in
potrpežljivo čakale, da jih obudi k življenju nekdo, ki bo znal
razbrati besede, razumeti njihov pomen in so zaradi njegovega dela
ponovno zaživele. Zasluga Primoža Simonitija je, da je ob pripravi
bibliografije filozofskih rokopisov 16.-18. stoletja v slovenskih
knjižnicah (1971) in še posebej pionirske bibliografije >>slovenskih
latinistov<< (Sloveniae scriptores Latini recentioris aetatis, Zagreb,
1972) iztrgal iz pozabe večje število tekstov in seznanil širšo
znanstveno javnost  z novolatinsko literaturo na Slovenskem. Samo v
NUKu je ob pregledovanju knjig odkril več kot štirideset do tedaj
neznanih inkunabul, nekaj pa tudi v drugih bibliotekah.  V znanstvenem
svetu je zlasti odmevala kritična izdaja obširnega, samo v NUK
ohranjenega rokopisa s polemiko Luthrovega nekdanjega učitelja
Bartolomeja Arnoldija iz Usingena proti Melanchthonovi Apologiji
Augsburške veroizpovedi iz leta 1532 (Responsio contra Apologiam
Melanchthonis).

Prelil je v slovenščino klasična antična dela,  na primer iz grščine
Heliodorja (Etiopske zgodbe) in iz latinščine Petronija (Satirikon),
Apuleja (Metamorfoze). Prevodi srednjeveških in novoveških tekstov,
naj naštejem le nekatere avtorje - Avguštin (Proti akademikom),
Spinoza (Etika), Descartes(Meditacije), Erazem Rotterdamski (O
svobodni volji), Carmina Burana, Santonino,  Gallusova besedila,
Srednjeveški cvetnik (Florarium mediaevale), imajo že sami literarno
vrednost.

Vse to pa je predstavlja podstat za temeljno razumevanje miselnega
sveta zgodnjega novega veka, ki ga je zaokrožil v monografiji
Humanizem na Slovenskem.

Trubarjeva nagrada, čeprav podeljena malo z zamudo, je le eno od
priznanj, ki jih je doslej prejel akademik Simoniti, a vendar naj se
mu tako oddolžimo, ker je za bodoče rodove obudil iz stoletnega
dremeža speče knjižne lepotice v naši osrednji knjižnici ter v
številnih manjših bibliotekah v Sloveniji ter jih povezal v skupno
srednjeevropsko zakladnico pisne kulturne dediščine.

---

Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU je
najpomembnejša nacionalna raziskovalna institucija, ki se sistematično
ukvarja z raziskovanjem literature. Ne le na področju književne
teorije, kjer so rezultati vidni v številnih objavah znanstvenih
monografij in tematskih zbornikov razprav marveč tudi v organizaciji
različnih strokovnih simpozijev in predavanj. Bibliografija izdanih
publikacij in seznam opravljenih projektov, ki sta nastala v času
delovanja inštituta, bi bila vsekakor predolga za predstavitev na tem
mestu. Tu je bila opravljena vrsta temeljnih raziskav na področju
slovenske literature oz. kot je zapisano v predstavitvi: težišče
raziskovalnega dela je na slovenski literaturi in literarni vedi ter z
njima povezani umetnostni, estetski, kulturni in zgodovinski
problematiki;  v drugem so v ospredju teoretična in metodološka
vprašanja, način obstoja literature, njeni funkcijski, sistemski,
recepcijski in aksiološki vidiki in njihova refleksija v različnih
usmeritvah literarne vede.

V zadnjih letih je pri delovanju inštituta v ospredje stopila tudi
konkretna literarnozgodovinska problematika. Vrstijo se
znanstvenokritične edicije starejših slovenskih slovstvenih besedil,
dokumentarnega gradiva in literarnozgodovinskih del v knjižni in
elektronski obliki ter izdaja v zbirki Studia litteraria. Inštitut
publicira tudi temeljno znanstveno zbirko slovenske literature Zbrana
dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jo trenutno ureja dr.
Matija Ogrin. Ravno v tem segmentu literarne zgodovine se delovanje
Inštituta in Narodne in univerzitetne knjižnice komplementarno
prekrivata. Dolgoletno odlično sodelovanje poteka predvsem z Rokopisno
zbirko NUK, ki hrani tako starejše zapise slovenskega slovstva kot
tudi zapuščine in arhive sodobnejših slovenskih literarnih
ustvarjalcev. Tovrstno gradivo predstavlja najrelevantnejši vir za
literarne raziskave in študije, zato je sorodnost ustanov nekako
samoumevna.  V okviru sodelovanja je treba omeniti vsaj naslednje
projekte:

- publikacija knjige Srečko Kosovel: Iz zapuščine (pesmi neobjavljene
v Zbranem delu) - urednik dr. Marjan Dolgan;
- elektronska izdaja zbranega dela Antona Podbevška - urednik dr. Marijan Dović;
- elektronski projekt Neznani rokopisi slovenskega slovstva 17. in 18.
stoletja - evidenca, znanstvene objave in analize - urednik dr. Matija
Ogrin;
- Korespondenca Žige Zoisa - urednik dr. Luka Vidmar

V omenjenih projektih se poleg primarne znanstvene analize ter
teoretičnih in metodoloških raziskav rokopisnega gradiva izkazuje
posebna skrb za pisno kulturno dediščino, tudi v obliki natančnih
evidenc in nahajališč gradiva. Dodatno vrednost znanstvenih
elektronskih izdaj inštituta predstavljajo poleg široke dostopnosti na
spletu in možnosti sprotnega dopolnjevanja še digitalni posnetki
originalnega gradiva, ki jih lahko pogojno imenujemo kar elektronski
faksimili, saj omogočajo kar najbolj natančne primerjave s strokovnimi
prepisi besedil. Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede bo
prav gotovo tudi v bodoče ostala ustanova, ki bo imela eno od
osrednjih vlogo pri raziskovanju in prezentaciji slovenske pisne
dediščine in na ta način bogatila kulturno zavest o naši preteklosti,
sedanjosti in prihodnosti.