[SlovLit] FW: priljubljenost slovenščine v šoli

[Miran Hladnik]

From: Boža Krakar Vogel [mailto:boza.krakar na guest.arnes.si] 
Sent: Monday, March 10, 2008 11:02 AM
Subject: priljubljenost slovenščine v šoli

Navadila sem se že, da se ne menim kaj dosti za različne razpise  
državnih in evropskih inštitucij, ki zahtevajo od prijavitelja debel  
elaborat, katerega nato zvečine nonšalantno zavrnejo. Rajši kot  
za pisanje neproduktivnih prijav porabim čas, če ga kaj imam,  
za pisanje konkretnih strokovnih besedil, v katerih sem bolj  
doma kakor v prijavah v birokratskem novoreku. Te dni pa sem  
z več strani dobila obvestila, da Ministrstvo za kulturo vabi k  
oddaji ponudbe za izdelavo elaborata o priljubljenosti slovenščine  
kot šolskega predmeta. Ta razpis pa me v nasprotju z nekaterimi  
drugimi vseeno spodbuja k odzivu. Dve stvari sta me namreč,  
poleg že omenjenega odpora do takih pozivov in odzivov nanje,  
v njem zmotili:

1. Naslov oz. tema ponudbe. Dvomim, da je problem zastavljen  
strokovno pravilno in problemsko dovolj široko. Priljubljenost  
določenega šolskega predmeta je kajpak legitimna raziskovalna  
tema, vendar kot parcialna kategorija znotraj širšega pedagoškega  
(specialno didaktičnega) problema in z zavedanjem, da izolirana  
prinaša senzacionalistične in bolj medijsko privlačne kakor  
razvojno uporabne rezulatate (na podobni ravni bi bili rezultati  
o priljubljenosti slehernega šolskega predmeta, in kaj bi storili  
potem?). Zato bi bilo, če se že ministrstvo za kulturo čuti poklicano,

v zadevah slovenskega jezika spraševati najprej o šolskih rečeh,  
bolj ustrezno vprašanje, kakšna je kakovost pouka slovenščine,  
merjena s ciljem, imenovanim razvoj sporazumevalne in  
kulturne zmožnosti/kompetence in nacionalne zavesti  
šolajočih se. So cilji pouka za ta del ustrezno zastavljeni, so  
potem tudi uresničeni tako, da je znanje dovolj trajno in vrednostno  
ustrezno motivirano? (Spraševanje o nezadostni didaktični razvitosti  
sredstev in metod, didaktike slovenskega jezika in še kaj iz  
uresničevanja tez Resolucije ... kaže le na slabotno poučenost  
ministrstva o naporih in napredkih, ki so bili z majhnim številom  
čezmerno obremenjenih ljudi vendarle doseženi - predmetne didaktike  
s habilitiranimi učiteljiso na vseh fakultetah, kjer izobražujejo  
učitelje slovenskega jezika - upati je, da bodo rezultati raziskave  
nemudoma spodbudili ministrstvo za odprtje novih delovnih mest na 
tem področju, saj je ljudi premalo?; učbeniki so po dva ali trije
konkurenčni,  
vsi podvrženi strogim sodbam ustrezne učbeniške komisije, učitelji se še

nikoli niso toliko dodatno izobraževali; in - "priljubljenost"
slovenščine,  
kot kažejo različno orientirane raziskave naših diplomantov, je ves čas

nekje na sredini lestvice, v kolikor sploh lahko govorimo o
priljubljenosti  
dejavnosti, kot sta učenje in branje pri današnji mladini, kar tudi
poudarjajo  
naše raziskave).

2. Po mojem mnenju bi bilo ministrstvo za kulturo, ki je izdelalo tudi  
Resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko in ki lahko  
motivira ustrezne strokovne energije, poklicano za širšo sociokulturno  
tematsko raziskavo. Pravo vprašanje bi se v tem smislu glasilo: Kakšen  
je odnos do slovenščine (in slovenske kulture?) v družbi? Kako se  
uresničujejo določila Reslucije in zakonodaja? Kako se izvaja
publiciranje,  
raziskovanje, poslovanje, in v tem okviru seveda tudi vzgoja in
izobraževanje  
v slovenščini? Kako je mogoče doseči, da bo slovenski domorodec  
moral napisati disertacijo v slovenščini, poslovnež pisati partnerju čez

cesto v slovenščini, da bodo mediji na privlačen način širili zavest o 
vrednosti slovenščine? - Vsi ti segmenti družbene klime še kako vplivajo

tudi na priljubljenost slovenščine v šoli!

Zato se mi zdi čudno, da ministrstvo za kulturo namesto celostne in  
celo medresorske uporabno zastavljene raziskave o jezikovni problematiki

in jezikovni kulturi na vseh ključnih mestih javne rabe slovenščine
izbere tako  
zožen segment šolske problematike, ki bo, po mojih izkušnjah in  
predvidevanjih, spet enkrat sprostil čustvene energije namesto razumnega

in dolgoročno učinkovitega reševanja kompleksnih in vitalnih kulturnih
vprašanj.
Boža Krakar Vogel