[SlovLit] Novembrsko slovenjevanje v Pragi

[Miran gmail]

From: "Andrej Šurla" <andrej.surla na gmail.com>
Date: Mon, 28 Nov 2011 14:26:09 +0100
Subject: Novembrsko slovenjevanje v Pragi

Berem, kako se vsepovsod, kjer delujejo slovenski lektorati, dogajajo
s slovenščino in slovenskim nabiti zanimivi kulturni in izobraževalni
dogodki, zato je skrajni čas, da še sam povem, kako smo se novembra v
tem smislu trudili slovenisti v Pragi. Dve prireditvi moram omeniti,
no, pravzaprav tri, pri čemer sta bili dve organizacijsko povezani,
izvedeni pa v različnih prostorih in pred deloma različnima publikama.

Mesec smo pričeli z dogodkoma, za katera je najbolj zaslužna
prevajalka, pesnica in neumorna kulturna delavka Tatjana T. Jamnik, ki
ji je uspelo uresničiti lani napovedano idejo o strokovnem srečanju
čeških, slovaških in slovenskih literarnih prevajalcev.  Četrtega in
petega t.m. ga je v svoji sejni sobi gostila tukajšnja Slovanska
knjižnica, nad njim pa je pozorno bdela dobra (tudi) slovenistična
duša te inštitucije, dr. Milada Nedvědová. Referati in pogovori so
bili na koncu sicer omejeni skoraj izključno na slovensko-češko in (v
manjši meri) slovaško-slovensko prevajalsko delovanje, nad čimer pa se
seveda, gledano z zornega kota slovenistov, ne bomo pritoževali.
Sestanka se je poleg predstavnic čeških prevajalskih stanovskih
organizacij in spreminjajočega se števila poslušalcev (deloma tudi iz
študentskih vrst) aktivno udeležilo dobrega pol ducata mlajših čeških
prevajalcev slovenske literature (iz Brna, Pardubic in Prage), ki so
debatirali tudi o različnih uredniških politikah izdajateljev prevodne
literature, različnih praksah financiranja in obdavčitve knjig v
posameznih državah in aktualnih trendih v knjigotrštvu ter njihovih
vplivih na prihodnost literarnega prevajanja. Poseben sklop, z
referati profesorja Andreja Rozmana in Špele Sevšek Šramel z
ljubljanske slavistike, Kristína Potočňáková iz Bratislave ter
nekdanjega študenta praške slovenistike Radka Nováka, je bil namenjen
tudi osvežitvi poznavanja zgodovine prevajalskih stikov in opozorilu
na povezovalno moč mednarodnih literarnih festivalov. Srečanja se je
udeležil tudi drugi Andrej Rozman, tisti z umetniškim vzdevkom Roza,
ki je srečanje zaključil s predstavitvijo svojega »zaničniškega«
kritiziranja nesmiselnosti in neproduktivnosti ekonomske obdavčitve
kulturnega ustvarjanja. Tule si, za zaključek tega dela poročila,
dovoljujem zapisati misel, ki se mi je zdela v Rozinem razpravljanju
vredna prav posebnega premisleka: da je visoka davčna stopnja (ob
hkratni politiki selektivnega, špekulacijam o potencialni 'umetniški
ravni'  sledečega subvencioniranja umetnosti) verjetno kriva tudi za
nizko kakovostno raven t. i. »popularne kulture«.

Poleg Javne agencije za knjigo Republike Slovenije je srečanje s
pogostitvenim prispevkom podprlo Veleposlaništvo Republike Slovenije,
z osebno udeležbo na sobotnem delu pa ga je počastila tudi
veleposlanica mag. Smiljana Knez. Slovenski lektorat je na prireditev
pripeljal nekaj poslušalcev in bil formalni posrednik za zagotovitev
tehnično-pogostitvenega osebja, lektorju pa je pripadla čast
moderiranja enega izmed problemskih sklopov.

Rozinim gledališkim projektom, čeprav tudi sami nagovarjajo najširše
množice, kakovostne siromašnosti zagotovo ne moremo oporekati. To je
potrdil tudi njegov Kabareté Simplozij, ki ga je ob glasbeni
spremljavi Gorana Završnika ter imenitnem dubbingu Radka Nováka (v
prej pripravljenem prevodu Hane Mžourkove) izvedel petega novembra
zvečer v Literarni kavarni Řetĕzová. Predstava je nasmejala (pa
verjetno tudi prisilila v premislek o estradni »industriji« in morda
še čem) blizu štiridesetglavo občinstvo, v katerem je bilo poleg
večine trenutnih študentov praške slovenistike tudi razveseljivo
veliko njihovih nekdanjih kolegov, nekaj tukaj živečih Slovencev in
njihovih čeških prijateljev ter skupinica sodelavk s Katedre za
južnoslovanske in balkanistične študije (kakor se od februarja imenuje
naše univerzitetno življenjsko okolje), z obiskom pa je tudi to
prireditev počastila gospa veleposlanica.

Rozin šov je bil zaključek tudi sicer bogatega večera, ki ga je na
istem prizorišču odprl literarni nastop skupine slovenskih literarnih
ustvarjalcev, zbranih v projektu Zlati čoln – Slovanski most 2011. S
po nekajminutnimi branji so del svojega delovanja predstavili Andraž
Polič (z umetniškim sodelovanjem Nataše Burger), Alenka Jensterle –
Doležal, Ingrid Lamut – Vostra, Iztok Osojnik, Tomislav Vrečar in
Ksenija Jus – Xenia, ki je zapela nekaj svojih songov, ter bralci
prevodov v češčino, med katerimi sta bili – poleg nekdanjih študentov
Radka Nováka in Radka Čermáka (slednji je na odru preživel takorekoč
vso prireditev, saj je bil tudi voditelj programa) – tudi trenutni
študentki Eliška Bernardová in Magdalena Slezáková. Glavna
organizatorica tudi tega večera, Tatjana T. Jamnik, se je tokrat žal
odločila le za sovoditeljstvo, vloga slovenskega lektorata oz.
lektorja pa je bila omejena na obveščanje o prireditvi in zagotovitev
bralk ter tehnične opreme – slednjo (skromno ozvočenje, projektor in
platno) sem napaberkoval na Filozofski fakulteti (za čas, naklonjenost
in potrebne inštrukcije gre posebna zahvala tehniku FF g. Jiříju
Stiborju).

Slovenska literatura je delno soobeležila tudi bogato praško
poznonovembrsko kulturno dogajanje. Po zaslugi finančne podpore
Študentske založbe nas je v sklopu svoje češke miniturneje, ki je
naslednji dan zajela še Brno (o čemer je že poročala tamkajšnja
lektorica), obiskal pisatelj Andrej E. Skubic, dobitnik kresnika (l.
2000) za roman Grenki med in Nagrade Cankarjeve založbe za najboljši
roman s sodobno tematiko (l. 2006) Popkorn ter mdr. avtor romaneskne
in dramske uspešnice Fužinski bluz. Za literarni večer, ki smo ga
tokrat izvedli v Tynski literarni kavarni, v neposredni bližini
osrednjega praškega trga Staroměstské náměstí, si je sam izbral v
češčino še neprevedeni roman Popkorn (Grenki med in Fužinski bluz
lahko Čehi že berejo v prevodu Petra Majnuša). Priprava na srečanje je
zato našim študentkam ponudila tudi izjemno dobrodošlo prevajalsko
izkušnjo. Prevajanje Skubičeve literature zaradi z vsemi prvinami
živosti prepletenega pisateljevega jezika nikakor ni mačji kašelj, a
mislim, da so magistrandka Magdalena Slezáková, študentka drugega
letnika Eliška Bernardová, njena leto starejša kolegica Lucie Pechová
in »fakultativka« Iveta Bůžková zahtevno nalogo (ob nekaj lektorskih
rojenogovorčevskih konzultacijah, ki so pri takšnem tekstu pač nujno
potrebne) opravile zelo uspešno. Prevajalke so svoje prevode na
literarnem večeru tudi same prebrale – razen ene, ki jo je branja
jezikovno precej pikantnega odlomka »odrešil« znanec iz poročila o
dogodkih z začetka meseca, Radek Novák. Radek je nase prevzel tudi
vlogo prevajalca pogovora, ki sem ga z gostom med branjem omenjenih
fragmentov romana vodil slovenski lektor, in kar živahne debate, ki je
sledila. Med njo je bila po pričakovanju posebne pozornosti deležna
prav jezikovna plat Skubičevih tekstov, vključno s problemi, s
katerimi se mora ob njej soočiti prevajalec. Na srečanju, v uvodu
katerega smo se malce pozabavali tudi z nekaj videoposnetki legendarne
skladbe, ki je svoj naslov »posodila« obravnavanemu romanu (in ji je
namenjeno tudi eno izmed razmišljanj njegovega junaka), nas je sedelo
– po mojem hitrem štetju – devetnajst: v veliki večini sedanji in
nekdanji praški študentje slovenščine. Kot organizator sem morda
osebno pričakoval še za nekaj obiskovalcev višjo številko, a morda je
treba kar verjeti kolegu Nováku, ki na osnovi svojih izkušenj z
obiskovanjem in organiziranjem kulturnih dogodkov ugotavlja, da
»preveč« ponudbe v relativno majhnem časovnem razponu – zlasti če gre
za velemesto z močno in raznovrstno kulturno sceno – obiska sledečih
si sorodnih prireditev ne spodbuja, ampak ga prej zmanjšuje. No,
tisti, ki smo prišli, smo odhajali domov zadovoljni, saj se je gost
izkazal ne le kot odličen pisatelj, ampak tudi kot zelo komunikativen,
zgovoren in prijazen sogovornik, ki nam je s svojimi odgovori odprl
pot do globljega spoznavanja svojega literarnega sveta, morda pa nas
usmeril tudi v intenzivnejše, bolj razumevajoče doživljanje realnosti,
v kateri koreninijo njegove romaneskne zgodbe in literarni jezik.

Fotografske utrinke s srečanja prevajalcev je na strani KUD Police
Dubove pred časom že ponudila Tatjana, sam pa dodajam povezavi do
nekaj kakovostno slabega fotografskega gradiva z
literarno-gledališkega večera z Zlatim čolnom in Andrejem Rozmanom
Rozo ter precej boljše fotoreportaže s srečanja z Andrejem E.
Skubicem.

a) Zlati čoln in Andrej Rozman Roza:
https://picasaweb.google.com/113258347981137083466/ZlatiColnSlovanskiMost2011InAndrejRozmanRozaKabareteSimplozijPraga#

b) Andrej E. Skubic:
https://picasaweb.google.com/113258347981137083466/LiterarniVecerAndrejaESkubicaPragaTynskaLiterarnaKavarna21112011FotoLiliZavcer#

Lep pozdrav in poznojesenske Prage, Andrej Šurla