[SlovLit] Marija Stanonik: Slovenska narečna književnost

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Iva Potocnik" <iva.potocnik na guest.arnes.si>
Sent: Friday, January 25, 2008 10:57 PM
Subject: Marija Stanonik: Slovenska narečna književnost


Filozofska fakulteta in Slavistično društvo Maribor sta v torek, 15. 1. 2008, 

na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru pripravila predstavitev knjižne 

novosti Marije Stanonik: Slovenska narečna književnost. Knjiga je kot 51. 

izšla v zbirki Zora. Polno predavalnico študentov, univerzitetnih profesoric 

in drugih poslušalcev je ogovoril dekan fakultete prof. dr. Marko Jesenšek. 

Prof. dr. Marijo Stanonik, znanstveno svetnico na Inštitutu za slovensko 

narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani, je predstavil kot vsestransko raziskovalko, 

ki se ukvarja z jezikom in narodopisjem. Njeno raziskovalno delo je razpeto 

med jezikom, narečjem in folkloristiko. 



Avtorica knjige je nanizala nekaj podatkov o monografiji. Po že objavljenih 

člankih in razpravah na to temo se je lotila sistematičnega predstavljanja 

narečnih ustvarjalcev iz osrednjih pokrajin in z največjo pozornostjo do vseh 

zamejskih, zlasti pa že tudi pozabljenih obrobnih. Monografija je zvrstno 

razdeljena na Slovensko narečno dramatiko (najkrajše poglavje), Slovensko 

narečno poezijo (najobsežnejši del), Slovensko narečno prozo in se po sklepu 

Narečje - jezik ubogih? (odpira mnoga pomembna strokovna vprašanja) konča z 

Imenskim kazalom. Glede na kronologijo sta dramatika in Andrej Šuster 

Drobosnjak na prvem mestu tudi zato, ker je po njenem mnenju govorjena beseda 

v tej zvrsti najnaravnejša. Analizirala je njegovo Igro o izgubljenem sinu in jo 

primerjala z enako svetopisemsko priliko. Svetopisemska tematika in sodobno 

življenje se prepletata tudi v prvem slovenskem dramskem besedilu iz Beneške 

Slovenije v pastoralki Naš božic. Goriško narečno dramatiko predstavlja Renato 

Podbersič s Štorjami od Šešerjov an Tobink - štirinajstimi narečnimi besedili na 

domačem odru.



V uvodu v Slovensko narečno poezijo avtorica razmišlja o temeljnih vprašanjih 

poezije v najširšem smislu, nato sledi oris slovenske narečne poezije v preteklosti 

in kako se na današnjo odziva slovenska publicistika. Med narečnimi pesniki je 

posebej opozorila na avtorje z roba slovenskega ozemlja. Iz Ziljske doline na Mario 

Bartoloth, ki nam v pesniški zbirki Pa Zila še v?sč?s š?mi v svoji materinščini - 

ziljščini - ohranja že pozabljene besede svojega >žobara< (govora). V pesmih Viljema 

Černa lahko začutimo nemoč pesnika, ki v vseh razsežnostih občuti stisko zaradi 

zamiranja slovenstva v Terski dolini. Za literarno občutljive bralce bo mikaven 

Aleksander Furlan, ki z drobnimi motivi morja, kruha, ribičev in rib ohranja zavest 

o slovenstvu v Tržaškem zalivu. V besedišče Zlatka Pochobradskega, pesnika iz 

Gorskega Kotorja, se je zlilo več narečij: gorenjščina, dolenjščina, rovtarski govori, 

v katera se pomeša hrvaška knjižna in narečna čakavska beseda. V njegovih pesmih so 

značilni motivi voda, rodna gruda, zgodovina, roke, mati, smrt, vsakdanje reči in povedke 

o njih. Boli ga propadanje kulturne krajine in izpoveduje, da je zanj edina prava 

materinščina narečje. Prebivalcem Gorskega Kotorja >domača rejč< pomeni več kot 

zgolj narečje, pomeni jim samosvojost med (ne) več Slovenci in (še) ne Hrvati. Žal mu 

je za duhovno bogastvo in tradicijo, ki nezadržno izginjata. Iz osrednje Slovenije zavzema 

posebno mesto Janez Ramoveš iz Poljanske doline. V njegovih pesmih je mogoče začutiti 

resen umetniški izraz močnega pesniškega duha in odkriti nove jezikovne možnosti v 

literaturi. Na temo Kaj se v Trbovljah godi piše izjemno plodovit Vinko Hrovatič. V 

sonetih pogosto poje o propadanju zasavskega premogovništva, loteva pa se tudi 

najkočljivejših sodobnih tem.



V prozi po uvodnem poglavju Uzaveščanje narečja kot estetske vrednote predstavlja 

avtorje po kronologiji tematike. Med Primorci je izpostavila Alda Černigoja s 

Pripovedovanji z /Angelske/ Gore, predvsem zaradi svojevrstnega postopka ubesedovanja. 

Ohranja naravni tip komunikacije, kjer je pripovedovanje samo že pripoved.

Slovensko Porabje in porabsko narečje zastopa Francek Mukič z Garaboncijašem, 

žanrsko in stilno izjemno večplastnim delom z visokim estetskim učinkom. 

Slovenska narečna književnost je prvo delo, ki skuša sistematično prikazati slovensko 

narečno književnost z vidika estetskega vrednotenja, snovi, motivike, stilnih sredstev in 

recepcije.



Svojo predstavitev je dr. Stanonikova sklenila z mislijo, da slovenska narečna književnost 

postaja samoumevni del slovenske literarne ponudbe. Naš jezikovni prostor je kot bogato 

založena pekarna, kjer ponujajo na vse načine pripravljene krušne dobrote iz vseh vrst testa: 

spletene, zavite, posute, okrašene . A vse je le kruh - kruh naš vsakdanji, jezik naš vsakdanji.

Vredno je seči po knjigi in uživati ob ustvarjalnosti slovenskih narečnih ustvarjalcev in 

ustvarjalk. Bralci pa pogrešamo zgoščenko s posnetki narečnih besedil. --- Iva Potočnik