[SlovLit] Nasilje v literaturi -- Re: Zbrana dela (Kosovel, Smole, Truhlar, Primož Kozak) in Sudia litteraria

[Miran gmail]

Od: monika pemic <monikapemic na yahoo.de>
Datum: 23. januar 2012 12:29
Zadeva: Konferenca o nasilju v literaturi

V Hamburgu bo septembra potekala konferenca o nasilju v
slovanskih literaturah. Konferenčna jezika sta nemščina in
angleščina, razpis pa je samo v nemščini [na voljo pri Moniki
-- mh]. Vabljenih je čim več slovenskih kolegov in kolegic!
Lep pozdrav iz Hamburga, Monika

===

Od: Igor Kramberger <k na aufbix.org>
Datum: 25. januar 2012 10:55
Zadeva: Re: predstavitev 5 knjig

Miran, dober vecer,

danes si pa zamudil strokovni in druzabni dogodek. Zbirnik novic za
dopisovalni seznam [digest] SlovLit let. 443, st. 5 je 21. januarja
vseboval tudi vabilo Zalozbe ZRC na predstavitev novih knjig. Tiskovno
konferenco je pripravil Institut za slovensko literaturo in literarne
vede ZRC SAZU. Zgodila se je v torek, 25. februarja. Povezoval jo je
Marko Juvan. Ob pol enajsti sem sedel se sam pred Malo dvorano SAZU.
Tocno ob 11. uri pa se je hipoma zgrnilo nevejetno veliko stevilo
starejsih in mlajsih oseb, tako da so morali nekateri na koncu celo
stati. Srecati je bilo mogoce osebe, ki jih nisem videl ze leta.

Zacelo se je z monografijama k dvema dokoncanima zbranima deloma: o
Srecku Kosovelu in Dominiku Smoletu. Matija Ogrin, tretji glavni
urednik zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, je v
uvodu poudaril, da gre za knjige, ki so zacele nastajati, ko je bil
glavni urednik se akademik France Bernik, zato je bil kratek -- in je
besedo prepustil avtorjema oziroma urednikoma.

Janez Vrecko je v svoji monografiji predstavil Kosovelovo pot v
konstruktivizem. S svojimi ugotovitvami je lahko podprl, kar je s
svojimi uredniskimi dejanji zacrtal Anton Ocvirk. Izjemna seznanjenost
z dogajanji po Evropi je Kosovelu omogocila, da je spoznaval in ze
skoraj hkrati zavracal razne takratne literarne smeri (dadaizem,
ekspresionizem, tudi nadrealizem). Usmeril se je k poeziji, ki ji
tehnika in znanost nista bili vec tuji. Iskanje novega poetskega
nacela je bilo stopanje cez most nihilizma, zapuscanje oblik
pesnjenja, ki so se zdele neprimerne za novo dobo. Verjetno je
spodbudil A. Cernigoja, da se je iz Münchna odpravil na sedez
Bauhausa. Njegova generacija ga je imela za vodilno in najmocnejso
osebo. Cernigoj je to potrdil posmrtno, ko je na razstavi v Trstu
obesil njegov portret.

Goran Schmidt je predstavil ne le Dominika Smoleta kot dramatika,
temvec tudi njegovo gledalisko dejavnost: njegov pomen za vzpon
Mladinskega gledalisca, ki je zacelo uprizarjati predstave za odrasle
in si drznilo na nove nacine uprizarjati znana dela, si tudi drznilo
obravnavati v novi perspektivi obcutljive domace teme. Slednjic je
moral predstaviti druzbeno vzdusje v casu Smoletovega zivljenja (pri
tem si je lahko pomagal z doslej neznanimi dokumenti iz arhiva
centralnega komitja zveze komunistov Slovenije), da bi lahko pojasnil
pomen eticnih tem za njegovo dramatiko. V taksni konstelaciji je
interpretirana tudi Antigona, ki je nedvomno dramski in estetski
vrhunec v Smoletovem opusu.

Goran Schmidt je tako zaokrozil svojo izdajo Smoletovega opusa. Janez
Vrecko je s svojo biografijo priskrbel zaokrozitev izdaje, ki jo je
desetletja pripravljal Anton Ocvirk, -- in je pri tem lahko vzpostavil
tudi ustrezno vrednotenje Ocvirkove urednisko izpeljane interpretacije
Kosovela, hkrati pa v svojo knjigo vkljucil novo gradivo, ki ga
urednik se ni mogel navajati v svojih Opombah.

Sledili sta predstavitvi dveh urednisko pripravljenih knjig. France
Pibernik je povzel zivljenjsko pot pesnika in teologa Vladimirja
Truhlarja. Ceske so bile korenine osebe, rojene na Slovenskem (ocetova
prva sluzba je bila v Divaci), a je vecji del zivljenja prezivela po
Evropi, zlasti pa v Rimu, kjer bil Truhlar profesor na Gregoriani. V
1. knjigi zbranega dela so objavljene pesniske zbirke. Urednik ni
povedal, ali bo izdaja omejena zgolj na njegovo poezijo ali pa urednik
razmislja tudi o objavi (vecinoma tujejezicnih) teoloskih studij.
Vsekakor gre za ustvarjalca, pri katerem bo na trenutke tezko
razmejiti znanstveno / teolosko pisanje od pesniskega. Poudaril pa je
urednik, da se Truhlar ni mogel vrniti v domace kraje zaradi takratnih
tukajsnjih politicnih razmer -- vendar je njegova antologijska zbirka
izsla pri celjski Mohorjevi druzbi. S to omembo politicnih razmer v
sestdesetih in sedemdesetih letih se je njegova razlaga z nasprotne
perspektive dopolnjevala s tistim, kar je povedal Goran Schmidt o
Smoletu, in s tistim, kar je kot zadnji v tem sklopu tiskovne
konference povedal Dusan Voglar, ki je pripravil 2. knjigo zbranega
dela Primoza Kozaka.

Z urednisko pripravo besedila drame Dialogi, ki je objavljena v tej
knjigi, je urednik lahko pokazal, kako je Kozak dozivljal takratno
druzbo -- in se odzival na pritiske oziroma lastna spoznanja o
druzbenem stanju. Upostevane so razlicne verzije besedila. Urednikova
interpretacija likov v drami se je koncala s trditvijo, da se dramatik
ni identificiral z nobenim od njih. Tako se je lahko navezal na svoja
uvodna navedka iz Kozakovih razmisljanj, kaj mu pomeni raziskovanje
eticnih razseznosti v cloveskih dejanjih in kako jim daje prednost pri
njihovi dramski obdelavi. Kar je urednik omenil o gradivu, ki ga je
vkljucil v Opombe, je billo mogoce razumeti, da je v njihi ohranil
tisto temeljitost in privlacnost, ki jo poznamo iz njegovih Opomb k
nekaj knjigam v Cankarjevem zbranem delu. Kozakova vdova mu je
omgoocila uporabo dramatikovih belezk, tako da tudi to knjigo odlikuje
objava doslej neznanega gradiva.

Predstavitev sitirh knjig, povezanih z zbirko Zbrana dela slovenskih
pesnikov in pisateljev, je dopolnila predstavitev sestnajste knjige v
zbirki Studia litteraria, v kateri je Andreja Peric Jezernik opisala
mini-malizem, estetsko / poetsko smer v slovenski literaturi od 90-ih
let naprej. Gre za zgledno izvedeno literarnovedno razpravo: med
poslusanjem pojasnil o razmerju med slogom in duhovnozgodovinskim
kontekstom, med historicnim in tipoloskim pojmovanjem kategorij, med
ameriskim "zgledom", upostevanim kot mera, in vkljucenimi slovenskimi
avtorji me je prevzel obcutek, kakor da se mi v spominu s pospeseno
hitrostjo vrtijo predavanja Janka Kosa, poslusana pred desetletji.

V zadnjem delu tiskovne konference je predstavitve dopolnil s tremi
komentarji akademik France Bernik. Pomembna sta bila dva: s trenutno
zastavitvijo zbirke se znova odpira vprasanje, kdo je slovenski
pisatelj, zlasti pa, kako pomembna je pri tej presoji pisateljeva raba
jezikov, se posebej materinega. Na tej podlagi je mogoce sprejemati
odlocitve, ali je nekdo povsem ali primarno slovenski pisatelj
(pisateljica) ali ne -- morda tudi taksen, da je to samo deloma, v
delu svojega opusa. Vsekakor gre za zelo obcutljivo presojanje.

To razmisljanje je dopolnil z opozorilom, da je treba v zbirki
objaviti dela predstavnikov vseh literarnih smeri. Z izbranima
primeroma pa je hkrati opozoril se na regionalno razseznost izbora.
Poudaril je namrec, da sta verjetno za vkljucitev v zbirko manj
primerna mnogopisca France Bevk n Misko Kranjec, a vsekakor bi morala
biti vkljucena kot predstavnika socialnega realizma vsaj Ciril Kosmac
in Ivan Potrc. Kar je dopolnil z opozorilom, da je 1. knjiga Potrca
pripravljena ze dlje casa. Pozval je sedanjega glavnga urednika, da
naj torej tudi v tem primeru uposteva ze opravljeno delo -- sadove
truda, ki so zaceli nastajati, ko je bil se sam glavni urednik.

Tvoja zgodba z izdajo Gradnika in dolgim premorom med 2. in 3. knjigo
je lahko v nekaterih ozirih tehtno opozorilo. Prav tako tvoje
izkusnje, kaj naj vsebujejo Opombe kot mesto, kjer se lako urednik
izkaze, kakor se bralec poduci in potesi svojo radovednost ali
podkrepi (pristrize) svoje interpretativne asociacije.

Vprasanje Draga Bajta Janezu Vrecku je kot pika na i na tej tiskovni
konferenci vsebovalo kriticno in odlocilno poanto: je ponujena
interpretacija Kosovela ustrezno uravnotezena -- predvsem pa: v skladu
z veljavno, zlasti solsko razlago Kosovela? Ali pa se od nje zelo
odmika: in se bo treba potruditi, da bo postala tudi sestavina
solskega poucevanja, kjer bo dosedanjega barzunastega impresionista
nadomestil konstruktivist?

Ze Inkretova izdaja Kocbeka je odlocno segla v desetletja od 50-ih let
naprej. Z izdajama del Dominika Smoleta in Primoza Kozaka dobivamo v
zbranih delih in njihovih Opombah dragoceno gradivo o sredini 20.
stoletja. Kakor so bile doslej Opombe predvsem navdih za novo
razumevanje casa pred I. svetovno vojno, postajajo vedno bolj
zakladnica in potencial za navdih pri razumevanju 20. stoletja.

Pri tem merim na tisto razseznost razumevanja, ki jo je opisal Janez
Vrecko na zacetku svoje predstavitve. Hkrati je treba brati leposlovna
dela, estetske / filozofske / kulturne / politicne refleksije in vse
dosegljive dokumente, torej vse, kar je pesnik / pisatelj ustvaril, in
vse, kar se je ohranilo o njem in njegovi dobi. Sele taksno
prepletanje in kontrastiranje treh vrst besedil nas privede do
temeljnih in osupljivih spoznanj, nas predrami iz dremeza
sprijaznjenosti ali pripravi, da skusamo prekiniti stresnost obvez v
vsakdanjiku.

Toliko!
Lep pozdrav, Igor