[SlovLit] Tretji del triptiha o okupaciji Filozofske fakultete

Čet Dec 1 09:26:57 CET 2011

Res je, tole po dolžini odstopa od prakse na Slovlitu, vendar
presojam, da je za našo strokovno in akademsko eksistenco dovolj
pomembno, da napravimo izjemo. -- mh

===

Pogovor z okupatorji po mojem ponedeljkovem predavanju v petnajstici,
ko smo prilezli iz podtalja (undergrounda, kleti), kjer smo v skladu z
narobesvetom, ki se nam dogaja, imeli predavanja prejšnji teden), mi
je navrgel nekaj dragocenih spoznanj; upam, da kakšno tudi drugi
strani.

Najprej je tu spoznanje o komunikacijski podhranjenosti okupatorjev.
Po skoraj enem tednu gluhe loze, vljudnega načelnega strinjanja z
zahtevami in solidarnega zalivanja nežne rože upora so končno dočakali
tudi artikulacijo pomislekov, strahov, nestrinjanja in celo upor, kar
je okupaciji dalo novega zagona. Mogoče delam narobe, ko se spuščam v
njeno analizo, saj jo prav s tem vzdržujem pri življenju. Seveda so za
gluho lozo v veliki meri krivi okupatorji sami, ne samo nelagodje ali
ignoranca zaželenih sogovornikov. K pogovoru so jih vabili dekan,
rektor, študentski svet, pa ni bilo odziva, ponujali so jim
predavalnico, pa so rekli ne, mi je nočemo v dar, ampak jo bomo
zaplenili. Potrebo po pogovoru so izrazili šele potem, ko so postali
gospodar prostora, kar vzbuja dvom v deklarirano željo po dialogu. Z
inštitucijo ne komunicirajo na način izmenjave stališč, ampak z
izrekanjem ultimativnih zahtev.

Potem je tu spoznanje, da ima okupator dve podobi. Širši javnosti se
ponuja preko spletnega bloga Mi smo univerza, kjer kljub občutku
vsebinske revščine, ki ga povzroča s trudom, da bi zapolnil okupirani
prostor (to počne zdaj z zabavnim umeščanjem naših rednih predavanj na
svoj revolucionarni program), deluje dovolj kultivirano, teoretično,
ob aktivističnih modnih dodatkih celo akademsko, goji kulturo
opravičila in je v marsikateri točki čisto sprejemljivo.

Z druge strani kažejo okupatorji manj prijazno lice. Reprezentirajo ga
maloštevilni, vendar toliko opaznejši valpti revolucije. Šali okrog
vratov varujejo njihova grla pred rezkim zimskim zrakom in jih
solidarno vežejo po eni strani s palestinskimi sotrpini, po drugi pa s
kulturpesimistično razpoloženo umetniško srenjo. Ti preprečujejo
predavanja, potem ko se fakultetna oblast z njihovimi blažjimi kolegi
že dogovori zanja, nasilno posegajo v prostor, dolžnosti in interese
drugega, skratka sistematično kršijo dogovore. Vedno težje je verjeti,
da gre za zatečene razlike med okupatorji, ki so zaradi te svoje
dvojne narave razklani in nesrečni, preveč je namreč opaziti, kako jih
preklapljanje med obema vlogama veseli. Dopoldne dobronamerni
>>predstavniki<< okupatorjev vzbudijo obete v vedro razrešitev zagate,
zvečer na skupčini (kamor vstop nasprotno razpoloženim študentov ni
dovoljen!), jih jurišni del srenje povozi.

Mogoče bi moral na prvem mestu imenovati potrebo okupatorjev po
ločitvi duhov. Recept je na Slovenskem uspešen od Antona Mahniča
dalje, zato metaforika borbenega katolicizma, ki sem jo uporabljal v
predhodnih komentarjih okupacije FF, ni bila naključna. Ko se je dekan
strinjal z zavzetjem dveh predavalnic in so naknadno samovoljno
zavzeli še dve, se je izkazalo, da nekonfliktnega razreševanja sploh
nočejo, saj jih osmišlja prav konflikt. Sem mar pozabil, da je po
družbeni teoriji konflikt sprožilo družbenih sprememb? Ne, samo
nepopravljivo upam, da družba blagostanja, h kakršni si prizadevamo,
lahko funkcionira tudi drugače. Nekaterim skupnostim prav lepo uspeva
živeti v miru in sožitju. Vse dokler se ne pojavijo posamezniki (ja,
posamezniki, manjšine!), ki z nasiljem vnesejo ločitev duhov.
Socializacija, kultiviranje, včasih so rekli tudi omika, pomeni
zatiranje naturne agresivnosti v posamezniku in družbi v imenu
človekove potrebe po sreči in ne vem, kaj bi bilo lahko v tem slabega.
Pa menda ne delimo prepričanja z naciji, da je razvajena miroljubna
družba oropana osnovnih življenjskih veselj, ker ni pravega užitka
brez nasilja, da v taki družbi libido uplahne in je s tem
izpostavljena barbarskim drugorodcem za nasilno zavojevanje? Naj
konflikt in nasilno urejanje konfliktov vzdržujeta skupnost v
kondiciji za obračun s potuhnjenim sovražnikom?

Pojasnjeno mi je bilo, da je nasilja na FF samo toliko, kolikor je
nujno potrebno, da se vzbudi pozornost. Kaj bi se zgodilo, če po
majhni dozi nasilja v obliki odvzema predavalnic še ne bi bilo odziva?
Bi zavzeli célo šolo? Bi ob presneti apatičnosti družbe nadaljevali z
granitnimi kockami in zažiganjem smetnjakov? Kje je meja minimalnega
nasilja? Nasilje vrača prizadevanja za boljšo družbo nazaj v ničelno
točko. Metode revolucionarnega terorja so, čeprav >>blage<<, v mirnih
časih popolnoma nesprejemljive in delajo našim skupnim ciljem samo
škodo.

Večina komplimentov, ki sem jih dobil ob ponovnem zavzetju
predavalnice, je omenjala pogum. Moramo imeti uslužbenci Inštitucije
pogum, da vzamemo nazaj tisto, kar nam pripada v imenu javnega
interesa? Ali je v splošni zavesti predstava o brutalnem
izkoriščevalcu in nedolžnem izkoriščancu čisto izkrivljena, ko
brezpravni manjšini pripisuje nasilnost, vsemogočni inštituciji pa
nebogljenost? Ne, nič ni izkrivljena: nasilnih okupatorjev se ljudje
pač boje, ne glede na to, ali pripadajo oblastni večini ali agresivni
manjšini.

Deležen sem bil komentarja, da so moji apeli za mirno razreševanje
socialnih napetosti utopični, komentarja, ki priča o sprijaznjenju
okupatorjev z nasiljem kot sprejemljivim družbenim gibalom. Očitek
težko sprejmem, saj je tudi ideja komunizma, ki naj bi se zanj
zavzemal okupator, enako utopična. Razen če seveda ne misli, da je za
razliko od mojih miroljubnih socialnih sanjarij komunizem uresničljiv
samo pod pogojem, da ga spremlja revolucionarno nasilje.

Naslednje spoznanje se tiče slogana kritična refleksija, kjer izstopa
kritika drugega. Za vse, kar je v družbi narobe, so krivi drugi
(gospostvo, korporacije, inštitucije ...). Samokritiko si privošči le
samozavesten subjekt in občutljivost na kritiko in pomanjkanje
samokritike sta očiten znak nesamozavesti, ki je posledica nezaupanja
v lastne deklarirane cilje. Tolažim se z mislijo, da je zadaj
intuitivno spoznanje o preveliki razpoki med teoretičnimi konstrukti,
skozi katere se osmišlja revolucionarno delovanje, in banalno
realnostjo, ki naj doživi spremembe, in pripoznanje verjetnosti, da za
to razpoko ne more biti kriva empirija, ampak teorija. Imel sem že
zapisano, da samokritike, tj. popravka svojega obnašanja na podlagi
povratnih informacij, kar je nujno za učinkovito delovanje subsistemov
zahodne civilizacije, v prispevkih okupatorjev ni zaslediti, pa me je
veselo presenetila delavnica s tem ciljem na njihovem programu. Še je
upanje.

Ključna se je pokazala deklarativna zavezanost okupatorjev
teoretičnemu diskurzu. Eden od naštetih razlogov za upor je tudi
domnevno pomanjkanje teorije pri študijih na FF in zato slaba
kvaliteta teh študijev. Moja strokovna in življenjska spoznanja
rastejo iz empirije, iz vzorcev, ki se kažejo v njej, in iz
prizadevanja, da bi med posplošitvami in pojavi, na katere se
posplošitve nanašajo, ne bilo prevelikih razpok, ki bi mi povzročale
preglavice. Drugače pri aktivistih. Njihova akcija se sklicuje na
Knjigo in na naučeno, ne na življenje. Bolj ko trdim, da tisto, kar
vidim okrog sebe, ne ustreza priučenim razlagam, bolj so prepričani,
da je potem treba spremeniti življenje, da bo ustrezalo Knjigi.
Aktivist hoče, da teorija diktira praksi. (Kaj pa če ji zaletavo držo
zavidam?)

Na retorični ravni se socialni konstrukti artikulirajo z metaforiko
nenehnega slabšanja in nevzdržnosti razmer. Saj ni od včeraj, v
literarni zgodovini nas spremlja že desetletja v obliki sociološko
zastavljenih uvodov, ki se potem citirajo in banalizirajo v
seminarskih in diplomskih nalogah. Opazno stilno sredstvo je
stopnjevanje: vse več, čedalje bolj ... Če bi opisi ustrezali socialni
resničnosti, bi morala biti civilizacija že čisto na dnu, vsaj v
fevdalizmu če ne v sužnjelastništvu. Aktivistični diskurz se tu loči
od znanstvenega. Če bi bile izjave znanstvene, bi jih morale
podkrepiti ustrezne statistike, teh pa ni, ker statistike govorijo o
postopnem izboljševanju socialnega življenja. Aktivizem je zato v
principu sovražen kvantifikaciji dejstev in je v tem soroden odporu
tradiconalne humanistike do kvantitativnega dojemanja pojavov. Eden
izmed izpostavljenih podatkov, da se je število študentov na učitelja
drastično poslabšalo, nikakor ne ustreza dejanskemu stanju, kot ga
prepisujem iz raziskave 2010: >>V primerjavi z gibanjem števila
študentov pa opazimo, da od leta 2002 število visokošolskih učiteljev
narašča bistveno hitreje kot število študentov in diplomantov, kar je
pripomoglo k izboljšanju razmerja števila študentov na učitelja.<<
(http://www.drznaslovenija.mvzt.gov.si/ch03.html). 2008 je bilo to
razmerje pri nas 21 študentov na učitelja in ne dramatičnih 52, kot
piše v okupacijskem manifestu.

>>Osvobajanje za<< kvaliteten študij se je z zasedbo velikih predavalnic
spremenil v >>osvobajanje od<< študija. Medtem ko se množice rednih
študentov stiskajo v neprimernih kletnih prostorih ali jim ure
odpadajo, se v velikih predavalnicah grejo likovne vzgoje z risanjem
transparentov ali pa se odvijajo predavanja, kjer enega 40-letnika
poslušata dva 65-letnika (kamera >>publike<< seveda ne snema). Naj se ta
farsa od okupacije že neha. -- miran

Prvi del triptiha o okupaciji FF se nahaja na
http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2011/003921.html, drugi na
http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2011/003923.html (intermezzo o
Dušanu Pirjevcu na
http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2011/003932.html).