[SlovLit] Poročilo s prvega zaničniškega srečanja

[Miran Hladnik, Siol]

From: "rozman andrej" <roza na roza.si>
Sent: Thursday, September 10, 2009 12:52 PM
Subject: Poročilo s prvega zaničniškega srečanja

V torek, 8. septembra, je bilo v dvorani KUD France Prešeren Trnovo 
prvo zaničniško srečanje. Udeležilo se ga je približno petdeset oseb. 
Koliko je bilo med njimi verujočih v možnost ničte stopnje DDV na 
širjenje slovenskega jezika, nismo preverjali. Brez dvoma pa niso 
vsi prisotni verovali, in tudi tisti, ki so verovali, niso verovali enako, 
saj debata, ki je sledila uvodnim obredom, ni bila prepričevanje 
prepričanih, ampak je bila polna skušnjav in različnih dvomov. 
Preden povzamem nekatera mnenja in spoznanja, ki se mi zdijo 
posebej pomembna, naj izrazim zadovoljstvo, da je bilo prvo poročilo 
s srečanja objavljeno na kulturni strani Dela že naslednje jutro, kar 
je dalo dogodku pečat aktualnosti.

Začelo se je s kratko pridigo, katere besedilo pridige najdete na 
koncu poročila.

Sledil je Jeziknaš, za njim pa je bila razprava, v kateri je bilo izrečeno 
marsikaj, zato prosim vse, ki bi želeli opozotit na kaj pomemnega, a z 
moje strani prezrtega, da mi to sporočijo. 

Debata se je na začetku vrtela okrog načina in možnosti prehoda na 
ničto stopnjo davka. Bilo je podanih več pripomb na poenostavljanje 
problema obdavčenosti proizvodov, ki širijo naš jezik. Moje mnenje 
je, da je to problem za strokovnjake, ki pa jim verjetno ni treba odkrivat 
ničesar novega, saj ne bomo prvi v EU, ki bomo tak davek imeli. 
Poleg podložnikov krone Velike Britanije in Severne Irske imajo po 
izjavi predsednika JAK ničto stopnjo DDV na knjigo namreč tudi 
Poljaki. Glede možnih nejasnosti o tem, kateri so tisti proizvodi, 
ki širijo naš jezik, poudarjam, da naša veroizpoved ni predlog 
zakonske določbe. Koneckoncev nejasnost tega, kaj vse spada 
med proizvode, ki širijo naš jezik, daje možnost, da nekateri 
verujejo tudi še potem, ko bo Slovenija že imela ničto stopnjo 
davka na nekatere proizvode, ki širijo slovenščino. 

Omenjeno je bilo, ali ne bi morala ničta stopnja DDV veljat tudi 
za knjige v drugih jezikih, ki izhajajo v Sloveniji. Moje mnenje je, 
da seveda lahko to velja tudi za druge tovrstne proizvode, ki 
izhajajo v Sloveniji. Pomembno je, da je slovenski jezik za njegove 
uporabnike kar najcenejši. In če se tega ne da doseči brez stranskih 
dobrih učinkov za še kateri drug v Sloveniji prisoten jezik, to ne bi 
smel bit problem. 

Predlagane so bile teroristične aktivnosti, ko naj bi manjše 
zaničniške skupine vršile pritisk na različne skupine prebivalstva. 
Za pričakovat je namreč odpor posameznih skupin prebivalstva, 
ki so prepričane, da sta vsaj tako kot slovenščina do ničtega 
davka upravičena tudi gasilska dejavnost in hrana za dojenčke. 
Prepričat bi bilo treba tudi slovenske politike, ki bojda še zdaleč 
niso večinsko naklonjeni ničti stopnji davka na knjigo, ter EU, za 
kar bi bilo treba vršit pritisk na naše evroposlance. 

Predlagano je bilo, da se čim prej spiše 12 zapovedi naše vere. 
Izražena je bila želja po pasionu in bil na koncu z moje strani 
obljubljen tudi kratek pasion, ki se bo skupaj s procesijo vršil v 
svetovni prestolnici knjige. 

Predlagano je bilo, da se ne bi preveč zgledovali po eni verski 
skupnosti. Priznam, da težko skrijem krščanske korenine svojega 
poganka in se strinjam, da bi bilo dobro najt čimveč izvirnih oblik. 
Predlagateljici se tudi opravičujem, ker sem vsebino njenega predloga 
dojel šele zdaj, na srečanju pa omenjal zgolj možno zgledovanje po 
še nekaterih drugih verskih skupnostih. A ne glede na izvirnost, ki 
nam bo brez dvoma dala novih moči, mislim, da je treba od dosedanjih 
veroizpovedi pobrat najbolše. Naj se ob tem spomnim na pismo mule 
Jožeta, ki je zapisal, da nam vera ukazuje verjovat v smislu >Naš 
jezik je velik in Roza je njegov prerok<. Popolnoma se strinjam z 
vero v veličino našega jezika, nikakor pa ne želim opravljat funkcije 
preroka in bi se, če bo to koristilo naši stvari, rajši pustil imenovat 
>kenguru<, kot mi je nekoč ob kavi predlagal zaničnik Bojan. 

Pomembni se mi zdita tudi misli, ki sta nastali v boju s skušnjavami, 
s katerimi me je na torkovm srečanju od vere odvračal predsednik 
slovenski pisateljev, ko je ponovil svojo idejo o državnih prihodkih 
slovenskih pisateljev. Prva misel je, da pri zaničništvu ne gre za boljši 
položaj ustvarjalcev slovenskega jezika, ampak njegovih uporabnikov. 
Bralke in bralci ter poslušalke in poslušalci so tisti, ki jim je treba 
zagotovit kar najcenejšo in najpestrejšo jezikovno oskrbo. Ali je ta 
prevedena ali izvirna, tu pravzaprav ni pomembno. Zato boja za zaščito 
in razvoj slovenskih besednih ustvarjalcev  ni mogoče enačit z bojem 
za zaščito in razvoj slovenskega jezika. Druga misel se tiče nekvalitetnih 
knjig. Strinjam se, da so nekatere knjige slabe. A te knjige si pač ne 
zaslužijo državnih subvencij. Nikakor pa se ne strinjam, da bi jih zato 
morali obdavčit. Najsi so še tako butaste, dokler imajo bralce, širijo 
slovenski jezik. In ponavljam, da je še tako slaba slovenščina še zmeraj 
slovenščina. Ali povedano z zgodovinsko primero, je bil Koseski slab 
pesnik, vendar je v tistem času napravil za promocijo slovenščine 
vsaj toliko kot Prešeren. 

Puščice, ki bi med prireditvijo krožila po dvorani, ni bilo, prodajale pa 
so se majice z logotipom >Jaz sem za nič< na srcu in veroizpovedjo na plečih. 
 
BESEDILO TORKOVE PRIDIGE
Če bi ne blo več tega jezika,
tukej bi bla le ena razlika.
Še zmer bi ble gore, še zmer bi ble reke,
še zmer bi blo morje, bukve in smreke.
Bla bi neumnost, ble bi zamere,
verniki in nasprotniki vere.
Bli bi sadisti in mazohisti,
nacionalisti in racionalisti.
Bli bi pohlepni in dobri ljudje,
prepovedi in vse tist, kar se ne sme.
Bla bi narava, bla bi kultura,
Sava in Drava, Soča in Mura. 
Dežela se ne bi skor nč spremenila,
bla bi poznanstva in dvojna merila.
Če bi ne blo več tega jezika,
bla bi le edina gotova razlika.
Še zmer bi imel vse mogoče težave,
zagotov pa ne imel bi slovenske države.
 
Ta pa je, ker je nastala, 
da bi nas manj kot prejšnja stala
in da bi dokončan bil boj
za naš narodni obstoj.
 
A namen še ne pomaga
in je država še bolj draga
in v službi zasebnega kapitala
skupne dobrine je razprodala
in tisoče pahnila v bedo
in obdavčila besedo.
 
In zdej ko nismo nova Švica
in je že ukradena potica
in neusmiljeno pritiska 
množična socialna stiska,
jezik malokoga briga,
saj če je kruh obdavčen, naj bo pa še knjiga.
 
A Slovenk in Slovencev brez slovenčine ni
in če se ona ne širi in ne bogati,
bolj ozki in ubogi z njo vred smo tud mi.
 
In ker je zaradi majhnih naklad
naš dragi jezik za nas še bolj drag
in bolj razširjenim vse težje konkurira,
je potrebna naša trdna vera.
 
Zato verjamem, da je v Sloveniji možna ničta stopnja davka na dodano 
vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik. 
Tako bodi. 
Lep pozdrav, Roza