[SlovLit] (Fwd) slavisticni kongres - utrinki

[Matjaz Zaplotnik]

S privoljenjem avtorice prepošiljam na slovlit. LP MZ

From:	Simona Jerčič Pšeničnik <simona.jercic na guest.arnes.si>
To:	<matjaz.zaplotnik na siol.net>
Subject:	slavistični kongres utrinki
Date sent:	Sun, 3 Oct 2010 23:21:26 +0200

Utrinki po slavističnem kongresu 2010, predvsem o slavističnem 
društvu

Kot članica Slavističnega društva >z roba< (SD Koroška) bi rada
izpostavila problematiko Slavističnega društva s svojega zornega 
kota.

Najprej se človeku, ki je vključen v neko društvo, porodi osnovno
vprašanje, KAJ DRUŠTVO SPLOH NUDI SVOJIM ČLANOM. V vseh letih 
članstva se nisem okoristila z nobeno ugodnostjo, ki bi me 
prepričala, da ostanem še naprej članica društva. Vendar to ostajam 
in s plačano članarino subvencioniram >projekt vesoljni potop< (beri 
>slovenistični potop<). Šalo na stran, še vedno ostajam član, ker sem 
bila vzgojena v času, ko je tudi zvestoba kaj pomenila. In upam, da 
se stari časi še vrnejo. Omenjene so bile tudi revije -- čas je, da 
spremeni zunanji videz, če že vsebina ne. Človek se ob paleti 
sodobnih revij ne more odločiti za revijo, ki se že vsaj desetletja 
ni predala >stilskim izzivom<.

Še nekaj let nazaj je Slavistično društvo pomagalo pri organizaciji
Cankarjevega tekmovanja, ki je bilo nekakšna vez med učiteljem
praktikom, strokovnjakom znanstvenikom in Zavodom za šolstvom. 
Veznega člena ni več in interesi so po petkovi Okrogli mizi sodeč 
obrnjeni povsem vsak k sebi. Mislim, da smo pozabili, da brez 
sodelovanja slovenščina ne more obroditi lepih in sočnih plodov, 
temveč le piškavo sadje. Če torej povzamem in hkrati ponudim rešitev -
 izberite za Slavistični kongres temo, ki bo povezovala in ne 
oddaljevala, temo, ki bo zanimiva tako osnovnošolskemu, 
srednješolskemu učitelju in znanstveniku slovenistu / slavistu.

Letošnji kongres je bil zelo kvaliteten in strokoven, za množično 
udeležbo bi bilo potrebno mogoče odpreti še sekcijo C, kjer bi se 
odvijale didaktične teme (torej praktične). Mogoče bi bilo smiselno 
pritegniti preučevalce maternega jezika iz drugih držav EU in 
poskrbeti za prevajanje. Vsekakor veliko prispeva tudi okolje in ni 
naključje, da je bilo največ udeležencev na lokacijah Bled, Portorož. 
To so lokacije, ki privabijo ne glede na temo, saj učitelju na šoli 
ni v interesu, da bo sledil vsem strokovnim predavanjem, ampak 
izobraževanje izkoristi tudi za sprostitev (da se dan ali dva reši 
vsakdanje birokratske vojne in spremeni okolje). Vsi vemo, da 
skalnati vrhovi, prekmurska ravnica in obalna modrina ponujajo pogled 
z druge strani, predvsem pa vnesejo v odnose sproščenost. 

Na občnem zboru je bilo zastavljeno vprašanje, zakaj Slavistična
društva po pokrajinah držijo v rokah napol upokojene učiteljice.
Mislim, da so tudi upokojenke lahko zelo energične, le pocukati jih 
je treba in jim dati vedeti, da so še vedno koristne. Ob tem 
vprašanju se mi je porodila ideja, da bi k sodelovanju na Slavistični 
kongres povabili pokrajinska društva in sekcije, ki bi pripravili
spremljevalni program (naravni narečni pripovedovalci, predstavitve
projektov .). Predlagam tudi sodelovanje Bralnega društva Slovenije,
saj ponujajo že nekatere rešitve na zastavljena vprašanja
(OPISMENJEVANJE).  

Zelo razočarana sem bila, ko sem pred odhodom na kongres poslala
elektronsko pošto  kolegicam po drugih šolah in bivšim sošolkam s
fakultete in sem prejela take odgovore: >slavisti preveč
komplicirajo<, >nič praktičnega<, >štala< in podobno. Omenjeni so 
bili tudi ravnatelji. Menim, da odhod na izobraževanje ne bi 
preprečili, saj učitelju v šolskem letu pripada 5 dni izobraževanja. 
Učitelju se zdi enostavno izguba časa, porabiti 3 dni izobraževanja, 
če tu ne dobi nekih oprijemljivih smernic za praktično delo pri 
pouku. Povsem naravno je, da se bo udeležil izobraževanja, kjer bo 
dobil koristne informacije.

Neizogibno se tu porodi vprašanje: Kje je zavest, da pripadamo istemu
jeziku, da smo študirali z namenom, da naš jezik promoviramo in
spremljamo njegov razvoj na vseh ravneh? Tu mislim na tisto zvestobo
ali pa trmo (če hočete), ki je slovenščino ohranila do danes, in s
katero bi še naprej kljubovala in preživela, pa naj bodo sodobne
politične in gospodarske silnice še tako neugodne. Mi smo tisti, ki 
to lahko spremenimo, ne tujci, ki so le zunanji opazovalci. Tukaj ne
morem mimo banalnosti, da znanstvenik - slovenist piše o slovenščini 
v angleščini. Česa tako nizkega pa ne. Zdi se, da tisti črni 
scenarij, ki govori o slovenščini - mrtvem jeziku, ni čisto izvit iz 
trte. 

Očitno ne plujemo več na isti ladji, zato povzemam svoje misli: Kaj
nudite slovenistom - praktikom - na šolah? Potrebujemo informacije o
tem:

  1.. kje se je zalomilo, da današnji otroci ne osvojijo tehnike
  branja in pisanja, 

  2.. kako smo mogli pozabiti na vzgojno funkcijo
  slovenščine, 

  3.. kako učiti otroke s posebnimi potrebami, otroke
  tujce (nekaj malega je bilo povedano) in predvsem zdolgočasene in
  razvajene otroke, ki imajo veliko preveč materialnih dobrin, manjka
  pa jem ljubezni, sočutja in pripadnosti.

Ni preprosto biti UČITELJ, ki s srcem ni pri stvari, ki ne živi
svojega predmeta. Veliko je takih. Sama nimam teh težav, rada
opravljam svoje delo, predvsem pa imam rada svoj materni jezik.
Verjetno zato, ker prihajam z roba dežele, iz vasi Libeliče, ki so v
zgodovino vstopile leta 1922, ko so krajani izsilili ponovno štetje
glasovnic in dokazali goljufanje na plebiscitu iz leta 1920.
Prepričana sem, da bi tukaj ljudje ponovno ravnali tako, če bi nam 
kdo hotel oskruniti jezik in ozemlje. Ostali bi zvesti, kar pa ni 
mogoče trditi za naše slovenistične kroge.

Simona Jerčič Pšeničnik, učiteljica slovenščine >z roba<