[SlovLit] Okupacija FF

[Miran gmail]

 http://mismouniverza.blogspot.com/2011/11/odgovor-na-komentar-prof-mirana.html
-- sem mislil, da znajo samo kričati parole, pa so sposobni tudi
daljših sestavkov :) -- miran

===

Ta je pa hecna, najprej mi ukrade prostor, potem pa me uči lepega
vedenja v diskusiji. Povabljen sem h korektni in argumentirani
izmenjavi mnenj, da ne rečem k demokratičnemu dialogu, ko pa celotno
dogajanje minulega tedna priča o tem, kako okupatorji demokratično
komunikacijo in pravila obnašanja nadomeščajo s terorjem - kaj pa naj
bi bila okupacija drugega kot oblika terorja. Kdor se je odločil
sesuti kapitalizem, mora seveda sesuti tudi demokracijo, ki na
politični ravni legitimira delovanje kapitalizma. Nič ne bom
poveličeval ne demokracije ne kapitalizma, saj imamo z obema dovolj
slabih izkušenj, vendar bom v precepu ali revolucionarni teror ali
demokracija izbral slednjo. Posebej abotno je povabilo, naj
argumentirano polemiziram s parolami v manifestu okupatorjev. Nad
parolo, ki demagoško simplificira kompleksno problematiko, greš lahko
samo s kontraparolo. S parolami, ki so prepoznaven način komunikacije
okupatorjev, je podobno kot z reklamami: ljudje našega poklica jih
analizirajo in interpretirajo kot forme manipulacije, čreda oz.
>>brutalno izkoriščane mase<< pa jih jemljejo dobesedno in jim sledijo,
enkrat na barikade, naslednjič v BTC, kjer pitajo kapitalizem, da bo
dovolj debel za zakol. Kolektivna obsesija, ki se dogaja na FF,
izključuje pamet in stališče posameznika. Čreda, ki je pred petimi
minutami kričala gesla, svojega diskutanta nagradi z aplavzom,
avtsajderje, predstavnike oblasti in inštitucij ali nasprotnih
nazorskih opcij pa izžvižga. Prav nič ne zavidam rektorju, dekanu in
predstavnikom drugih inštitucij, ko se znajdejo pred sovražno
razpoloženo publiko, ki se je vživela v vlogo okupatorja in jo spretni
vodja lahko z nekaj gesli razkuri za linč. Ne morem se ravno pohvaliti
z nekonfliktnim razmerjem do oblasti in inštitucij, vendar bom pred
izbiro ali inštitucija ali kričači gesel nagonsko zaupal inštituciji.
Demokratična inštitucija je namreč deklarativno zavezana pravilom, ki
ščitijo eksistenco posameznika, pri kričeči množici pa je vse odvisno
od razpoloženja njenega karizmatičnega voditelja.

Samo najbolj naivni verjame, da gre okupatorju za skupno dobro, sicer
pa je jasno, da gre okupatorju lahko samo za njegov interes: za
njegovo državo, kulturo, civilizacijo, sloj, kliko, žlahto, družino,
osebne kaprice. Okupatorje diskvalificira nenehno prizadevanje za
povečanje svojega kosa pogače. Permanentni jamer o izkoriščanosti in
zapostavljenosti je popolnoma slep za drugo dimenzijo življenja, ki jo
označujejo dejanja razdajanja, ki v družbi relativnega blagostanja,
kar je tudi Slovenija, postajajo upoštevanja vreden princip in merilo
zadovoljstva. Je koncept gift culture preveč dolgočasna alternativa?
Pa mediacija kot razumno in konsenzualno urejanje kompliciranih
razmerij namesto merjenja moči v konfliktu? In ker je v informacijski
družbi znanje največji kapital: zakaj rebeli raje ne sodelujejo pri
distribuirani kooperativni omrežni produkciji znanja, ki jo nekateri
občutijo kot največjo nevarnost kapitalizmu? Ali ob omejenih
materialnih virih pokažejo odgovornost do okolja, namesto da v imenu
avtonomije, ki je v resnici samovolja na račun drugih, deklarativno
svinjajo okrog sebe? Na ugovor, da je cinično od človeka v
nezavidljivem socialnem položaju pričakovati, da bo upošteval potrebe
drugih, odgovarjam, da ta, ki svoje eksistence ne more ugledati
drugače kot iz skrbi, kako bo poplačano njegovo delo, ne bo nikoli
dovolj bogat, da bi delil z drugimi. Ja, mogoče se zdi utopično
razpredati o naštetih krhkih apoliničnih socialnih modelih, ampak kaj
drugega nam pa ostane, če nočemo sprejeti in podpirati pravil volčje
družbe.

Hinavsko je, če se ljudje, ki ropotajo proti inštitucijam, brez sramu
prizadevajo za službe v prav teh inštitucijah in brez slabe vesti
sprejemajo privilegije, ki jim jih nudijo. Spominjajo me na junake
viteških romanov Miroslava Malovrha iz začetka 20. stoletja, ki le
toliko časa rovarijo proti plemstvu, dokler plemstva ne pridobe še
sami. Tudi slovenske kmečke povesti s civilizacijsko preseženo ruralno
socialno vizijo so prevratnikom še vedno neizčrpen vir za zgledovanje.
Tam gre za prizadevanje sinov ali zetov, da zasedejo mesto gospodarja
na domačiji in morajo v ta namen prej bodisi obogateti v Ameriki
bodisi odstraniti s kmečkega prestola starega gospodarja in tako
uzurpirati oblast v hiši. Saj ste brali Kersnikovo povest Mačkova
očeta, kajne? V nemški kmečki povesti obstaja še izhod iz konflikta z
izselitvijo in ustanovitvijo novega doma, pri nas pa tega skorajda ni:
spopasti se je treba za obstoječe kapacitete. Nič plemenitejša niso
prizadevanja aktualnih okupatorjev: uzurpacija bo uspela, ko bo prišlo
do nove razdelitve omejenega števila vplivnih ali samo udobnih
akademskih pozicij v okviru osovraženih inštitucij. Še moje skromno
mnenje: razbijaško razpoloženih, nekooperativnih, samo za svoj prid
zainteresiranih, okupaciji in drugim konfliktnim dejanjem naklonjenih
aspirantov inštitucije ne jemljejo rade pod streho in zdrava pamet
pravi, da ravnajo modro.

Čas je, da se >>osvoboditeljski<< misijon z duhovnimi vajami v velikih
predavalnicah na FF konča in se borci spravijo na pravega, zaresnega
nasprotnika na drugem skrajnem koncu družbenih možnosti. Za vpoklic
sem prestar, bom pa navijal zanje. -- miran