[SlovLit] Iz Prage

Ned Jan 6 20:09:14 CET 2013

Od: Andrej Šurla <andrej.surla na gmail.com>
Datum: 06. januar 2013 18:10
Zadeva: Praški dan Borisa Pahorja (13. 12. 2012)
Za: slovlit na ijs.si,

Da je bil minuli december na slovenskem lektoratu  v Pragi še bolj
pester, kot je bil zaradi festivala dokumentarnih filmov že sam po
sebi, je poskrbel obisk izjemnega gosta, ki je trinajstega v Prago med
drugim pritegnil zelo lepo število slovenistov iz cele Češke
republike. Na vabilo veleposlaništva Republike Slovenije je češko
prestolnico obiskal pisatelj Boris Pahor. Obisk je bil sicer kratek,
omejen na vsega en dan, a je bil izjemno intenziven. Široka javnost je
imela eno, slovenisti pa kar dve možnosti prisluhniti temu velikemu
mojstru pisane slovenske besede in humanistu, kakršnih naš čas
nedvomno še kako potrebuje. Že dopoldne je obiskal Filozofsko
fakulteto, kjer je spregovoril študentom z vseh treh čeških
lektoratov. Vesel sem, da je obisk vzbudil tudi zanimanje vodstev
praške Filozofske fakultete in Katedre za južnoslovanske in
balkanistične študije, tako da sta dragega gosta pričakala g. dekan in
naš predstojnik. Njunima pozdravoma in nagovoru ministrice za Slovence
po svetu, ge. Ljudmile Novak, ki je prišla v Prago skupaj s
pisateljem, je sledilo več kot uro dolgo pisateljevo predavanje o
zgodovinskem položaju tržaških in nasploh primorskih Slovencev ter
odzivih na njegovo literaturo po svetu. Govor devetindevetdesetletnega
besednega umetnika je neverjetno sugestiven, miselni tok intenziven in
prepričljiv – ne spominjam se, da bi v publiki slišal kakšno
pokašljevanje, pa tudi učilnice, v kateri se je srečanje zgodilo, ni
predčasno zapustil nihče od okoli petdesetih poslušalcev (kot rečeno,
v glavnem trenutnih študentov slovenščine iz Brna, Pardubic in Prage).
Vem, da so imeli nekateri študentje pripravljena tudi različna
vprašanja, a je zanje ob gostovi intenzivni pripovedi enostavno
zmanjkalo časa.

Takoj po predavanju je imel g. Pahor še  več kot uro dolg intervju za
enega največjih čeških dnevnikov (Lidové noviny), z intervjuji pa je
nadaljeval tudi po kratkem popoldanskem počitku. Zvečer je za veliki
finale sledila še široki javnosti odprta literarno-pogovorna
predstavitev v prostorih Knjigarne Vaclava Havla, ki se sicer posveča
predvsem emigrantskim in politično oporečniškim literarnim pojavom in
umetnikom. Tudi ta dogodek je bil odlično obiskan: udeležili so se ga
nekateri študentje, ki so pisatelja sicer poslušali le nekaj ur prej,
skupina študentov primerjalne književnosti iz Ljubljane, ki je bila
ravno tiste dni v Pragi na strokovni ekskurziji, nekaj tukajšnjih
Slovencev, pa tudi kar precej čeških povabljencev s strani
veleposlaništva in same knjižnice. Kakor je na fakulteti po
vnaprejšnjem dogovoru ves program razen  uvodnih nagovorov potekal v
slovenščini, je bilo zvečer poskrbljeno za simultani prevod, ki ga je
tradicionalno odlično izvedel slovenist s Slovanskega oddelka Češke
akademije znanosti David Blažek. Prispevek našega lektorata pa je bila
drobna improvizirana knjižica s tremi Pahorjevimi literarnimi
fragmenti v prevodu študentov Kateřine Honsove, Eliške Bernardove in
Denisa Ejubovića. Eliška in Denis sta svoja prevoda »Metulja na
obešalniku« in fragmenta iz »Grmade v pristanu« tudi prebrala. Ta
besedila so, če odštejemo novelo »Rože za gobavca«, ki je le nekaj dni
pred Pahorjevim prihodom v prevodu Radka Novaka izšla v tukajšnjem
»Ciril-Metodskem koledarju za leto 2013«, sploh prvi prevodi Pahorjeve
literature v češčino.

Pogovorni del srečanja je vodila profesorica Rojčeva, ki spremlja
pisatelja na njegovih literarnih gostovanjih. Gosta je med drugim
izzvala k zelo doživetemu razmišljanju o tematizaciji telesa v njegovi
literaturi. Tako smo poslušali o zverinskostih, ki jih je na sočloveku
zmožen izvajati drug človek, in dostojanstvu telesa, ki je predpogoj
za ohranjanje dostojanstva človekove osebnosti in celotne družbe.

Srečanje z velikim pisateljem je bilo predvsem srečanje z velikim
humanistom, ki je tako z zapisano kot z neposredno izrečeno izpovedjo
gotovo zaznamoval naše bodoče dojemanje sveta in zgodovine.

Nekaj fotografij z obeh srečanj in kratko poročilo o njiju izpod
prstov kolegice Alenke Jensterle-Doležal najdete na spletni strani
naše katedre (http://kjbs.ff.cuni.cz/?q=node/753), lepo poročilo je
tudi na straneh veleposlaništva
(http://praga.veleposlanistvo.si/index.php?id=1742&tx_ttnews[tt_news]=15066&tx_ttnews[backPid]=1741&cHash=a98828d8f3),
nekaj dodatnih fotografij pa je dostopnih tudi tule:
https://picasaweb.google.com/113258347981137083466/BorisPahorVPragi11122012#.

Lep pozdrav iz Prage,
Andrej Šurla

===

Svetovni dnevi slovenskega dokumentarnega filma v Pragi

V bilanco dela slovenističnih lektoratov v zaključku minulega
koledarskega leta naj bo zapisano tudi dogajanje v Pragi. Tudi tu smo
v zadnjih novembrskih dneh začeli s »Svetovnimi dnevi slovenskega
dokumentarnega filma«, ki pa so se nam zavlekli vse do polovice
decembra, saj so zajeli osem filmov oziroma šest večerov. Da bi
dogodku nadeli nekoliko bolj svečano podobo, mu povečali opaznost in
nanj privabili tudi kakega gledalca, ki ga v prostore Filozofske
fakultete morda ne bi, smo za večji del programa poiskali lokacije
zunaj šole.

Prva dva večera so nam večnamensko dvorano in družabni prostor ob njej
prijazno (ter popolnoma zastonj) odstopili v Domu narodnostnih
manjšin, kjer smo izvedli projekcije filmov o aleksandrinkah, Ivu
Danevu, Juriju Gustinčiču in presihajočem Cerkniškem jezeru. To je
bila sploh prva slovenska prireditev v omenjeni ustanovi, saj Slovenci
na Češkem nismo organizirani v uradno narodnostno skupnost – kot so
poleg Slovakov, Romov, Bolgarov, Nemcev, Poljakov, Rusov, Vietnamcev
in še koga npr. tudi Srbi in Hrvatje.

Za film o Fabianiju in Plečniku sem preko galerije, ki občasno
predstavlja tudi sodobno slovensko arhitekturo, pridobil kinodvorano
češkega Nacionalnega filmskega arhiva, kino Ponrepo. Pokrovitelj tega
večera je bilo slovensko veleposlaništvo, ki se je za kratko uvodno
predavanje o obeh arhitektih dogovorilo s praškim zgodovinarjem
arhitekture g. Zdenkom Lukešem, po filmu pa je poskrbelo tudi za
pogostitev publike s slovenskim vinom ter v avli, kjer se je ta
odvijala, pripravilo razstavo fotografij s Plečnikom navdihnjenega
nakita v Pragi živeče Slovenke Ajde Balderman.

Filmu V letu hip hopa prilegajoče se prizorišče je našla kar njegova
prevajalka. Ogledali smo si ga v študentskem klubu Klubovna,
projekciji pa je sledilo še neposredno srečanje s tovrstno muziko –
odlično sprejet koncert vrhunskega slovenskega raperja N'toka.
Slednjega ne bi bilo brez pomoči našega veleposlaništva, ki je
glasbeniku povrnilo potne stroške in stroške prenočišča v
univerzitetnem hotelu. Najem dvorane in tehnično podporo so  finančno
pokrili prostovoljni prispevki obiskovalcev, za glasbenikov skromni
honorar pa je poskrbela dobra (no, kakor kdaj ) duša.
Po gostovanjih zunaj univerze smo zadnja dva večera, ob filmu o Jožetu
Toporišiču in portretu Ivane Kobilca, vendarle preživeli doma, v
učilnicah Filozofske fakultete.

V spored praške izvedbe letošnjih »Svetovnih dni« tako izmed ponujenih
filmov nismo uvrstili le (sicer lepega) dokumenta o igralki in pesnici
Mili Kačič. Da smo lahko predstavili vseh ostalih osem filmov, gre
zasluga srečni okoliščini, da smo si lahko pripravo/prevajanje
podnapisov kolegialno razdelili z lektoratom v Brnu. Oba lektorata sta
prispevala po tri prevode, dva filma (Aleksandrinke in Presihajoče
jezero) pa sta bila po konzultaciji s študenti prikazana s slovaškimi
podnapisi, ki so jih pripravili na bratislavskem lektoratu.
In rezultat?

Po obilici dela, ki smo ga imeli s tem projektom vsi sodelujoči, in po
morda malo prevelikih pričakovanjih, so bili občutki (vsaj moji) po
prvem večeru, katerega središče je bil film Aleksandrinke, precej
mešani. Ker je šlo za otvoritveni večer festivala in za film, za
katerega sem pričakoval, da bo zaradi osvojenih nagrad in navdušenih
odmevov v slovenskih medijih v Dom narodnostnih manjšin privabil
predvsem precej tukajšnjih Slovencev (pa jih skorajda ni), sem
pričakoval več kot 25 gledalcev. No, število se je kasneje, ko sem
film na željo študentov, ki se projekcije niso mogli udeležiti,
pokazal v okviru enega šolskega predmeta, vendarle povzpelo nad 30.

Če je bilo zgoraj omenjeno število prvi dan povod za rahlo
razočaranje, nas je njegova ponovitev naslednji večer zadovoljila –
zlasti zato, ker je šlo za petek, ki je zaradi študentov, ki ne
domujejo v Pragi in se med vikendi vračajo v rodne kraje, precej
tvegan dan za pripravo izvenšolskih akcij.
Čisto drugačni, res zadovoljni, pa so bili občutki po tretjem
festivalskem večeru. Deloma zaradi statusa samega kinematografa, ki
nas je gostil, deloma zaradi pokroviteljstva in vabil slovenskega
veleposlaništva, največ pa gotovo zaradi ugleda, ki ga v češki
prestolnici uživa Jože Plečnik, čigar leto smo obhajali lani, je film
o velikih slovenskih arhitektih dvorano kina Ponrepo zelo lepo
napolnil. Številu 100, ki mi ga je po projekciji navdušeno omenil
programski vodja kina, sicer ne verjamem povsem, vsaj osemdeset nas je
pa najbrž res bilo. Tudi po odzivih gledalcev lahko zaključim, da je
bila projekcija filma o Plečnku in Fabianiju eden dveh vrhuncev
praških »Svetovnih dni«.

Drugi vrhunec je sledil tri dni pozneje, na dan sv. Miklavža, s filmom
o hip hopu in N'tokovim koncertom, ki sta v klub Klubovna privabila
(po poznejšem štetju za projekcijo filma postavljenih in domala do
zadnjega zasedenih sedežev) 45 gledalcev. Odločitev, da letos za
spremljajoči program »Svetovnih dni« povabimo odličnega mladega
alternativnega glasbenika, je bila seveda nekoliko tvegana, a mislim,
da bo dolgoročni učinek srečanja z njim vsaj enak, kot bi ga povzročil
kak obisk iz visokih umetniških ali univerzitetnih krogov.

S predstavnikoma slednjih smo se na filmu srečali v zaključku
festivala. Dokumentarec o življenjski in znanstveni poti akademika
Jožeta Toporišiča si je prišlo v lektorski kabinet ogledat 20 duš (v
glavnem trenutno aktivnih študentov), sklepnega večera (s filmom o
slikarki Kobilci) v največji katedrini učilnici pa se je udeležilo
nekaj nad 30 obiskovalcev (med katerimi je bilo kar precej takih, ki s
fakulteto nimajo nobene povezave).
Najkompleksnejši »Svetovni dnevi« doslej so tako v Pragi končani.
Upam, da bodo v spominu obiskovalcev ostali zapisani kot uspešni. Glas
o festivalu sicer na oglaševalske strani s kulturnimi in zabavnimi
prireditvami preplavljenih medijev ni segel (čeprav so bile obveščene
kulturne redakcije vseh najpomembnejših časopisov in radijskih ter
televizijskih postaj), je pa nekaj izjav po projekciji filma o
Plečniku in Fabianiju za svoj dopoldanski program  posnel novinar
nacionalnega radia, ki se je udeležil prireditve. Omenil bi še objavo
na strani »Češko-slovaške filmske podatkovne baze« (Česko-Slovenská
filmová databáze), ki je oblikovana na osnovi našega obvestila in kjer
je mogoče filme tudi oceniti ter komentirati. V boju za nove študente
bo morda (upam!) kaj koristi tudi od objav na fakultetnih spletnih
straneh, vabil, ki so se širila po spletnih družabnih omrežjih, in
nenazadnje od plakatov po šolskih oglasnih deskah (za barvno
fotokopiranje več kot ducata večjih plakatov se zahvaljujem
veleposlaništvu), ki so skoraj cel mesec opazno opozarjali na našo
prisotnost na fakulteti. Katerega izmed filmov bomo v prihodnjih
mesecih morda kje predvajali še enkrat (in takrat k ogledu mogoče
pritegnili tudi še kakega študenta in kolega z naše lastne
južnoslovansko-balkanistične katedre, ki se ga festivalsko dogajanje
ni dotaknilo).

Na samem koncu seveda hvaležno dodajam imena naših
študentov-prevajalcev, brez katerih se predvajani filmi češkemu
gledalcu ne bi mogli tako približati. Film »Fabiani : Plečnik« sta
prevedli Alžbĕta Brabcová in Eliška Bernardová (slednja je bila tudi
dežurni gasilec za reševanje najrazličnejših tekočih jezikovnih
zadreg), »Spomine med koši« je v češčino prelil Denis Ejubović, »V
letu hip hopa« pa Magdalena Slezáková. Za pomoč pri jezikovnih
korekturah velja zahvala kolegici s katedre Heleni Stranjik in
nekdanjemu študentu slovenščine, raznovrstnemu kulturnemu delavcu
Radku Novaku.

Nekaj fotografij (raznih fotografov) s projekcij si je mogoče ogledati
na povezavi https://picasaweb.google.com/113258347981137083466/SvetovniDneviSlovenskegaDokumentarnegaFilmaPragaRazlicneLokacijeNovemberDecember2012#,
o festivalu pa naklonjeno poroča tudi spletna stran praškega
slovenskega veleposlaništva
(http://praga.veleposlanistvo.si/index.php?id=1742&tx_ttnews[tt_news]=15083&tx_ttnews[backPid]=41&cHash=c8316900b6).

Lep novoletni pozdrav iz Prage,
Andrej Šurla