[SlovLit] Če vam je za srečo mar, vrata nam odprite, cekar napolnite (Branko Žužek, Koleda, Wikivir).

[Miran gmail]

Tole bo videti papagajsko vsem tistim, ki spremljajo refleksije, ki
jih ob solsticiju objavlja Willard McCarty v elektronskem seminarju
Humanist (http://digitalhumanities.org/humanist/). Sicer pa Slovlit je
ena taka podeželska varianta foruma Humanist, ne toliko po članstvu,
ki nam je naraslo na spoštljivih 1400 in več, ali po številu pošiljk,
ki jih je skoraj toliko kot dni v letu, oz. številu sporočil, ki jih
je okrog 800 na leto, ampak po trajanju (Slovlit je zdaj v pubertetnem
trinajstem letu, Humanist pa jih ima še enkrat več) in po manjši
tehtnosti naše tematike in refleksije. Pa vendar tvegajmo: katera
literarnovedna, jezikoslovna, slovenistična, humanistična ali
akademska spoznanja v preteklem letu so se najbolj zataknila v
spominu? Tista, ki se meni zdijo pomembna, vključujem sproti na seznam
gesel, ki jih bo nekoč treba napisati za Wikipedijo, in med
splošnejšimi izstopajo aktivizem, akademska avtonomija, kultura
konflikta, permisivna pedagogika ... Res je, nasejala jih je največ
jesenska okupacija Filozofske fakultete.

Naj na tale prednovoletni dan premislim o aktivizmu. Leta 1994/95 sem
se v ZDA srečal z drugačnim pogledom na humanistično poslanstvo, kot
sem ga bil vajen od doma. Doma smo bili vzgojeni v humboldtovskem
duhu, da je izvir akademskega dela gola znanstvena radovednost,
tešenje radovednosti pa njegov smoter. V pragmatični Ameriki sem se
poučil, da je tak znanstveni larpurlartizem prevelik luksuz in da se
je treba zgledovati pri družboslovju, ki je radovednost vpreglo za
dosego plemenitih socialnih ciljev: za človeško dostojno, pravično in
kvalitetno življenje. Z zgledom: raziskovanje redkega jezika je zares
smiselno le, kadar se hkrati zavzame za kulturno preživetje skupnosti
njegovih govorcev. Nenavadne izkušnje sem popisal v člankih o razlikah
med ameriško in evropsko humanistiko in o njunih metodah
(http://lit.ijs.si/humanist.html in http://lit.ijs.si/empir1.html).
Drugačen pogled je omogočilo prepričanje, da je objektivno znanstveno
spoznanje človeških zadev nemogoče, saj ga vedno znova zmoti
raziskovalčev interes in je zato v končni fazi manipulativno. Od tod
je mogoče razumeti močno ideologiziranost literarnovednih šol
(feministične, črnske, marksistične, dekonstruktivistične, lacanovske,
derridajevske, novohistoricistične ...), ki so si priznale, da je
njihova glavna naloga zunaj njihovega predmeta: v kritiki konkurenčnih
ideologij in v spreminjanju sveta. Na literarnovednem terenu
alternativnih razprav ni bilo težko identificirati: literarna besedila
so uporabile samo za zgled in pisci niso bili v prvi vrsti literarni
zgodovinarji, ampak filozofi, sociologi, psihoanalitiki ...

Spoznavni nihilizem novih pristopov me ni prepričal,
instrumentalizacija znanja za popravljanje sveta pa mi je bila
simpatična korektura tistega samoumevnega domačega humanističnega
stališča, da je naša naloga svet zgolj opisovati, ne pa (le kako bi
lahko od nas pričakovali kaj tako banalnega) ponujati receptov za
njegovo izboljšavo. Naučeni smo bili v navidezno urejenem svetu
odkrivati napake, zagledati probleme tam, kjer jih drugi niso videli,
ne pa sodelovati pri njihovem reševanju, saj naj bi to ne bila naloga
znanosti, ampak drugih družbenih sistemov. S táko avtonomistično držo,
z logiko slonokoščenega stolpa (ki jo danes nekateri razumejo kot
zagotavljanje prostora svobode v totalitarnem sistemu), se je nekako
ujemalo tudi razumevanje umetnosti, ki prav tako ni smela streči
družbenim potrebam; kadar se je vdinjala socialnim ciljem ali se je
prilagajala interesom bralcev, je bila označena za tendenčno in
trivialno.

Desetletja po ameriški izkušnji je ideologizacija glasnejša tudi v
slovenskem akademskem prostoru. V blagi obliki se kaže v aktivističnem
slogu kakšne diplomske naloge (tam je aktivizem deležen pohvale, kakor
je deležna pohvale vsaka študijska zavzetost), >>brutalno<< pa je
nastopila z uzurpacijo prostorov na FF, ki so jih zasedli aktivisti.
Aktivizem je socialni koncept, ki smo ga svojčas poznali v sintagmah,
kot jih je dokumentiral slovar: kulturni, mladinski, partijski,
sindikalni aktivist, med drugo vojno so aktivist rekli političnim
delavcem OF na terenu. Splošni pomen 'kdor aktivno deluje v kakšnem
društvu ali gibanju' velja tudi za današnje aktiviste: feministične,
ekološke, mirovnike, humanitarce, politične alternativce, lokalne
skupnosti, ki nastopajo proti vsemu >>od zunaj<< in >>od zgoraj<< itd. Z
razvojem civilne družbe se ta segment javnega delovanja krepi in
kontaminira tudi znanost in njene inštitucije. Aktivizem iz tradicije
povezujemo z levimi in liberalnimi nazori in gibanji in spregledujemo,
da tudi nezanemarljiv delež konservativno usmerjene populacije posega
po aktivističnih vzorcih obnašanja. Aktivizem skratka ne pomeni
samodejno, da imamo opraviti z naprednimi družbenimi gibanji.

Civilni aktivizem kot alternativa regularnim olesenelim in neprožnim
političnim in upravnim inštitucijam je prav simpatičen. Kaj pa v
znanosti? Za človeka, ki mu gre v prvi vrsti za objektivno spoznanje
(ja ja, ob vseh dvomih vanj), je aktivizem neuporaben, ker pač
egoistično sledi samo svojemu parcialnemu interesu in je gluh in slep
za pomisleke in nasprotne argumente. Kompleksno problematiko reducira
na preproste, manihejske opozicije in namesto na racio apelira na
čustva. Aktivizem pograbi posamezen fakt, ga posploši in izpusti vse
tiste fakte, ki ne ustrezajo njegovi intenci (ker >>to bi pa našemu
interesu škodovalo<<). Aktivizem ne mara statističnih podatkov, češ da
je statistiko vedno mogoče zlorabiti. V resnici statistike ne mara
zato, ker ta vnaša v črno-belo aktivistično podobo sveta zoprne
sivine, ki odslikavajo svet v njegovi kompleksnosti in hromijo akcijo.
Aktivizem se baha s kritično refleksijo, ki da jo vnaša v akademsko
rutino, toda pozor: ne enačiti kritične refleksije z aktivističnim
diskurzom! Kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja, to
pa je ravno tisto, česar si aktivizem ne sme privoščiti. Kritična
distanca nas odpira za stališča in interese drugega in blokira akcijo,
ki je mogoča le iz prepričanosti v svoj prav, pravzaprav iz vere v
svoj prav. Kritična refleksija je za naše delo nujna, brez nje bi ne
bilo ne humanistike ne filozofske fakultete, aktivizem pa je v goreči
predanosti svojim vsakokratnim interesom s humanističnim prizadevanjem
nezdružljiv in v znanstveni komunikaciji nesprejemljiv.

Letošnji vdor politike v slovenistično življenje me je spomnil na moje
prve objave v Jeziku in slovstvu leta 1979 in 1980, torej še v času
>>diktature<< :) Leposlovje prvih majnikov in Komunistični manifest in
slovenska predvojna neumetniška verzifikacija
(http://lit.ijs.si/majniki.html, http://lit.ijs.si/komunist.html).
Spomnil sem se nanje zato, ker je metaforika aktualnih aktivistov
neverjetno podobna proletarski s konca 19. in začetka 20. stoletja --
kot da bi bili še vedno v industrijski, ne pa v informacijski družbi
oz. družbi znanja in kot da se svet in mi nismo medtem radikalno
tehnološko, socialno in celo biološko spremenili, kar odpira čisto
nove probleme in kliče k preusmeritvi naših socialnih prizadevanj v
smer nenasilne, strpne, samoomejujoče, okoljsko odgovorne skupnosti,
ki bo sama producirala znanje, ne pa samo kričavo zahtevala njegovo
zastonjsko dostopnost in vse mogoče druge pravice in privilegije družb
blaginje. Vsega tega sem pri naših ljubih aktivistih hudo pogrešal. --
srečno, miran