[SlovLit] Občutljiva tema

[MHladnik, FF]

Iz Mladine so me vprašali, kaj si mislim o izreku varuhinje človekovih
pravic o pornografski literaturi z udeležbo otrok
(http://www.varuh-rs.si/medijsko-sredisce/aktualni-primeri/novice/detajl/pornografska-literatura-z-udelezbo-otrok/?L=&cHash=8a1be5e5d1),
o uvedbi posebne izkaznice za otroke v knjižnicah, s katerimi bi ti
lahko dostopali le do gradiva, primernega njihovi starosti, in
odgovoril sem jim takole:

Pri literaturi z moralno občutljivimi ali spornimi temami in opisi
obstaja nevarnost dveh skrajnih reakcij: filistrskega zgražanja,
tožbe ali linča na eni strani in na drugi strani skomiganja z rameni,
češ da je literatura fikcija in da je umetnosti dovoljeno vse. Enako
nesimpatično je sprenevedavo dvojno stališče, ko načelno
dopuščamo leposlovju popolno svobodo, v konkretnih primerih
pa v skrbi za svoje otroke reagiramo proti lastnim principom in
sporna dela popolnoma zavrnemo.

Funkcija leposlovja je med drugim v tem, da razbija tabuje in
tako preizkuša alternativne socialne možnosti. Literarna
artikulacija prepovedanih tem je prvi korak k njihovi refleksiji
in nevtralizaciji travm, ki jih povzroča potlačenost. Literaturi
tematizacije nasilja, pedofilije, incesta ipd. ni mogoče prepovedati,
saj bi se tako odrekli njeni pomembni specifiki in poslanstvu.

Na spletišču Med.over.net v forumu Knjižni molji pod naslovom
Kje so meje literature? prav zdaj poteka intenzivna diskusija na
temo pedofilije v slovenski književnosti
(http://med.over.net/forum5/read.php?33,6063266,6551834),
v katero se je vključil tudi inkriminirani avtor Vitan Mal, ki se
sklicuje na medicinske in sociološke razprave o pedofiliji in brani
pravico pisateljev, da se lotevajo otroške spolnosti in spolnih
zlorab, tj. tematizacije spolnega nasilja nad otroki.

Prevedena slovenska književnost ima več del z opisi otroške
spolnosti (gl. npr. zbirko Dotik), svojčas je najbrž podobno
šokantno delovala Cankarjeva Hiša Marije Pomočnice.
Primer Vitana Mala je odmevnejši zato, ker gre za
poznanega mladinskega pisatelja, ki je bil pred leti zaradi
obtožbe spolnih deliktov pred sodiščem, vendar po lastnih
besedah oproščen.

Varuhinja človekovih pravic kaže zaskrbljeni knjižničarki pot
v zasebno tožbo pisatelja in to se mi ne zdi dober nasvet.
Pisateljevi knjigi bi morali najprej dokazati pornografski
značaj, kar pa bo glede na delež eksplicitne spolnosti težko.
Dotične Malove knjige sicer nisem prebral, domnevam pa,
da tako kot druge njegove niso od začetka do konca
napolnjene s spolnimi akti in ti niso njen edini smoter,
po čemer sicer prepoznamo pornografijo; avtor jim celo
pripisuje vzgojni in svarilni značaj. Varuhinja se moti tudi
v trditvi, da iz prepovedi proizvodnje pornografije »ni moč
jasno ugotoviti, ali je zakonodajalec prepovedal tudi
pisanje (in založništvo) pornografske literature«, saj kaj
pa je pisanje drugega kot proizvodnja. Otroke spolnost
zanima in ne znam si predstavljati izkaznice, ki bi
radovednemu odraščajniku onemogočila dostop do
zadev, ki si jih je postavil v prvi plan. S prepovedjo
postane sad še slajši.

Če ne vidim potrebe po prepovedovanju (nasilne) otroške
spolnosti v knjigah, pa obstaja možnost za kritiko in
diskvalifikacijo načina njene prezentacije. S presojo
skladnosti sredstev in namena del se ukvarja literarna
kritika, kadar se ji delo sploh zdi vredno kritične presoje.
Moteča je lahko avtorjeva preočitna poučnost ali tendenca,
slabo prikrita udeležba pri užitku literarnih oseb, njegovo
morebitno sprenevedanje, obsesivnost itd. Taki očitki imajo
posledico, da knjige ne kupimo, si je ne gremo sposodit v
knjižnico (če jo je knjižnica sploh naročila), ne recitiramo
iz nje na kulturnih prireditvah, je ne dajemo v domače
branje in na priporočilne sezname in v antologije, avtorju
ne postavimo spomenika, mu ne damo nagrade itd. To bi
moralo zadoščati, saj literature res ne moremo prepovedovati
samo zato, ker je slaba. Preganjane knjige kaj rade pridobijo
nezasluženo pozornost in in avtorji, nad katerimi visi anatema,
uživajo v vlogi žrtve. In tega jim ne privoščimo. -- miran