[SlovLit] Omejevanje spleta

Sre Jan 18 19:07:33 CET 2012

Od: Ales Vaupotic <ales na vaupotic.com>
Datum: 18. januar 2012 13:46
Zadeva: Re: [SlovLit] Omejevanje spleta
Za: Miran gmail <miranhladnik1 na gmail.com>

Spoštovani prof. Hladnik in kolegi!

Informacije, ki jih prenašajo in sintetizirajo sodobne informacijske
tehnologije, dobivajo nov semiotični status. Po mojem prepričanju je
ključni vidik problema, kako ovrednotiti osebni prispevek, ki nadgradi
rekombinacijske postopke samih algoritmov. Npr., ker je danes lažje
zbrati vse omembe določenega pojma v digitalizirani monografiji ali v
korpusu, je dejanski avtorski prispevek primerno manjši. Oziroma,
intelektualno delo se premesti z ravni zbiranja gradiv na raven
njihove obdelave. Protest, ki ga podpirajo Wikipedija, Google ter The
Association for Computers and the Humanities, če omenim nekaj
predstavnikov različnih področij spletnega objavljanja, je pomemben,
ker vztraja na pravni določitvi avtorskega prispevka v kompleksni
arhivski zgradbi novomedijskega komunikacijskega objekta. V arhivski
entiteti je avtorstvo praviloma problem, to pa ne sme voditi v smer
zapiranja celotnih arhivov. Novi informacijski mediji so „arhiv na
steroidih“.

Vendar pa se ne strinjam z nekritičnim zavzemanjem za odprt dostop.
Intelektualno delo je treba ovrednotiti in plačati.

Ne strinjam se s kolegom Hladnikom niti glede vprašanja plačljivosti
spletne verzije časopisa Delo – vsaj ne v celoti –, še manj pa v zvezi
z objavo osebnih podatkov na spletu brez vedenja in pristanka osebe,
ki se je podatek tiče.

Glede Dela predlagam v branje intervju o tej temi v Delu:
http://delo.si/novice/slovenija/na-spletu-je-potrebno-zaracunavati-prave-vsebine.html
. Npr., Tomaš Bella pravi: „Ponujamo le sredstvo [torej računalniški
sistem plačevanja vsebin], s katerim lahko založniki ugotovijo, koliko
so vredne njihove vsebine in kakšne so v resnici nakupovalne navade
njihovih bralcev.“ To je seveda ključna empirično pridobljena
informacija, ki šele omogoča razpravo o ovrednotenju vsebin, npr. na
spletu.

Opis projekta SEPIA kot ekonomskega modela Stanfordske enciklopedije
filozofije govori o bolj spekulativnem pristopu k ovrednotenju
informacije. http://www.libraries.iub.edu/index.php?pageId=4189 in
http://plato.stanford.edu/support/Allen-Jagodzinski.pdf . V zgoščeni
obliki – omenjeni povezavi povesta, da naj bi slovenske knjižnice, ki
so del akademskih institucij, plačale enkratni znesek 630 dolarjev na
račun SEPIA. Glavna pridobitev za omenjene knjižnice je seveda trajni
obstoj Stanfordske enciklopedije filozofije (ter nekaj simboličnih
omemb institucije in „spominkov“).

Glede objave osebnih podatkov, ki jo je informacijska pooblaščenka
prepovedala, menim, da gre za nekaj drugega. Naša imena, rojstni
podatki itn. niso naši avtorski prispevki – kot je npr. tajni glas
poslanca, ko voli v parlamentu za spremembo prihodnosti –, sploh niso
nastali kot naše izjave. Gre za izjavo, ki jo je „izrekla“ zbirka
podatkov o državljanih sama, problem pa je, da namen te izjave ni
jasen oz. kontroliran – npr. pojavlja se vprašanje, kakšen učinek naj
bi imelo dejstvo, da lahko kadar koli preverimo, ali je naš sosed
bogat ali reven. Problem je seveda teoretičen, namreč da neosebna
instanca ne more izjavljati, npr. zbirke podatkov, stroji za poezijo
(http://jacketmagazine.com/17/enz-robot.html ).

V tem kontekstu pa bi se dotaknil še ene teme, poštnega seznama
SlovLit (mailing list; http://islovar.org/izpisclanka.asp?id=4891 ).
Stoodstotno podpiram SlovLit v obliki, kot obstaja. Razlog za mojo
odločitev je empiričen. Ko analiziram lastno rabo elektronske pošte,
vidim, da zmorem pregledati naslednje: redno osebno pošto, nekaj
sporadičnih strojno ustvarjenih pisem, SlovLit in Humanist Discussion
Group. SlovLit seveda ni forum (spletni forum), saj ta izraz
predpostavlja prostor, torej nekaj podobnega pojmu ἀγορά (trg, fizično
srečanje ljudi) in latinskemu forum. Priznati moramo, da je bistveni
element SlovLita prihajanje elektronske pošte na naše ekrane in –
razen za urednika – pasivno spremljanje novic. Ne odpremo posebne
spletne strani, da bi izvedeli novice. Dokaz za vrednost novic na
SlovLit je dejstvo, da številni slovenski humanisti in literarni
znanstveniki v resnici dopustijo vdor v zasebnost elektronskega
predala. Element zanimivosti pretehta problem smetja (spam). Izvir
tega elementa zanimivosti seveda ni informacija sama, ampak pravilna
količina informacije in pravilen ritem prihajanja elektronske pošte.
Problem razprave o morebitni alternativi SlovLitu je potemtakem vdor v
krhko ravnovesje razdelitve časa slovenski literarnih znanstvenikov.
Tudi vzporedni forum – ob ohranitvi SlovLita brez sprememb – bi kaj
lahko podrl krhko ravnovesje med zanimivim avtorskim prispevkom – ki
je seveda Hladnikova intelektualna lastnina – in kaosom spletne
komunikacije, tj. arhivom vseh literarnovednih novic.

Kaj storiti? Če potrebuje SlovLit popravke, bi bilo to mogoče narediti
na spletni strani, ki arhivira diskusijo
(http://mailman.ijs.si/mailman/listinfo/slovlit ), kot DODATEK
obstoječemu arhivu. Nevsiljiva predstavitev dodatka – npr. tematskih
niti – skupnosti SlovLit bi potekala prek povezave z zelo kratkim
opisom v samih elektronskih sporočilih. Lahko v vseh. Lahko nekaj časa
– mesec ali dva na vrhu strani, nato pa na dnu.

Lep pozdrav
Aleš Vaupotič

---

Od: Tivadar, Hotimir <Hotimir.Tivadar na ff.uni-lj.si>
Datum: 18. januar 2012 14:01
Zadeva: RE: [SlovLit] Omejevanje spleta
Za: SLOVLIT <slovlit na ijs.si>

Se pridružujem protestu in Miranovem zapisu.
Lep pozdrav, Hotimir

---

Od: Urška <urska.perenic na gmail.com>
Datum: 18. januar 2012 13:32
Zadeva: Re: [SlovLit] Omejevanje spleta

Primerjava med internetom kot "prostor[om] svobodne izmenjave in
proste dostopnosti informacij" ter prostorskim portalom se mi ne zdi
upravičena in močno pritrjujem informacijski pooblaščenki, saj podatki
o lastnikih nepremičnin po mojem globokem prepričanju res služijo
predvsem in samo "firbcanju". Je internet res samo oz. pretežno prostor
"svobodne izmenjave"?  Če bi le bilo res. Prav tako ne vidim tu
kakšnega hudega posega avtoritarne države in "protestiram" proti
takšni nezaskrbljeni navdušenosti nad digitalnimi tehnologijami.

---

Seveda gre pri naštetih primerih omejevanja informacij za različne
reči, ki pa jim je eksistenco omogočilo skupno izhodiščno stališče, da
imata finančna kompenzacija avtorju in založbi za intelektualno delo
in posameznikova pravica do zasebnosti prednost pred javnim interesom
oz. človekovo pravico do informiranosti (znanja, izobrazbe,
kvalitetnega življenja). Skupnosti zelo različno vlečejo mejo med enim
in drugim: ponekod je treba plačati vse po vrsti in še tisto, česar
sploh ne dobijo, drugod imajo državljani zastonj zobne plombe, spet
drugje zastonj internet, najbolj zavzetim je nacionalni cilj kar s
temeljnim osebnim dohodkom poskrbeti za blagostanje. Tudi znotraj
posamezne skupnosti se meje zelo hitro premikajo. V času mojega prvega
bivanja v ZDA je bilo eno najbolj nespodobnih, naravnost tabuiziranih
vprašanj, koliko kdo zasluži; deset let pozneje je tamkajšnji
univerzitetni časopis objavil seznam plač vseh zaposlenih do centa
natančno in vsem se je nenadoma zdelo to normalno in prav.

Če skupnost hoče informiranega državljana, ki se bo v dilemah odločal
odgovorno, bo poskrbela tudi za njegovo optimalno izobrazbo
(informiranost, razgledanost), tako kot je v skrbi za njegovo delovno
storilnost poskrbela, da ima zdrave zobe in ne prevelike doze
sladkorja in holesterola v krvi. Google je primer uspešno delujočega
poslovnega modela, ki sleherniku omogoča neomejeno in zastonj
komuniciranje, Wikipedija pa dokaz, kako se lahko produkcija zastonj
dostopnih informacij dogaja tudi zunaj komercialne sfere; oba veliko
prispevata k človekovi samostojnosti, kreativnosti, samozavesti.
Namesto da bi stari mediji tem svežim in obetavnim zgledom sledili,
jih  anahronistično skušajo prisiliti v delovanje v okviru preživetega
copyrighta. Táko ravnanje opogumlja k podobnemu konservativnemu
obnašanju tudi druge: informacijska pooblaščenka ne skrije samo imen
lastnikov nepremičnin, ampak prepove tudi Googlovo digitalizacijo
pogleda mestnih ulic, Geodetski zavod pa državljanu oteži še dostop do
sloja z golimi parcelnimi številkami na Geopediji, seveda v dogovoru z
notarji, ki jim mora državljan potem to storitev plačati, čeprav je
podatkovna zbirka parcel nastala z javnim, to je njegovim denarjem. V
dilemi javno dobro : posameznikov privatni oz. podjetniški interes se
odločam za javno dobro. Verjeti hočem, da je koristi od javne
dostopnosti podatkovnih zbirk več kot škode od njenih morebitnih
zlorab. Naj bo spet za zgled Wikipedija, ki se zlorabam uspešno upira
že polnih enajst let (rojstni dan je imela 15. januarja). Naše
zaupanje v presežek pozitivnega že samo po sebi zmanjšuje možnosti
zlorab. -- miran

---

2012/1/18 Miran gmail <miranhladnik1 na gmail.com>:
> http://en.wikipedia.org/wiki/Wikipedia:SOPA_initiative/Learn_more
> -- Wikipedija v angleščini je danes nedosegljiva, ker wiki skupnost
> tako opozarja na nevarnost protipiratskih zakonov, o katerih prav danes
> glasujejo v ZDA. Če bi bili sprejeti, bodo namreč resno ogrozili svobodo
> izražanja in informiranja na spletu in tudi na Wikipediji.
>
> Značaj interneta kot prostora svobodne izmenjave in proste dostopnosti
> informacij ogrožajo tudi komercialne poteze časopisnih podjetij
> (Delo, Mladina, Glas, Dnevnik ...), ki so se odločila za zaračunavanje svojih
> vsebin na spletu, in nedavni ukaz informacijske pooblaščenke, da se v imenu
> pravnega bavbava z imenom varstvo osebnih podatkov zapre dostop do
> dela podatkov o nepremičninah. Vse to nas oddaljuje od utopičnih ciljev,
> ki jih je civilizaciji odprl internet, in žuga z vrnitvijo v zdavnaj
> presežene čase
> omejevanja informacij in znanja bodisi s strani avtoritarne države bodisi
> pohlepnih trgovcev. Protestiram! -- miran