[SlovLit] Bolonjski programi na ljubljanski slovenistiki -- Re: Pribac-Pribca

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Maruska Agrez" <agrez.maruska na gmail.com>
Sent: Tuesday, January 20, 2009 1:27 AM
Subject: BOLONJSKI PROGRAM NA LJUBLJANSKI SLOVENISTIKI

V naslednjem šolskem letu bodo kot na vseh fakultetah po sloveniji tudi na
ljubljanski filozofski fakulteti začeli dokončno z bolonjsko reformo. Danes
sem pregledala bolonjski prvostopenjski program slovenistike tako za
enopredmetni kot za dvodisciplinarni študijski program in moram priznati, da
sem nad njima takorekoč ogorčena.

Žal se mi zdi, da bo študentom, ki se bodo izobraževali po bolonjskem
študijskem programu, odvzeta možnost do kvalitetnega izobraževanja. Predvsem
bodo prikrajšani tisti, ki so res rojeni za študij, vedoželjni  in res
želijo svoj predmet spoznati v globino.

Predvsem me moti, da je število ur historičnega jezikoslovja skrčeno
praktično na minimum. Kratkoročno bo to študentom sicer všeč, saj historični
predmeti nikakor niso med najlažjimi, ravno tako pa na prvi pogled delujejo
povsem neuporabni. Tudi sama bi v prvem letniku z veseljem podpisala
peticijo za ukinitev stare cerkvene slovanščine in uvoda v slovansko
jezikoslovje, vendar zdaj vidim, da je ukinitev oz. zmanjšanje ur tih dveh
predmetov, prav tako pa tudi zgodovinske slovnice in dialektologije nekaj
najslabšega. Strokovnjak naj ne bi obvladal le področij, ki so neposredno
uporabna za njegovo prakso- če bi bilo tako, univerze ne potrebujemo, saj se
praktična znanja lahko čisto lepo pridobijo tudi v triletnih poklicnih šolah
(ki jim bo nivo na račun bolonje še dodatno padel). Univerzitetni
izobraženec pa naj bi poznal še teoretske osnove in zgodovinsko ozadje
predmeta, ki ga študira. To pa omogočajo
ravno diahroni predmeti. Poleg tega dajejo študiju jezika  boljši vpogled v
vse jezikoslovne pojave, najpomembnejše pa je to, da so *ključ za
razumevanje sedanjega stanja-* sinhronija in diahronija gresta z roko v
roki, zato se mi zdi prav, da bi zagotovili enakomerno razmerje med njima.
Sicer si bo študent res lahko izbral več historičnih vsebin, vendar se mi to
ne zdi dobra psiholška poteza, saj lahko iz lastnih izkušenj povem, da mora
vsaj v začetku biti neka obveznost, ki te prisili v to, da se začneš
ukvarjati s temi predmeti, toda potem ti ni žal.

Zanima me, kaj o tem menite slovlitovci. Priložila sem vam še linka do
bolonjskih programov enopredmetne in dvopredmetne slovenistike.

Maruška

http://www.ssff.si/bolonja/slovenistika-E.pdf
http://www.ssff.si/bolonja/slovenistika-D.pdf

===

From: "Silvo Torkar" <silvot na zrc-sazu.si>
Cc: <slovlit na ijs.si>
Sent: Monday, January 19, 2009 11:54 PM
Subject: Re: priimek pribac

Spoštovani,

listinsko gradivo za zgodovino Slovencev (za čas od naselitve do 1246 ga je zbral in v debelih 
petih knjigah objavil prof. Franc Kos skupaj z Milkom Kosom (1902-1928) nudi vsekakor 
dovolj dokazov za obstoj staroslovanskih in staroslovenskih osebnih imen na celotnem 
takratnem slovenskem etničnem oz. jezikovnem ozemlju. Toda že davnega leta 1860 je 
največji slovenski slavist vseh časov, Franc Miklošič, objavil razpravo Die Bildung der 
slavischen Personennamen, v kateri je na 118 straneh velikega formata predstavil 480 
antroponimičnih leksikalnih podstav, med njimi tudi Priby, lat. augeri. Preveč prostora bi 
zavzelo, če bi povzel vsa v listinah izpričana osebna slovanska imena s to podstavo, ki jih 
navaja Miklošič skupaj z viri (npr. Pryba, Priboje, Pribyl, Priban, Pribin, Pribina, Pribak, 
Przybek, Przybyslaw, Pribyhval, Pribičest itd.). V drugi razpravi Die Bildung der Ortsnamen 
aus Personennamen im Slavischen, ki je izšla l. 1864, navaja krajevna imena iz imen s 
podstavo Priby, npr. Przybin, Przibylowice, Pribanjci, Pribinovci, Pribyslavice, Pribislavec (ta 
je v Medjimurju). Franc Kos je že l. 1885 v Letopisu Matice slovenske objavil razpravo Ob 
osebnih imenih pri starih Slovencih, ki je bistveno dopolnila Miklošičevo gradivo. V t. i. 
Čedajskem evangeliarju, ki so ga uporabljali domnevno v štivanskem samostanu (pri Devinu) 
in so se vanj v drugi polovici 9. in prvi polovici 10. stol. vpisovali številni romarji iz slovanskih 
dežel, najdemo tudi vpise tedanjih znamenitih slovanskih vladarjev, med njimi 
spodnjepanonskega kneza Pribine (Priuuina), tam so tudi Pribibor, Pribigoj, Pribislava. 
Pribislav je tudi ime prvemu od zadnjih štirih karantanskih knezov pred izgubo samostojnosti 
Karantanije v začetku 9. stol. Med letoma 983 in 989 je plemenitaš Pribislav (Pribizlauuus) 
prejel od kralja Otona III. več posestev blizu današnjih Medvod. Med 977 in 981 se omenja 
priča Priuvizlao v Možberku na Koroškem, morda isti kot prej omenjeni. L. 1134 se omenja v 
Otmanjah na Koroškem priča Pribgoy. Okrog l. 1200 se v seznamu posesti goriških grofov 
omenja mansus Pribissa (Pribiša je izpeljano z istim obrazilom kot Gostiša od Gostimir, 
Staniša od Stanimir ipd.). V Trstu se v 14. stol. omenjajo Pribissa, Pribixa, Pribec, Pribac, 
Prebec, imena pa je našel prav tržaški jezikoslovec, etnomuzikolog in skladatelj Pavle Merku 
(gl. članek Predkrščanska slovenska isebna imena v Trstu 1307-1406, Zbornik Brižinski 
spomeniki, Ljubljana, 1996). Poljski slovarji staropoljskih osebnih imen navajajo imena 
Przyba, Przybak, Przybyna kot okrajšane in ljubkovalne oblike od imen Przybygnew, 
Przybyslaw. V piranski notarski knjigi najdemo v letih 1289-91 zapisani imeni Prebina, 
Pribinus. 

V o. Črnomelj obstaja vas Pribinci, pri Semiču pa Pribišje, ki je l. 1375 zapisano kot 
Pribengesiezz.

Prvačina ima enako kot Prebačevo pri Kranju skoraj enake historične zapise pred l. 1500, ko 
oba kraja še nista imela pripon -ina in -evo. Prvačina je 1298 Prebatsch, 1319 Pribacii, 1361 
Priwatsch, 1370 Perbatsch, 1398 Prebatsch, 1402 Prebatsch, 1566 že Prebacins.
Prebačevo pa je 1343 Pribetsch, 1381 Prewacz, 1436 Prywecz in Ober Pribbetsch, 1458 
Prewatsch. Obe krajevni imeni sta nastali iz osebnega imena Pribak (< Pribislav ali Pribigoj) 
najprej s starim svojilnim obrazilom -j, kar je obakrat dalo obliko *Pribač, torej Pribakova vas, 
pač po ustanovitelju vasi. Ker pa vsaj že v 15. stol. obrazilo -j ni bilo več živo, so k imenu 
*Pribač na Gorenjskem dodali še eno svojilno obrazilo, -ov, kar je dalo Pribačevo oz. 
Prebačevo, na Vipavskem pa so dodali priponsko obrazilo -ina za oznako prostora, 
domovanja, kar je dalo Pribačina, kasneje Prvačna. Na podoben način kot Pribačina je 
nastala Žitičina (danes Stična, pri Valvasorju še Sitizena): kraj, kjer živijo Žitiči.
Toliko za morebitno razpršitev dvomov glede staroslovenskih osebnih imen in njihove 
udeležbe pri nastanku nekaterih krajevnih imen.

Lep pozdrav,
Silvo Torkar