[SlovLit] Izumiranje znanstvene slovenščine

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Alojzija Zupan Sosič" <alojzija.zupan-sosic na guest.arnes.si>
Sent: Monday, May 11, 2009 1:55 PM
Subject: merila in pomirjevala

Dragi Miran, ker se od predloga Meril na Slovlitu ni nihče oglasil glede 
položaja znanstvene slovenščine v tem dokumentu ali o njenem izumiranju 
na splošno, javljam, da sem napisala cinični članek na to temo, ki bo 
objavljen ta teden v Književnih listih (vsaj tako so obljubili), v uvodniku v 
Glasoffilu povzemam celotno situacijo (objavljen bo v oktobrski številki), 
poglobljen članek na to temo pa bo objavljen v zborniku Obdobja. To omenjam 
kot motivacijo, da še kdo od slovlitovcev kaj pripomni, poda konkretni predlog, 
osvetli problem s svojo lučjo [...] Za lažjo orientacijo povzemam oporne točke iz svojega članka:

Letos februarja smo prejeli predlog dokumenta, ki bi lahko močno spremenil 
podobo celotnega slovenskega univerzitetnega sistema. Imenuje se Merila 
za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev 
(v nadaljevanju Merila[1]) in se, kot je za tovrstna uradna besedila značilno, 
spretno izogne glavnim problemom, ki jih s spremembami povzroča. Na tem 
mestu me ne bo zanimalo, koliko je Univerza v Ljubljani sploh upoštevala 
bolonjsko reformo in novo vlogo univerzitetnega učitelja, saj so predlagana 
merila zgolj zaostrovanje že obstoječih meril prejšnjega univerzitetnega sistema, 
prav tako ne bom analizirala nepravičnega točkovanja pri napredovanju: 
posvetila se bom razvrednotenju domače znanstvene misli. 

Predlog dokumenta Merila je še toliko bolj zaskrbljujoč, ker ni upošteval 
večletnih prizadevanj slovenistov, slavistov in drugih strokovnjakov po določitvi 
ustreznega položaja slovenščine v znanosti. Glede na to, da sta zgodovinska 
izkušnja in aktualno razumevanje znanosti pri njeni institucionalizaciji predvsem 
izključujoča, se je potrebno vprašati, ali želimo slovensko univerzo ali pa nas 
konkurenca kapitala tira le še k Univerzi na Slovenskem. Že Ada Vidovič Muha 
(2007: 4-5) je idejo postmoderne globalizacije primerjala z idejo ilirizma, kritična 
pa je bila tudi do primerljivosti srednjeveške univerze s postmoderno globalno 
univerzo, ki jo zagovarjajo nekateri strokovnjaki, ko primerjajo pomen latinščine 
s pomenom angleščine. S svojimi prispevki o znanstvenem jeziku so se ji v 
posebnem razdelku Jezika in slovstva z naslovom Slovenščina v znanosti in 
na univerzi pridružili še Marko Stabej, Monika Kalin Golob, Tomo Korošec, Maca 
Jogan, Neli Dimc in ostali. Kot pereče vprašanje se je vprašanje znanstvenega 
jezika porodilo spomladi 2006, ko so univerzitetni učitelji in sodelavci Katedre za 
novinarstvo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani ter Oddelek za 
slovenistiko in Oddelek za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani na javnost in 
univerzo naslovili listo odprtih vprašanj v dokumentu Strategija univerze ter 
slovenščina kot znanstveni in učni jezik. Temu dokumentu je sledilo še več 
skupnih akcij (npr. radijska oddaja Intelekta 2006, Posvet o jeziku znanosti in 
visokega šolstva na Slovenskem, 2006), katerih posledica je bila Resolucija 
o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007-2011; njen deseti cilj je utrditev 
slovenščine v slovenskem visokem šolstvu in znanosti (Kalin Golob, Stabej 2007: 
88). Kljub vsem prizadevanjem različnih znanstvenikov, ki jih zaradi zgoščenosti 
svojega članka ne morem omenjati, so Merila pokazala stanje, ravno nasprotno 
od zaželenega in izborjenega. 

Slovenski znanstveni jezik ogroža[2] predvsem absurdno točkovanje slovenske 
znanstvene monografije in ostalih znanstvenih ali strokovnih prispevkov. Znanstvena 
monografija, tiskana v tujem[3] jeziku, je po predlogu Meril vredna 25 točk, domača 
20 točk, medtem ko šteje v Amandmajih k Merilom monografija v tujem jeziku 30 točk, 
domača pa le 20. Še bolj nedemokratično razmerje se odpira pri točkovanju dela 
monografije, v katerem je del tuje monografije vreden 8 točk, del domače pa le 
4 točke. Največja diskriminatornost je obljubljena vabljenim objavljenim predavanjem, 
kjer so mednarodna označena s 5 točkami, objavljena predavanja na domači 
znanstveni konferenci pa le z 2 točkama. Merila ocenjujejo slovenske dosežke s 
polovičnimi točkami tudi pri strokovni in uredniški dejavnosti, saj je domača strokovna 
dejavnost ovrednotena s 3 točkami, tuja s 6, uredništvo/souredništvo domače revije, 
knjige, zbornika konference le s 3 točkami, medtem ko si urednik ali sourednik tuje 
revije, knjige ali zbornika lahko pripiše kar dvakratno število točk, tj. 6 točk. 

Polovično vrednotenje domače znanstvene misli, ki se lahko s tolikšnim 
prezirom do lastne avtentičnosti še stopnjuje, je darilo za pomembni univerzitetni 
praznik, ki ga praznujemo 3. decembra letos. Podarila nam ga je kar Univerza sama, 
ko je za letošnjo devetdesetletnico obstoja slovenske univerze z omenjenimi točkami 
Meril razvrednotila slovensko znanstveno misel, torej sama sebe, in se tako potisnila 
daleč nazaj v devetnajsto, če ne celo 18. stoletje . 

Z lepimi pozdravi, Alojzija Zupan Sosič

[1] Zaposleni na Filozofski fakulteti v Ljubljani smo prejeli predlog za Merila za volitve 
v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev in Amandmaje 
k tem Merilom. Visokošolski učitelji in ostali so prispevali pripombe predvsem glede 
točkovanja in zahteve po 30-dnevnem neprekinjenem bivanju v tujini, ena izmed njih 
je bila tudi želja po zagotovitvi enakopravnosti slovenskih revij iz baze AHCI s tujimi, 
saj v preteklosti objave v slovenščini niso štele. Slovenisti smo svoje pripombe zbirali 
na spletni diskusijski skupini oz. virtualnem časopisu >SlovLit<, med katerimi je svoje 
opombe B. Krakar Vogel objavila tudi v Slovenščini v šoli.

[2] Slovensko znanost ogroža tudi nesamozavestno sprejemanje tujih študentov. 
Slovenske fakultete so jim pripravljene ponuditi celotna predavanja v tujem, najpogosteje 
angleškem jeziku, in pri tem pozabiti na večinsko slovensko študentsko publiko. Zavedati 
se je treba, da je tujih študentov pri nas malo in da se zaradi mnogoštevilnih tujih univerz 
tudi v bodoče na naše fakultete (kljub popolnemu prilagajanju njihovim zahtevam) ne bodo 
množično vpisovali; k vpisu jih ne bo prepričala angleščina, pač pa zgledne študijske 
razmere. Te naj bi poleg vzornih študijskih pogojev zagotovile uvodna predavanja v 
angleščini za študente, nevešče slovenščine, nato pa jim s tečaji slovenščine omogočile 
vključitev v slovenski znanstveni prostor. Tudi v tujih državah se slovenski študentje slej 
ko prej naučijo jezik univerze in se na ta način približajo znanosti in kulturi države gostiteljice. 

Jezikovno še bolj absurdni so nekateri mednarodni znanstveni simpoziji, ki se odvijajo v 
Sloveniji. Na njih so tujci manjšinska publika, a kljub temu potekata predavanje in diskusija 
v angleškem jeziku. Izgovor je pomanjkanje denarja za simultani prevod in velika želja 
prisotnih pokazati svoje tujejezične zmožnosti. Tako sem že prisostvovala simpozijem, 
kjer so zaradi dveh ali treh tujcev vsi Slovenci predavali v angleščini; in ker so diskutirali 
pretežno domači znanstveniki, se je ustvarila nenaravna jezikovna situacija: Slovenci so 
eden drugemu dokazovali določeno tezo v angleškem jeziku. 

[3] Privilegiranje tujih založb pred domačimi je vprašljivo zaradi hitrega spreminjanja njihovega 
statusa in tržne naravnanosti - če plačaš tisk lastne knjige, ne preverjajo relevantnosti njene vsebine.