[SlovLit] JiS 2008/1

[jurska]

Triinpetdeseti letnik revije Jezik in slovstvo se je začel s številko,
posvečeno prof. dr. Bredi Pogorelec. 

V razpravljalnem delu revije se je osem avtorjev jezikoslovcev z vprašanji,
povezanimi s skladnjo, diskurzom, pragmatiko in kognitivnimi procesi,
frazeologijo, glagolskim časom, sociolingvistiko in govorjenim jezikom
spomnilo profesoričinega raznolikega znanstvenega in strokovnega delovanja.

KOZMA AHAČIČ v duhu priznanja in priznavanja, da je Breda Pogorelec prva
pravilno definirala, kateri del Bohoričeve slovnice je nastal po
Melanchthonovi predlogi, ter vrednost slovnice predstavila z vidika
tedanjega humanistično-renesančnega konteksta, kar jo uvršča med začetnike
t. i. sodobnega raziskovanja začetkov slovničarstva na Slovenskem, v članku
natančneje predstavi poglavje o skladnji v Bohoričevi slovnici in ga
analizira z vidika postopkov prirejanja Melanchthonove latinske predloge,
pri čemer posebej izpostavi prirejanje posameznih pravil in zgledov. 

INA FERBEŽAR in MARKO STABEJ v počastitev in revitalizacijo misli, ki jo je
v zvezi s pomembnostjo razumevanja izrazila Breda Pogorelec v zborniku
Slovenščina v javnosti, članek posvetita vprašanjem, povezanim z
razumevanjem v sporazumevalnem procesu. Pojem razumevanje najprej opredelita
z vidika različnih znanstvenih disciplin (filozofija, psiholingvistika,
kognitivno jezikoslovje, pragmatika, besediloslovje idr.) in v odnosu do
tradicionalnega jezikoslovja, nato pa se v okviru spoznanja, da je
razumevanje bolj ali manj subjektivno in dinamično tvorjenje pomena,
osredotočita na posamezne dejavnike razumevanja. Izpostavita dejavnike, ki
so povezani z razumevalcem (npr. jezikovna zmožnost, namen vstopanja v
sporazumevalni proces), družbene dejavnike (družbene vloge in hierarhična
družbena razmerja) in besedilne dejavnike v povezavi s sprejemljivostjo in
razumljivostjo besedil. Besedilo zaključita s tremi shemami razumetja,
razmišljanjem o merjenju razumevanja in razumljivosti ter z nekaj odprtimi
vprašanji za nadaljnje raziskave na tem področju.

V članku ERIKE KRŽIŠNIK so frazemi in frazeologija obravnavani z vidika
sodobnega, kulturološkega pristopa, pri čemer se avtorica navezuje tudi na
dejstvo, da je na podoben način frazeme razlagala že Breda Pogorelec.
Slovenske frazeme obravnava kot >nosilce kulturne konotacije<, posebno
pozornost pa nameni predstavitvi posameznih virov za kulturološko
interpretacijo frazeoloških enot, kot so različni obredi, miti, zarotitve,
pregovori, primerjalni frazemi, t. i. jezikovni simboli (roka, srce, križ),
religiozni frazemi, intelektualna lastnina naroda in človeštva, zgodovinske
in zemljepisne realije deželoznanskega opisa in znotrajjezikovnih viri, in
sicer na primerih slovenskih frazemov v primerjavi z ostalimi slovanskimi
jeziki, predvsem hrvaščino in ruščino. 

V povezavi z mislijo Brede Pogorelec, da ima lahko glagolski čas tudi
nečasovno funkcijo, TJAŠA MIKLIČ v članku obravnava rabo prihodnjika v
besedilni funkciji izražanja uresničenih preteklih dejanj, in sicer
primerjalno z angleščino, italijanščino, španščino, francoščino, nemščino in
hrvaščino. Na avtentičnih primerih različnih besedil se osredotoči na
jezikovne realizacije uresničenih preteklih dejanj, kot se kažejo v
različnih jezikih. Na tovrstne jezikovne realizacije pogleda tudi z vidika
prevajanja in ob posameznih primerih in analizah besedil opozori na različne
bolj ali manj sprejemljive prevodne ustreznice ter se sprašuje o usodi
tovrstnih jezikovnih oblik v javnem sporočanju.

VESNA MIKOLIČ se v članku nasloni na sociolingvistično delovanje Brede
Pogorelec v povezavi z italijansko etnično manjšino na Slovenskem in se
posveti obravnavi stereotipov in predsodkov na slovensko-italijanskem
dvojezičnem območju v slovenski Istri. Po podrobni predstavitvi različnih
predvsem socioloških, filozofskih in sociolingvističnih teoretičnih
opredelitev strpnosti, stereotipov in predsodkov v sodobni demokratični
družbi, se preusmeri na predstavitev rezultatov empirične raziskave,
povezane s stereotipi o narodni in pokrajinski pripadnosti, ki je bila
izvedena med dijaki štirih koprskih srednjih šol, ki so vsakodnevno v stiku
s pripadniki različnih narodnih skupnosti. Opozori, da so predsodki del t.
i. mikroideologije vsakdanjega sveta in da se jih je treba zavedati.

TOMAŽ SAJOVIC svoj prispevek začne z mislijo Brede Pogorelec o zaprtosti in
omejenosti znanstvenih spoznanj o jeziku na ožje družbene kroge ter o
razkoraku med šolskimi znanji o jeziku in znanstvenimi spoznanji, nato pa se
v članku posveti razmišljanju o problemu jezika v znanosti in visokošolskem
izobraževanju. Opozoriti skuša na ideološkost stališča, da je angleščina
pravi jezik znanosti in na posledice tega stališča za znanstveno delovanje
tako na področju naravoslovja, družboslovja kot humanistike. Razmišlja tudi
o neosebnosti in nekomunikativnosti znanstvenega jezika, ki jo skuša
razložiti v zgodovinsko-filozofsko-fizikalnem kontekstu in v povezavi s
posameznikovim odnosom do resničnosti in do samega sebe. 

JANA ZEMLJARIČ MIKLAVČIČ se v članku o značilnostih spontanega govora
nasloni na razpravo Vprašanja govorjenega jezika, s katero je Breda
Pogorelec prvič skušala celoviteje opisati govorjeni jezik. Najprej z
zgodovinskega vidika predstavi raziskovanje govorjenega jezika na
Slovenskem, nato razmišlja o slovnici govorjenega jezika ter opredeli
različne podobe govorjenega jezika. Posebej predstavi določene besedilne
značilnosti govorjenega jezika, in sicer se natančneje osredotoči zlasti na
jezikovna sredstva, ki soustvarjajo pomen govorjenega besedila (deikti,
besedilni aktualizatorji, diskurzni označevalci), ter na skladnjo
govorjenega jezika v povezavi s ponavljanji, napačnimi začetki,
parafraziranjem, prekrivnim ali hkratnim govorom in premori, pri čemer
spoznanja izpelje na osnovi primerov iz Učnega korpusa govorjene
slovenščine. 

Ker je Breda Pogorelec veliko razmišljala tudi o univerzitetnih študijskih
programih in bila aktivna na pedagoškem področju, je del te številke Jezika
in slovstva tudi tematski sklop, ki je posvečen prenovi študijskih programov
v skladu z bolonjskimi smernicami. Tematski sklop je uredil VOJKO GORJANC, v
njem pa so zbrani informativni prispevki o poteku bolonjske prenove, njenih
možnih prednostih in slabostih ter vsebini novih študijskih programov na
vseh štirih univerzah ter na izbranih fakultetah. Prispevke so poleg VOJKA
GORJANCA (Filozofska fakulteta, Oddelek za prevajalstvo) prispevali še ERIKA
KRŽIŠNIK (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta), MELITA ZEMLJAK JONTES
(Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta), VESNA MIKOLIČ in IGOR Ž. ŽAGAR
(Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije), POLONA GANTAR,
MATEJKA GRGIČ in FRANC MARUŠIČ (Univerza v Novi Gorici), MONIKA KALIN GOLOB
in NATAŠA LOGAR (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede) in DARIJA
SKUBIC (Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta).

Ocenjevalno-poročevalski del revije sestavljajo ocena in dve poročili:
SIMONA BERGOČ predstavi in ovrednoti knjigo Karmen Erjavec in Melite Poler
Kovačič o uporabi kritične diskurzivne analize na področju novinarskega
diskurza, HELENA DOBRILA poroča o seminarju o normiranju, usklajevanju in
jezikovnem načrtovanju, ki je potekal v Bolzanu, URŠKA JARNOVIČ pa poroča o
spoznanjih, ki so bila predstavljena na poletni šoli in simpoziju o humorju
in smehu v Aberdeenu.  

Številko zaključuje rubrika V branje vam priporočamo, v kateri je
predstavljenih pet knjig, povezanih z različnimi mislimi in vprašanji o
slovenskem jeziku, večkulturnostjo ter slovenskim jezikom in književnostjo v
stiku, prisilnimi migracijami in integracijo, korpusnim preučevanjem stalnih
besednih zvez ter s kitičnimi oblikami v starejši slovenski poeziji.  

Urška Jarnovič,
tehnična urednica Jezika in slovstva
(jurska na volja.net)

P. S. Vse spremembe podatkov o naročnikih ter prijave novih naročnikov (pa
tudi odjave obstoječih) sprejema tehnična urednica revije na svoj e-naslov.
Na spletni strani revije (http://www.jezikinslovstvo.com) lahko najdete
povzetke razprav, kazalo ter prvo razpravo.