[SlovLit] O jeziku univerzitetnih predavanj

[Miran Hladnik, Siol]

Od: "Osolnik Vladimir" <Vladimir.Osolnik na ff.uni-lj.si>
Poslano: 21. december 2006 9:29
Zadeva: o jeziku predavanj na Filozofski fakulteti in Univerzi v Ljubljani

O JEZIKU PREDAVANJ

Nekaj besed  o nedavnem pogovoru na sedežu Univerze v Ljubljani o jeziku, v 
katerem profesorji predavajo in v katerem naj  predavajo v naslednjem 
študijskem obdobju svojim študentom na fakultetah, članicah Univerze v 
Ljubljani, oz. natančneje o dilemi: ali naj bo v bodoče jezik akademskih 
predavanj na tehničnih in humanističnih fakultetah v Sloveniji slovenščina 
ali angleščina, oz. nek tuj jezik?

Pogovor je bil zanimiv; obisk je bil izjemen, kar potrjuje aktualnost teme 
in zavzetost kolegov in širše javnosti za usodo slovenščine na področju 
visokega izobraževanja in znanosti nasploh. Predstavniki ministrstva in 
Univerze so bili za konstruktivno obravnavo tako zahtevne teme 
nepripravljeni: argumentirano pa so nastopili prof. Ada Vidovič Muha in M. 
Stabej z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete, profesorji Korošec, 
Grizold, Golobova in Joganova s Fakultete za družbene vede.

K tamkaj podanim 'iztočnicam', 'poudarkom' in 'izpostavljenim' vprašanjem 
bi  kazalo  po mojem mnenju po slovensko kratko reči, da gre tu za navidezno 
ali namišljeno dilemo, vsiljeno slovenski javnosti in nam, učiteljem na 
Filozofski fakulteti in Univerzi.

Leta 412 (verjetno tudi prej) so na današnjem ozemlju Slovenije (in 
sosednjih pokrajin), natančneje: med severnim zalivom Mediterana, Alpami in 
Donavo naši slovanski predniki imeli in govorili svoj in naš slovenski jezik 
in tudi zapisali prvo slovensko besedo v latinščini, Snežnik: 'SNESSNICCO'; 
leta 858 so na alpsko-panonskem slovanskem ozemlju v svojem in našem 
slovenskem jeziku napisali prve znane štiri krščanske knjige (Evangelije, 
Molitvenik, Apostol /opisi življenja apostolov in njihovih del/, Psaltir 
/knjigo psalmov/) in zatem leta 863 (ali 869) Sveto Pismo; nato so dvanajst 
stoletij kontinuirano govorili in pisali ter vsestransko razvijali svoj in 
naš slovenski jezik, ' ljubo slovenščino', ki je tako prehodila stopnje 
artikulacije, nominacije, normiranja, standardizacije in mednarodne 
afirmacije; ob teh splošno znanih dejstvih leta 2006 za slovensko 
univerzo/univerze alternative slovenščini kot poučevalnemu jeziku v 
dodiplomskem in podiplomskem študiju ni, in je ne more biti.

Glede dolgoročnih interesov Univerze v Ljubljani, njenih učiteljev in vseh 
Slovencev, ki jih danes zakrivajo  kratkoročni pragmatični interesi, kaže v 
letu 2007 in naslednjih desetletjih na državni ravni:

1. ­izoblikovati daljnoročno opredelitev vloge slovenščine v slovenski 
državi, v Evropski skupnosti in v mednarodni skupnosti nasploh;
2. intenzivirati razvoj in vlaganja v izobraževanje, v humanistko in zlasti 
v slovenistiko, ki je bila in ostaja obči in znanstveni temelj duhovne 
zgradbe slovenstva in nacionalne identitete slehernega posameznika in 
slovenske skupnosti;
3. zaradi izraženih nasprotij med družbenimi in tehničnimi vedami, ki za 
svoj razvoj terjajo uvajanje tujih jezikov v pedagoški proces premisliti in 
uveljaviti delitev Univerze na tehniško in druga področja ter s tem tudi 
možnost diferencirane opredelitve učnega jezika;
4. uveljaviti zahtevo učiteljev, ki so ustanavljali prvo slovensko univerzo 
(1912 - 1919), da študent na slovenski Univerzi, oz. na katerekoli njeni 
članici  ne more pridobiti diplome, če ni vsaj en semester poslušal in 
opravil izpit iz slovenskega jezika;
5. na ravni ustanovitelja Univerze v Ljubljani (in univerz v Sloveniji) 
sistemsko urediti pravna, organizacijska in finančna vprašanja, ki te naloge 
opredeljujejo in omogočajo;
6. poročati strokovni in širši javnosti o tozadevnih ukrepih in njihovem 
uresničevanju.

Kar zadeva jezik poučevanja in predavanj tujih znanstvenikov na slovenskih 
Univerzah je treba javno povedati, da je večjezičnost v urbani družbi 
današnjega časa slovenski in evropski standard, da v Sloveniji obstaja 
kakovosten pouk tujih jezikov na vseh ravneh obveznega brezplačnega 
šolanja, da so nam te in druge (tehnološke) možnosti ponudile vsakomur 
dosegljive in dostopne povzetke, izvlečke, prevode, kot tudi več oblik 
prevajanja govorjene in pisne besede. Zato splošnih pogovorov o slovenščini 
na univerzi ne potrebujemo: potrebujemo le dolgoročno in smiselno 
organizirano dejavnost Univerze in njenega ustanovitelja.