[SlovLit] France Žagar, Na sončni strani šole

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Helga Krisper" <helga.krisper na siol.net>
Sent: Sunday, May 06, 2007 7:45 PM
Subject: France Žagar
Zgodbe s pomenljivim sporočilom (France Žagar, Na sončni strani šole. Ilustracije Lucijan Reščič. Ljubljana, Karantanija in Pedagoška fakulteta, 2007. 120 strani.)


Avtor knjige NA SONČNI STRANI ŠOLE se je s svojimi strokovnimi pogledi, spoznanji in z znanstvenim delom uveljavil predvsem kot jezikoslovec-slavist in pedagog. Nato so Franceta Žagarja v svet pisateljevanja najprej zapeljali spomini na otroštvo in zgodnja leta odraščanja, v katerih ima osrednji prostor vojni čas. Tako se je v knjigi VOJNA, KAJ PA JE TO? (Utrinki mojega otroštva. Oživljanja.), 2005, pridružil mnogim sodobnim spominskim pripovedim, ki odkrivajo podobe odmaknjenega časa, v katerih se odstrejo odsevi vznemirljivih in za otroka na poseben način opaženih doživetij. V Žagarjevih zapisih je to pogled otroško prisrčne naivnosti, dobrohotnosti, iskrenosti in tudi samosvojosti (z odtenki humorja) v prepoznavanju temeljnih človeških nagibov in odnosov, kar izpričuje tudi odkrit, neizumetničen, iskrivo jasen slog. 

Predstavljam si, da bi bile te, v naslovljena poglavja zaokrožene pripovedi lahko oblikovane tudi kot družinski roman z imenitnim osrednjim pripovednim likom očeta, kakršen v nekaterih zgodbah zaživi s svojo neomajno samosvojo držo, s pristno človečnostjo in odkritostjo mišljenja in govora.

Zgodbe v knjigi NA SONČNI STRANI ŠOLE so v celoti ubrane v razvojni lok avtorjevega pedagoškega in jezikoslovnega dela v času, ko ga je tesalo in izoblikovalo delo z učenci in študenti od prvih let, ko se je kot pedagog kalil v osnovni šoli in v gimnaziji, kasneje pa na Pedagoški fakulteti in končno (tudi s humorjem) na študentski preskušnji Univerze za tretje življenjsko obdobje.

V uvodnem Zagovoru mojih zgodbic France Žagar odkrije jedro svojega pogleda na poklic pedagoga, kot se potrjuje tudi v idejnih poudarkih njegovih pripovedi: "Učitelja primerjajo z lončarjem in vrtnarjem. Prav gotovo sem si v začetku domišljal, da so otroci glina, jaz pa vsemogočni stvarnik, ki lahko to glino oblikuje po svoji podobi oziroma zamisli. Šele postopoma sem spoznaval, da sem kot učitelj samo vrtnar, ki zaliva vrtec, v katerem rastejo vse mogoče rastline, od bujno rastočega in živo obarvanega cvetja do skromnih rastlinic, ki jim manjka vlage in svetlobe."

S tem izhodiščem se v pisateljevem poklicnem spominu oblikujejo šolski prizori in učne situacije, predvsem pa portreti občutljivih osebnosti deklet in fantov, ki zbujajo pozornost s svojim vedenjem, znanjem, z iznajdljivostjo ali lenobo, občutljivostjo in odmaknjenostjo ali z nemirnim uporništvom, kar učitelju da misliti: s svojim razumevanjem se hoče čim bolj približati otroku in odkriti njegov v razvoju spreminjajoči se čustveni svet, povezan tudi z družinskim življenjem, kar mu bo omogočilo najti najboljši možni pedagoški pristop. To mu ne uspe toliko s strogostjo kot s čustveno toplino, z neposrednostjo in humorjem (tudi na lastni račun), včasih še s pretehtano odmaknjenostjo, ob kateri otrok preneha z nemirnim vedenjem, najpogosteje in najuspešneje pa s spodbujanjem domišljije, ki se razživi v široki govorni sproščenosti,  igrivosti in smehu.                   

Zgodbe so oblikovane kot drobne študije, katerih jedro je dogodek v razredu, stik s kolegi in učenci, ob tem pa se v uvodnem in končnem delu besedila odpira avtorjev pogled vase, v intimni svet pedagoga, ki razčlenjuje in presoja svoj delovni postopek in ob tem tudi lastni značaj. Ob svojih izkušnjah vedno trdneje izpričuje svoj pogled na način poučevanja: prisluhniti notranjim vzgibom učencev in jim odpreti "okna v življenje" z oblikovanjem maternega jezika kot prvinske izrazne vezi med ljudmi - tudi mimo ozkih didaktičnih načel in metod. Prednost daje sproščenim govornim vajam, spisom na temo po učenčevi izbiri, gledališki vzgoji, scenarijem za kratke filme in ne nazadnje zbujanju učenčeve radovednosti z nedorečeno mislijo). 

Pisateljeva pedagoška drža temelji na spoznanju, da so čustva tudi pri učenju in študiju gibalo našega ravnanja: "Brez čustva stvar izgubi svojo človeško naravnanost, neposrednost in sproščenost." - Ob tem pa si prizna: "... jaz sem - žal - za pravega profesorja preveč mehkega srca. Bogsigavedi, zakaj sem tak." 

Morda je prav "mehko srce" ob vedno strožji razumski zamejenosti znanstvene in tehnicistične določnosti človeškega bivanja v sedanjem času edina možnost, da je vsaj v otroštvu in doraščanju mogoče gojiti prisrčnost, toplino in duševno sproščenost. Še posebej tedaj, ko brusimo oblike govornega sporazumevanja. Ali: kot trdi ameriški lingvist slovenskega rodu Joseph Kess, ki v svoji knjigi Psycholinguistics: Psychology, Linguistics and the Study of Natural Language (1992) zapiše misel, s katero poudarja odprtost in nepopolnost naravnega jezika: "Dober jezik je kot izgubljeni raj, iz katerega smo bili pregnani in h kateremu se lahko potrudimo le z neprestanimi dobrimi deli in neskončno čuječnostjo."

Knjiga Franceta Žagarja NA SONČNI STRANI ŠOLE pripoveduje prav o tem pomembnem izhodišču pri oblikovanju jezikovnega pouka: uresničevanju razgibanega soustvarjanja jezikovnega bogastva in izrazne (govorne) spretnosti.                  

                                                                                Helga Glušič