[SlovLit] Slovenski filmski večeri na praškem lektoratu

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Andrej Šurla" <andrej.surla na gmail.com>
To: <silektornet na list.arnes.si>; <slovlit na ijs.si>
Sent: Thursday, October 01, 2009 10:03 AM
Subject: (Zapoznelo) poročilo o spomladanskih slovenskih filmskih večerih na praškem lektoratu

Kadar se človek na prehodu v novo akademsko leto ozira na 
pretekle mesece, včasih presenečen ugotovi, da je na kaj, kar 
bi bilo vredno povedati tudi drugim, po neumnem ali zaradi gole 
nezbranosti pozabil. Včasih gre celo za kaj, za kar bi se moral 
komu glasno zahvaliti. Prepričan sem, da moram s tem zapisom 
popraviti eno takšno nerodnost.

V Pragi smo se skozi ves spomladanski semester študijskega 
leta 2008--2009 enkrat tedensko, ob sredah zvečer, srečevali s 
slovenskimi filmi iz poosamosvojitvenega obdobja. Projekcijske 
večere smo na pobudo ene izmed študentk uradno priglasili kot 
izbirni seminar, tako da so študentje dobili tudi priložnost za pridobitev 
dveh kreditnih točk. Kar se tiče tehničnih pogojev, smo bili vnaprej 
sprijaznjeni s tem, da si bomo filme ogledovali kar na navadnem 
televizorju v enem izmed kabinetov, a so nas že prvi večer hude 
težave s predvajalnikom prisilile v iskanje alternativne možnosti - 
pri tem pa smo na enem izmed drugih fakultetnih oddelkov izvohali 
čedno, prostorno učilnico s stropnim projektorjem in projekcijskim 
platnom (ter imenitnim pogledom na praški grajski kompleks za 
povrh J). Namesto v napol gverilskem čemenju pred kabinetnim 
televizorjem smo tako na koncu dvanajst zapovrstnih sred uživali
v skoraj kinematografskih pogojih. V program sem uvrstil naslednje 
filme: Predmestje, Rezervni deli, Pesnikov portret z dvojnikom, 
V leru, Odgrobadogroba, Inštalacija ljubezni, Estrellita - pesem 
za domov, Outsider, Kajmak in marmelada, Socializacija bika?, 
Barabe! in Šelestenje. Začeli smo torej tematsko temačno, 
nadaljevali s filmskim poklonom literarnemu velikanu, sledil je 
filmski pečat Jana Cvitkoviča, nato dve izmed najnovejših 
produkcij in takoj za slednjima film, ob katerem se je v devetdesetih 
letih začel trend povečanega zanimanja slovenskih gledalcev 
za domačo kinematografijo, še eni tržni uspešnici je sledil 
celovečerni animirani film, slednjemu primer akcijske produkcije, 
na sam konec -- v dodatni termin -- pa sem si dovolil postaviti 
še svoj najljubši slovenski film zadnjega desetletja. V češčino 
dialogov nismo prevajali, so pa bile vse kopije opremljene s 
podnapisi v angleškem jeziku. Gledalcem so bile vedno na 
razpolago tudi fotokopije izbranih predstavitvenih in kritiških 
besedil s svetovnega spleta. Pred projekcijo filma V leru pa 
smo imeli tudi pogovor s posebno gostjo, trenutno v Pragi 
delujočo igralko Natašo Burger, ki nam je predstavila svoje 
filmske izkušnje in vizijo igralske umetnosti.

Število gledalcev je od filma do filma precej nihalo. 
Najmanj nas je bilo šest, največ dva- ali triindvajset, v povprečju 
pa nas je prihajalo po deset. Štiri študentke so prišle prav 
vsakokrat, >abonirana< sta bila tudi dva kolega, prihajali so 
nekateri praški Slovenci, občasno pa je med nami sedel tudi kak 
popoln neznanec, študent katere izmed drugih študijskih smeri.   
Zaradi varovanja avtorskih pravic, ki prepoveduje javna predvajanja 
izposojenih filmov, se glasnega oglaševanja nisem lotil in sem 
reklamiranje omejil na obvestila na oglasnih deskah Filozofske 
fakultete in oddelkovi spletni strani. Poglavitni namen je bil pač 
didaktičen, prvotna ciljna publika pa študentje praške slovenistike 
oz. slavistike.

V uvodu sem napovedal, da gre v tem zapisu tudi za zahvalo. 
Pravzaprav dve: gospe Nataši Burger, da si je vzela čas in se prišla 
pogovarjat z nami (ter za to ni zahtevala niti krone plačila) in 
Filmskemu skladu Republike Slovenije, ki mi je skozi vsa moja 
lektorska leta prijazno posojal filmske kasete in (po novem) 
DVD-je. Brez te zbirke lani ne bi bilo filmskega seminarja, brez 
slednjega pa bi bila tudi slovenistična prisotnost pod streho 
Karlove univerze najbrž nekoliko manj opazna.
 
Letos bo treba šele ugotoviti, kakšne bodo prostorske in 
časovne možnosti za nadaljevanje tega prijetnega druženja (teden 
ali dva bo seveda na fakulteti nekaj zmede z urnikom, potem pa se 
bo videlo, kaj si lahko privoščimo). No, za zdaj je pripravljen okvirni 
načrt je. Tokrat ga tvorijo dela slovenske filmske klasike, soorganizator 
oz. darovalec filmskih kopij pa je/bo Slovenska kinoteka.
                                                                  
Andrej Šurla