[SlovLit] Prozni mnogoboji

[Miran Hladnik, Siol]

Od: "Petra" <chichnapuzova na yahoo.com>
Za: <slovlit na ijs.si>
Poslano: 30. november 2006 20:14
Zadeva: Prozni mnogoboji. Kako je bilo v Ljubljani.
Naslednja stvar je morda precej neprimerna kontekstu, se zavedam, ima pa dva 
glavna namena.

1. Prozni mnogoboji so zelo dober primer, kako je lahko literatura krasen 
družabni dogodek (zaključna prireditev bo v Postojni, 3. februarja, 
priporočam.)

2. Kvalitetnih zgodb, po mojem skromnem mnenju, je bilo kar nekaj. 
Neprimerno manj ljudi (v primerjavi z lanskim letom), je izpoved zamenjalo 
za literaturo. Med njimi Žiga Rus - star 17 let, pa že dober zgodbar. Še 
bomo slišali zanj, sem prepričana.

Poročilo o izteku zadnjega torka (prozni mnogoboji v Gajotu)

V Gajota sem prišla približno ob osmih in se nekaj minut soočala z 
novonastalim položajem - kako se v lokalu obnašaš, če nikogar ne poznaš 
oziroma natančneje: če nihče ne pozna tebe. Situacija se je zelo elegantno 
iztekla; za hrbet mi je prišel Žiga, ki ga je bilo potem treba prepričati, 
da se prijavi za boj. In sem ga.

Ko je jazz klub s svojo navzočnostjo počastil tudi legenda slovenske kratke 
zgodbe, se je bojevanje pričelo. Zgodbe, presenetljivo, po večini  niso bile 
slabe. Žigu sem morala obljubiti, da bom, ko bo nastopil on, dvignila obe 
roki, tudi če se mi bo zgodba zdela zanič (kot občinstvo smo namreč s 60 
odstotnim deležem odločali o usodi zgodb; preostali 40 odstotni delež 
odločitve je bil rezerviran za žirijo, ki so jo sestavljali Nejc Gazvoda, 
kajpak, moj sošolec Timotej Senčar in gospa iz Študentske založbe, ki ji ne 
vem več imena). Rekla sem, da bom zagotovo dvignila obe dve roki.

Ravno ko Žiga žiriji pojasni, da se ne piše Kus, ampak Rus, in prične brati 
svoj sestavek, uleti Nina. Nini pomaham in dvakrat prekršim norme zglednega 
obnašanja; s prstom namreč pokažem najprej na rdečo figuro na robu odra in 
rečem Lej, to je Gazvoda (Nina se skremži, češ a je spet obul dva različna 
štumfa in tega še ni opazil) in potem še na telesno znatno manj zajetno 
(literarno pa bržkone mogočnejšo) figuro v srcu odra. Na koncu moraš 
dvigniti roko zanj, tudi če ti ne bo všeč, ji naročim. A ga poznaš, reče 
Nina, Ja, rečem jaz. Zelo kmalu, mnogo preden Žiga dokonča svojo zgodbo, pa 
se za brezpredmetna izkažejo vsa naročila glede dvigovanja rok. Povsem 
očitno je, da bodo na koncu vsi dvignili vse roke, ki jih imajo (veljala pa 
bo ena od vsakega, ker Pižama zelo pozorno ogleduje in šteje roke).

Žiga je žirija v skladju s publiko oklicala za zmagovalca. Ko je odšel po 
nagrado, sem mu smela držati jakno. Potem smo se morali otepati ljudi, ki so 
Žigu tiščali svoje roke v njegovo roko in svoje besede v njegova ušesa; zelo 
se nam je namreč mudilo na avtobus. --- Petra.