[SlovLit] Svetovni dnevi slovenske literature na filmu, Praga 2008

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Andrej Szurla" <surla na ares.fils.us.edu.pl>
To: <slovlit na ijs.si>
Sent: Monday, December 29, 2008 3:18 PM
Subject: Svetovni dnevi 2008 v Pragi

V Pragi smo se s slovenskimi filmi in sledmi literature v njih javno 
družili teden pozneje, kot je bilo 'predpisano', tj. med 10. in 12. 
decembrom. Povod za zamik je dalo slovensko veleposlaništvo, 
ki je predlagalo, da bi bil naš festival dopolnilo praškega slovenskega 
tedna, sicer zaznamovanega z uradnim državniškim 
obiskom predsednika Türka. Če nič drugega, je prišlo tako v enem 
tednu (pravzaprav v treh dneh) do dveh slovenskih >masovk<, če 
lahko tako poimenujem dve prijetni srečanji večine Slovencev, 
stalno ali začasno prebivajočih v češki prestolnici in njeni okolici. 
V torek smo se dobili na veleposlaništvu, da smo se srečali s 
predsednikom, v četrtek pa še na Filozofski fakulteti, kjer smo 
si najprej privoščili Petelinji zajtrk, za sladico pa še kozarček 
žlahtne slovenske kapljice in prigrizek, s katerima nas je počastila 
ekipa gospoda veleposlanika Buta. 

Petelinji zajtrk nas je tako (gotovo tudi zaradi ambasadinega 
predprazničnega sprejema in posebnih vabil nanj) zbral okoli 
osemdeset. Dan prej in potem, ko smo vrteli Sladke sanje (z 
Vrtoglavim ptičem kot uverturo) in Zvenenje v glavi, nas je bilo 
manj, a po površnem štetju obakrat po več kot trideset. Nismo 
pa prihajali samo zgoraj omenjeni Slovenci in slovenisti, saj je 
bilo vsakič v dvorani tudi nekaj >pristnih Čehov<, bodisi prijateljev 
naših študentov bodisi povsem >nevtralnih< radovednežev in 
ljubiteljev manj znanih kinematografij. Iskreno upam(o), da je tolikšno 
število zanimajočih se za slovensko umetnost tudi sami Karlovi 
univerzi potrdilo, da se je pred pričetkom letošnjega študijskega 
leta izplačalo potruditi za ohranitev nespremenjenega statusa 
tukajšnje slovenistike.

Projekcije smo izvedli v multimedijsko opremljeni predavalnici, ki 
sicer služi tudi kot senatna dvorana (in se lahko pohvali z res 
imenitnim pogledom na Hradčane na drugi strani Vltave). Dekanatu 
velja iskrena zahvala, da smo jo smeli tri večere okupirati, 
študentskemu svetu za urgentno pomoč pri iskanju nadomestne 
predavalnice za eno študijsko skupino, ki je - menda neobveščena -
 v enem izmed večerov prostor zasedla pred nami, oddelku za 
tehnično podporo pa za pripravo projekcijskih naprav. Ja, pa tudi 
Gregorju, študentu elektronike na erazmusovski izmenjavi, za 
pomoč pri nekaj nenačrtovanih tehničnih (d)efektih.

Da bi naredili filme dostopne čim širšemu občinstvu, so 
študentje zaključnega letnika Eva, Helena, Šarka, Zuzana in Radek 
november posvetili prevajanju dialoških list in celotnega spremnega
pisnega gradiva. Slednje smo priložili Centrovim slovenskim informatorjem 
- in dejstvo, da je vse gradivo pošlo že po drugem dnevu, si razlagam 
kot dokaz, da publika resnično ni prišla samo zaradi veleposlanikove 
pogostitve . Da pa so zaživeli tudi prevodi filmskih dialogov, ima 
ogromne zasluge češki kolega, sicer imenitni prevajalec slovenskega 
leposlovja Aleš Kozár (ki je bil med drugim pred dvema letoma menda 
najzaslužnejši tudi za vzpostavitev nove češke slovenistike na univerzi 
v Pardubicah), ki je prevode jezikovno pregledal in jih postavil na 
filmske posnetke, slednje - za takšen poseg pripravnejše od tistih, 
ki smo jih prejeli s Centra (ker so bili opremljeni z neizbrisljivimi 
angleškimi podnapisi) - pa prej >polovil< po spletu.
 
Dogodek je tako za nami, spomini so prijetni, prepričanje o 
zanimivosti in kvaliteti tako slovenske kinematografije kot leposlovja 
pa najbrž utrjeno tudi med tistimi gledalci, ki te trditve prej ne bi 
podpisali z mirno vestjo. No, pa opaziti smo se dali, vsaj v univerzitetnem 
okolju, kar je v našem primeru morda še najpomembnejše od vsega. 
Obvestilo in vabilo je sicer poromalo tudi na uredništva dveh tukajšnjih 
največjih časnikov, a je bilo v decembrski vročici in poplavi najrazličnejših 
prireditev v Pragi najbrž spregledano. 

Pa še ena anekdotica čisto za konec: da se ne spreminjajo samo 
mlade generacije, ampak gredo v tok s časom tudi tiste častitljivejše, 
nas je prepričal tudi izbruh smeha naše drage kolegice Jasne, sicer 
sveže upokojenke, ob izjavi (v Sladkih sanjah), da je Heintje všeč samo . 
penzionistkam.
 
Tako gospe Jasni kot vsem drugim kolegicam in kolegom ter ostalim 
voščim javnih in zasebnih uspehov polno novo leto;
Andrej