[SlovLit] Kekec in Re: Smolnikar

[Miran Hladnik, Siol]

Http://www.ff.uni-lj.si/publikacije/ucbeniki/mh/galeri59/index.html -- 1.
julija so se na Špiku Hude police dogajale letošnje Kekčeve poti. Prišlo je
18 ljudi: 2 študenta, 2 podiplomski študentki, 2 precej sveže diplomirana
slovenista, 2 iz učiteljske kaste, 1 upokojeni učitelj, 2 nepedagoški
delavki, ostalo pa družinski člani naštetih. Vreme: idealno, razgledi
(glejte slike), spremstvo: lokalni kozorogi in svizci. Cedejko s kompletno
fotografsko dokumentacijo dobite v presnemavanje v slavistični knjižnici na
FF. --- miran

p. s. Četvero slik na začetku albuma je s seje UO SDS.

=====================

Od: "Jolka Milic" <jolka.milic na siol.net>
Za: "Miran Hladnik, arnes" <miran.hladnik na guest.arnes.si>
Poslano: 30. junij 2006 23:14
Zadeva: Konec pisma

Nadaljevanje pisma od zadnjič

Mene kar odpišite in vključite v vajin klub, oz. v klub nekakšnih
privržencev ne za vsako ceno, le po treznem in tehtnem premisleku in za
stvari, ki se ne sesujejo ob konfrontaciji z argumenti. Pripravljena vsak
čas, da kapituliram, če mi kdo dokaže, da se motim. Morajo pa biti dokazi,
ne le ugibanja in domneve.

Pod točko dve ste mi nanizali kar nekaj lepih primerov piscev, ki so se celo
sami radi identificirali s fikcijo. Povedano v današnji slovenščini je
Kersnik priznal svoji ljubi, da:Tak, prav tak sem kot dr. Hrast. Torej je
pod fikcijo svojim čitateljem podtaknil sebe, drugače rečeno, fantazijo je
pomešal z resničnostjo. Saj brez  poroke teh dveh elementov ne bi sploh
imeli literature. Bi bila sploh možna? Kajetan Kovič v zadnjih KL z dne 29.
junija na vprašanje Miriam Drev: "Od kod najpogosteje privrejo osnutki za
vaše zgodbe?", je - ne da bi dvakrat pomislil - povsem prepričano odgovoril:
"Pobuda pride zmeraj iz resničnosti, ki jo nato nadgradim z domišljijo."
Torej je resničnost tista nujnost, brez katere se na tem področju sploh ne
da. O tem smo si na jasnem in istih misli.Tudi Tavčar je v romanu 4000
nekako javno, ne da bi to niti malo prikrival, obračunal z Mahničem, saj je
bil njun spor celo razbobnan in, če ne bi bralstvo vedelo o tem zaresnem
spopadu, bi verjetno bilo za roman manj zanimanja in povpraševanja. Bilo je
torej izrecno, da ne rečem zanalašč rečeno in poudarjeno, o čem teče
pravda.in kdo je kdo.

No, vsi ti nazorni in zgovorni primeri - in bi jih še kaj lahko našteli --
po mojem mnenju nimajo nobene logične zveze z afero Smolnikar. Mi Slovenci
vobče znamo sicer misliti, ne ljubi pa se nam pogosto, da bi se nato
resnično potrudili misli še logično povezati med seboj in to zvezo iz
previdnosti na koncu  tudi preveriti. Očitno gre za dve kolikor toliko
sorodni, vendar zelo različni stvari. Breda, vsaj kar je meni znano, lahko
me demantira, če se motim, ni nobenemu ljubemu ali prijateljici, nobeni ujni
ali bližnjemu sorodniku in niti ne sodnikom na sodišču, ki so njen proces
vodili, skratka nobenemu  živemu krstu zaupala ali napisala: V tej moji
nepozabni Rozini pa sem ovekovečila gospo Nakrstovo. Ali pa: Spopadla sem se
s to ihansko družino, ker. in navedla svoje zakaje. Ona kar naprej trdi in
ponavlja in gode in brunda, de je napisala pripovedko to je fikcijo ali
izmišljijo, ki nima nič skupneha s tožnicami, da je po poklicu pripovednica,
ki si izmišljuje zgodbe in samo tako blago iz Cankarjeve arene življenja in
domišljije. Ko sem jo nekoč vprašala, zakaj ne napiše tistega . magičnega
stavka Vsaka podobnost z resničnimi dogodki in osebami je zgolj naključna, v
izogib nevšeč, mi je osorno odgovorila, da tisti stavek je najbrž primeren
za filme, saj so si ga filmarji izmislili, za knjige, kjer že na platnici
piše, da je v njej natisnjena pripovedka, ne pa kakšna resnična zgodba ali
reportaža, ne rabi dodatnih razlag, šlo bi zgolj za tavtologijo.

Za druga vprašanja pa je zmanjkalo časa..Argumenti in razlage se, žal,
razvlečejo. Ljub pozdrav
jolka